Papež pozval mlade in družine: Pričujte, kako lepo je ljubiti. Luč ljubezni lahko spremeni svet.
Papeža Leona XIV. so mladi sprejeli s tradicionalnimi plesi in petjem. Besede dobrodošlice mu je izrekel škof Miguel Angel Nguema Bee, apostolski administrator v Bati in odgovoren za mladinsko pastoralo pri Škofovski konferenci Ekvatorialne Gvineje. Sledila je predstavitev različnih skupin, ki so s tipičnimi plesi, oblačili in glasbo spregovorili o raznolikosti svoje države. Vsaka skupina je papežu izročila predmet: palico, mrežo, reprodukcijo otoka, čoln, glasbilo. Majhne stvari iz vsakdanjega življenja.
Sledila so pričevanja. Štiri življenjske zgodbe, ki bodo zatem v središču papeževega govora. Alicia Ikimo Ipo je spregovorila o tem, kako živi svojo vero na delovnem mestu; mladoporočenca Purificación Nntongono Nguema in Jaime Antonio Ndong sta izpostavila pričevanje zakonske zveze v družbi; bogoslovec Francisco Martin Nze Obiang je spregovoril o svojem odločanju za duhovništvo; 13-letni Victor Antonio Nguema Nguema Eseng pa je z zbranimi podelil izkušnjo življenja z mamo in brez očeta.
Govor papeža Leona XIV. na srečanju z mladimi in družinami
Bata, Ekvatorialna Gvineja
22. april 2026
Dragi mladi, drage družine, mir z vami!
Kdo se boji dežja? Kdo želi Božji blagoslov? Hvala, da ste prišli! Nadaljujmo s praznovanjem! Cerkev potrebuje entuziazem vseh vas!
Z velikim veseljem vas pozdravljam in se zahvaljujem škofu za besede, ki mi jih je namenil. Zahvaljujem se vsem vam za topel sprejem in za vaše navdušenje, ki izraža veselje vaše vere.
Njegova ekscelenca je opisala Ekvatorialno Gvinejo kot »mlado državo, polno energije, vprašanj in volje do življenja«, ki obenem želi iz Kristusa narediti svojo luč. To nas spominja na geslo tega potovanja – Kristus, luč Ekvatorialne Gvineje, proti prihodnosti upanja. Predvsem pa najde potrditev v vaši prisotnosti tukaj! Najbolj sijoča luč pa je tukaj luč vaših oči, vaših obrazov, vašega nasmeha, vaših pesmi, vašega plesa, s katerimi vse pričuje, da je Kristus veselje, smisel, navdih in lepota za vaše življenje.
Vaša država Ekvatorialna Gvineja je dežela, bogata z zgodovino in tradicijo. To smo pravkar videli v plesih, oblačilih in simbolih, s katerimi je vsaka skupina izrazila svojo identiteto in s tem naredila naše druženje še bolj vidno in ganljivo. Prinesli ste preproste in vsakdanje predmete – palico, mrežo, repliko otoka, čoln, glasbeni instrument –, ki govorijo o vašem življenju ter starodavnih in plemenitih vrednotah, ki ga oživljajo, kot so služenje, edinost, gostoljubnost, zaupanje, praznovanje. To je svetla in naporna dediščina, po kateri ste vi, dragi mladi, v veri poklicani biti temelj vaše prihodnosti in te dežele. Prihodnost je vaša!
Sveti Janez Pavel II. se je skliceval na te vrednote, ko je prispel v to državo in srečal zelo živo in dinamično Cerkev ter vernikom, ki so ga sprejeli, rekel: »Vedno bodite zgled medsebojne sloge, vzajemne ljubezni, sposobnosti sprave, dejanskega spoštovanja pravic vsakega državljana, družine in družbene skupine. Spoštujte in spodbujajte dostojanstvo vseh ljudi v vaši državi, kot človeška bitja in kot Božji otroci« (Govor ob prihodu v Ekvatorialno Gvinejo, Malabo, 18. februar 1982). To so besede, ki še danes usmerjajo naša srca in morajo osvetljevati vašo pot, ko se pripravljate na odgovornosti, ki vas čakajo v prihodnosti.
Alicia nam je v zvezi s tem spregovorila o pomembnosti zvestobe svojim dolžnostim in prispevanju k dobremu družine in družbe z vsakodnevnim delom. Z nami je delila svoje sanje o deželi, »v kateri mladi, moški in ženske, ne iščejo lahkega uspeha, temveč izbirajo kulturo truda, discipline in dobro opravljenega dela, in kjer je vse to cenjeno«. Rekla je, da biti kristjan, poleg udeležbe pri obhajanju evharistije, pomeni tudi dostojanstveno delati in z vsemi spoštljivo ravnati, pri čemer je izpostavila tudi izziv biti ženska v svetu dela. To nas vabi k razmisleku o pomembnosti rodovitnega prizadevanja in potrebi po nenehnem spodbujanju dostojanstva vsakega človeka.
