Papež: Na »osmi dan«, nedeljo, Cerkev vabi, da se zberemo in skupaj obhajamo evharistijo
Leon XIV.
Dogodek se je zgodil osem dni po veliki noči, medtem ko je skupnost zbrana in tam Tomaž sreča Učitelja, ki ga povabi, naj pogleda znamenja žebljev in položi roko v rano na njegovi strani in veruje (prim. v. 27). To je prizor, ki nas spodbuja k razmisleku o našem srečanju z vstalim Jezusom. Kje ga lahko najdemo? Kako ga lahko prepoznamo? Kako naj verujemo? Sveti Janez, ki pripoveduje o dogodku, nam daje natančna navodila: Tomaž sreča Jezusa osmi dan, v zbrani skupnosti in ga prepozna v znamenjih njegove žrtve. Iz te izkušnje privre njegova izpoved vere, najbolj vzvišena v celotnem četrtem evangeliju: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 29).
Seveda ni vedno lahko verovati. Ni bilo za Tomaža in tudi za nas ni. Vero je treba hraniti, jo podpirati. Zato nas »osmi dan«, vsako nedeljo torej, Cerkev vabi, naj storimo kot prvi učenci: da se zberemo in skupaj obhajamo evharistijo. V njej poslušamo Jezusove besede, molimo, izpovemo svojo vero, v ljubezni podelimo Božje darove, darujemo svoje življenje v združitvi s Kristusovo žrtvijo, hranimo se z njegovim telesom in njegovo krvjo, da bi bili potem tudi mi priče njegovega vstajenja, kot nakazuje pojem »maša«, ki pomeni »poslanje« »poslanstvo« (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, 1332).
Nedeljska evharistija je za krščansko življenje nepogrešljiva. Jutri bom odšel na apostolsko potovanje v Afriko in ravno nekateri mučenci afriške Cerkve v prvih stoletjih, mučenci iz Abitene, so nam glede tega zapustili čudovito pričevanje. Spričo ponudbe, da si rešijo življenje, če se odpovedo obhajanju evharistije, so odgovorili, da ne morejo živeti brez obhajanja Gospodovega dne. Tam se hrani in raste naša vera. Tam se naša prizadevanja, pa naj bodo še tako omejena, po Božji milosti združijo kot dejanja udov enega samega telesa – Kristusovega telesa – v uresničevanju enega samega velikega načrta odrešenja, ki zajema ves človeški rod. Po evharistiji tudi naše roke postanejo »roke Vstalega«, priče njegove navzočnosti, njegovega usmiljenja, njegovega miru, v znamenjih dela, žrtev, bolezni, minevanju let, ki so pogosto vtisnjena tja kot nežnost božanja, objema ali dejanja ljubezni.
Dragi bratje in sestre, v svetu, ki tako zelo potrebuje mir, nas to bolj kot kadarkoli prej zavezuje, da smo vztrajni in zvesti našemu evharističnemu srečanju z Vstalim, da od njega odidemo kot priče ljubezni in nosilci sprave. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija, blažena, ker je prva verovala, ne da bi videla (prim. Jn 20,29).
