Papež: Zvestoba Kristusa, ki nas je ljubil do konca, je prava spodbuda naši zvestobi

Leon XIV.

Govor svetega očeta 
škofom, duhovnikom, diakonom, posvečenim, 
katehistom in drugim pastoralnim delavcem 
Luanda, župnija Fatimske Gospe 
20. april 2026

Dragi bratje v škofovstvu, 
duhovniki, Bogu posvečeni in posvečene, 
katehisti, 
bratje in sestre! 
V veliko veselje mi je, da se srečam z vami. Hvala vam za vašo gostoljubnost! Najprej izražam svojo hvaležnost vsem tistim, ki so služili in služijo evangeliju v Angoli: hvala za delo evangelizacije, opravljeno v tej državi, za Kristusovo upanje, posejano v srca ljudi, za dejavno ljubezen do najbolj ubogih. Hvala, ker še naprej vztrajno prispevate k napredku tega naroda na trdnih temeljih sprave in miru. Poseben pozdrav bratom škofom, ki predsedujejo oznanjevanju vere in službi ljubezni. Hvala msgr. Joséju Manuelu, nadškofu Saurima, za besede, ki mi jih je namenil v imenu škofovske konference.

Če je na meni, da v imenu vesoljne Cerkve v tem trenutku prepoznam krščansko vitalnost, ki utripa v vaših skupnostih, potem je na Gospodu, da vam da nagrado. On se ne izneveri svojim obljubam! Tudi vam je nekega dne namenil besede, ki ste jih z vero sprejeli in jih naredili rodovitne: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, sredi preganjanj, prejel stokrat toliko […], v prihodnjem veku pa večno življenje« (Mr 10,29-30).

Predragi, Gospod pozna velikodušnost, s katero ste se oklenili svojega poklica in ni brezbrižen do vsega tega, kar delate iz ljubezni do njega, da nahranite svoje ljudstvo z resnico evangelija. Zato je vredno svoje srce popolnoma odpreti Kristusu! Morda se lahko pojavi skušnjava, da bi pomislili, da on prihaja, da bi vam nekaj vzel; skušnjava, da bi oklevali, da bi mu prepustili naj On prevzame vajeti vašega življenja. V takšnih priložnostih se spomnite, da »On ničesar ne jemlje, On vse daje. Kdor se daruje Zanj, prejme stoterno. Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu in našli boste resnično življenje« (Benedikt XVI., Homilija ob začetku petrinske službe, 24. aprila 2005)

Te besede bi rad na poseben način namenil tolikim mladim po vaših semeniščih in vaših vzgojnih hišah. Ne bojte se reči »da« Kristusu, ne bojte se popolnoma oblikovati svojega življenja po njegovem življenju! Ne bojte se jutrišnjega dne: popolnoma pripadate Gospodu. Vredno mu je slediti v pokorščini, v uboštvu in čistosti. On ne jemlje ničesar! Edina stvar, ki jo jemlje nam in jo vzame nase, je greh. Da, od njega prejmete vse: to deželo in družino, v kateri ste se rodili; krst, ki vas je vključil v veliko družino Cerkve; in vašo poklicanost. »Njemu slava in moč na veke vekov« (Raz 1,6).

Dragi bratje in sestre, Gospod vam daje veselje, da ste njegovi misijonarski učenci, moč za zmago nad hudičevimi pastmi, upanje na večno življenje. Vse to je vaše, vse to je dar. Dar, ki vas dela plemenite in velike, ki vas obvezuje in vas dela odgovorne. In največji dar je Sveti Duh, ki vas je, ko je bil pri krstu izlit v vaša srca, glede na poslanstvo na poseben način priličil Kristusu, ki vas je poslal, da izhajajoč iz evangelija gradite svobodno, spravljeno, lepo in veliko angolsko družbo. Kako pomembna je v tem poslanstvu služba katehistov! Prav v Afriki je temeljni izraz življenja Cerkve, ki je lahko navdih za katoliške skupnosti v vseh delih sveta.

»Vse je vaše! Vi pa ste Kristusovi« (1 Kor 3,23), uči sv. Pavel. Petdeset let po osamosvojitvi vaše države nam te apostolove besede povedo, da sedanjost in prihodnost Angole pripadata vam, vi pa pripadate Kristusu. Vsi Angolci, brez izjeme, imajo pravico graditi to državo in imajo od nje enake koristi; vendar pa imajo Gospodovi učenci dolžnost, da to storijo po zakonu ljubezni. V temelju vašega delovanja je, da ste Jezusovi učenci. Na vas je, da ste njegova podoba in v tej nalogi vas ne more nihče nadomestiti. V tem je vaša enkratnost! Vi ste sol in luč te zemlje, ker ste udje Kristusovega telesa in zato vaše geste, vaše besede in vaša dejanja, ki odsevajo njegovo ljubezen, postavljajo skupnost od znotraj in gradijo za večnost.

Od Kristusovih učencev se zahteva, da ostajajo tesno združeni z Njim (prim. Jn 15,1-8). Ostalo bo prišlo samo po sebi. Vem, da ste sredi pastoralnega triletja z geslom: »zvesti učenci, veseli učenci« (prim. Apd 11,23-26), ki je posvečeno molitvi in premišljevanju o službenem duhovništvu in posvečenem življenju. Kakšne poti Gospod odpira Cerkvi v Angoli? Zagotovo jih bo veliko! Skušajte slediti vsem! Vendar je prva pot, pot zvestobe Kristusu. V ta namen še naprej poudarjajte stalno formacijo, bedite nad skladnostjo življenja in predvsem v teh časih vztrajajte v oznanjevanju vesele novice miru.