Enako je pričeval Francisco Martin, ko je govoril o poklicanosti v duhovništvo. Pred nami je odprl okno v čudovito resničnost mnogih mladih, ki se popolnoma podarijo Bogu za zveličanje bratov in sester. Ni skrival, da mu je bilo težko zbrati pogum in izreči svoj »da«, svoj fiat, »da« Gospodu, a iz njegovih besed smo vsi razumeli, da zaupanje v Božjo voljo daje veselje in globoki mir. Življenje, darovano Bogu, je srečno življenje, ki se vsak dan obnavlja v molitvi, zakramentih in srečanju z brati in sestrami, ki jih Gospod postavlja na našo pot. V občestvu src in skrbnem delu za ljudi v stiski se obnavljajo čudeži ljubezni. Če torej čutite, da vas Kristus kliče, naj hodite za njim po poti posebnega posvečenja – kot duhovniki, redovnice, redovniki, katehisti –, se ne bojte hoditi po njegovih stopinjah: kot je On sam zagotovil – in to vam danes želim tukaj odločno povedati tudi jaz –, boste prejeli »stokratno in […] večno življenje« (Mt 19,29).
Predragi, na to srečanje ste prišli s svojimi družinami. Družine so rodovitna zemlja, v katero svoje korenine pogreza sveže, a krhko drevo vaše človeške in krščanske rasti. Zato bi vas vse rad povabil, da se skupaj zahvalite Gospodu za dar svojih dragih in se, kot sta dejala Purificación in Jaime Antonio, izročite Njemu, da bi vaše družine lahko rasle v povezanosti, sprejele življenje kot dar, ki ga je treba varovati in ga vzgajati za srečanje z Gospodom, ki je pot, resnica in življenje (Jn 14,6). Mnogi se pripravljate na zakrament svetega zakona. Biti zakonci in starši je vznemirljivo poslanstvo, zaveza, ki jo je treba živeti dan za dnem, v kateri vedno znova odkrivate drug za drugega, skupaj z Bogom, kot zagovorniki čudeža življenja in graditelji sreče za vas in vaše otroke. Pripravite se, da boste ta klic živeli kot pot resnične ljubezni, ki raste v svobodi, pot upanja, ki se rojeva iz zavedanja, da vas Bog ne zapušča, pot svetosti, ki vedno išče dobro in srečo drugega.
Zelo sem hvaležen Victorju Antoniu za iskrenost in pogum, s katerima je z nami podelil svojo zgodbo. Njegove besede nam pomagajo še globlje razumeti vrednost tega, kar smo povedali. Kakor skale padajo med nas, a ne zato, da bi nas uničile. Prej so to besede, ki nas morajo opogumiti pri gradnji boljšega sveta, utemeljenega na spoštovanju življenja, ki se rojeva in rase, in na čutu odgovornosti do otrok. Victor Antonio nas je spomnil, da sprejeti življenje zahteva ljubezen, predanost in skrb; in te besede, ki prihajajo iz ust najstnika, bi nas morale spodbuditi k resnemu razmisleku o tem, kako pomembno je varovati in skrbeti za družino in vrednote, ki se jih v njej učimo. Gojimo jih, živimo jih in pričujmo tudi takrat, ko to od nas zahteva žrtvovanje ali ko – kot sta povedala Jaime Antonio in Purificación – sodbe, predsodki in stereotipi hočejo zmanjšati njihovo vrednost. Družina, ki zna srečati in ljubiti, je luč, je toplina. Papež Frančiške nam je o tem zapustil čudovite besede. Rekel nam je: »Par, oče in mati, s svojo ljubezensko zgodbo […]. Par, ki ljubi in posreduje življenje, je resnična in živa “skulptura”, zmožna pokazati Boga stvarnika in odrešenika« (Amoris laetitia, 9.11).
Predragi mladi, starši in vsi, ki ste tukaj zbrani, navdušimo se nad lepoto ljubezni, postanimo priče ljubezni, ki nam jo je zapustil in nas je je naučil Jezus! Vsak dan pričujmo, da je lepo ljubiti, da največje veselje v vsakem okolju izvira iz dajanja in darovanja sebe, še posebej ko služimo najbolj potrebnim. Luč ljubezni, ki se goji doma in se jo živi v veri, lahko resnično spremeni svet, vključno z njegovimi strukturami in institucijami, tako da se vsak človek počuti spoštovanega in nikoli pozabljenega (prim. Frančišek, Sporočilo za svetovni dan hrane, 14. oktober 2022). Bratje in sestre, skupaj naredimo trden sklep in veselo zavezo, da nas bo Kristus, Križani in Vstali, luč Ekvatorialne Gvineje, Afrike in vsega sveta, vse vodil v prihodnost upanja.
Photogallery