V šoli Kristusa, ki »je pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), se je vedno treba veliko naučiti. Spomnite se Jezusovega pogovora s Filipom, ko ga je ta prosil: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Učiteljev odgovor je presenetljiv: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,8-9). To nas spominja na kontemplativno razsežnost trajne formacije. Poznavanje Kristusa gre nedvomno skozi dobro začetno formacijo, ob osebnem spremljanju vzgojiteljev; gre skozi pripadnost programom vaših škofij, kongregacij in inštitutov; gre skozi resen osebni študij, da razsvetlite vernike, ki so vam zaupani in jih rešite predvsem nevarne utvare vraževerja. Vendar pa je formacija veliko obsežnejša: zadeva enotnost notranjega življenja, skrb za samega sebe in za Božji dar, ki smo ga prejeli (prim. 2 Tim 1,6), z zatekanjem k literaturi, k glasbi, športu umetnostim na splošno, predvsem pa k molitvi češčenja in kontemplacije. Zlasti v trenutkih pobitosti in preizkušnje, »kako lepo je stati pred njegovim križem ali klečati pred Najsvetejšim in preprosto biti pred njegovimi očmi! Kako dobro je, kadar dopustimo, da se spet dotakne našega življenja in nam podeli svoje novo življenje« (Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 264). Brez te kontemplativne razsežnosti nehamo biti skladni z evangelijem in ne odsevamo več moči vstajenja.

»Sodobni človek – je dejal sv. Pavel VI. – raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 41; prim. Splošna avdienca, 2. oktobra 1974). Zvestoba Kristusa, ki nas je ljubil do konca, je prava spodbuda naši zvestobi. Zvestobi, ki jo olajša enost duhovnikov z njihovim škofom in z brati v duhovniškem zboru, Bogu posvečenih z lastnim predstojnikom in med seboj. Dragi bratje in sestre, bratstvo med seboj gojite z odkritostjo in preglednostjo, ne popuščajte oblastnosti in samozadostnosti, ne ločujte se od ljudstva, zlasti od ubogih, bežite pred iskanjem privilegijev. Za vašo zvestobo in s tem za vaše poslanstvo je duhovniška ali redovniška družina nepogrešljiva, pa tudi družina, v kateri smo bili rojeni in vzgojeni. Cerkev zelo ceni ustanovo družine in uči, da je ognjišče kraj posvečenja vseh njenih članov. Za mnoge izmed vas je zibelka poklica gotovo bila ravno družina, ki je cenila in negovala klitje posebnega klica, ki ste ga prejeli. Zato se iz srca zahvaljujem vašim domačim, da so skrbeli, podpirali in zaščitili vašo poklicanost. Hkrati jih spodbujam, naj vam vedno pomagajo, da boste ostali zvesti evangeliju, da ne boste iskali prednosti vaše cerkvene službe. Naj vas podpirajo s svojo molitvijo in vam vlivajo navdušenje z dobrimi nasveti očeta in mame, da boste sveti in ne boste nikoli pozabili, da ste po Jezusovem zgledu služabniki vseh.

Končno, vaša zvestoba v Angoli, kakor mora biti po vsem svetu, je danes posebno povezana z oznanjevanjem miru. V preteklosti ste pokazali pogum v razkrinkavanju nadloge vojne, v podpiranju trpinčenega prebivalstva s tem, da ste jim ostajali ob strani, pri gradni in obnovi, v nakazovanju poti in rešitev za končanje oboroženega spopada. Vaš prispevek je splošno priznan in cenjen. Vendar ta naloga ni končana! Spodbujajte torej pomirjeni spomin, tako da boste vse vzgajali za slogo in da boste sredi med vami cenili vedro pričevanje tistih bratov in sester, ki so šli skozi boleče muke, in so potem vse odpustili. Veselite se z njimi, praznujte praznik miru!

Poleg tega ne pozabite, da je po besedah sv. Pavla VI. »razvoj novo ime za mir« (okrožnica Populorum progressio, 87). Ko stvarnost razlagate z modrostjo, je torej odločilno, da ne nehate razkrinkavati krivic in ponujate predloge v skladu s krščansko ljubeznijo. Še naprej bodite velikodušna Cerkev, ki sodeluje pri celostnem razvoju vaše države. Zato je bilo in je odločilno vse, kar uresničujete na področju izobraževanja in zdravstva. V tem smislu se, ko se bodo pojavile težave, spomnite junaškega pričevanja vere Angolcev in Angolk, misijonarjev in misijonark, ki so bili rojeni tukaj ali so prišli iz tujine, ki so imeli pogum darovati življenje za to ljudstvo in za evangelij, pri čemer so raje izbrali smrt kot izdajo pravičnosti, resnice, usmiljenja, ljubezni in Kristusovega miru. Tudi vi, predragi, ste po vsaki evharistiji, darovano telo in prelita kri za življenje in zveličanje vaših bratov. Ob vaši strani je vedno Devica Marija Mama Muxima. Bog naj blagoslovi in da rodovitnost vaši predanosti in poslanstvu!