Papež katoliški univerzi: Z iskanjem resnice in pravičnosti biti svetilnik v službi Cerkvi in Afriki
Srečanje z akademsko skupnostjo je potekalo v petek, 17. aprila 2026, zvečer na sedežu Katoliške univerze Srednje Afrike v Yaoundéju, ustanovljene leta 1989 s strani škofovskih konferenc srednjeafriške regije (AECCAR), z upanjem – kot je na začetku dejal papež – da bi ta izobraževalna ustanova bila »s svojim iskanjem resnice in spodbujanjem pravičnosti in solidarnosti svetilnik v službi Cerkvi in Afriki«.
Skupno iskanje resnice naj je cilj in stil življenja
»Danes je bolj kot kdaj koli potrebno, da univerze, predvsem pa katoliški ateneji, postanejo resnične skupnosti življenja in raziskovanja, ki študente in profesorje uvajajo v bratstvo v znanju, da bi kot skupnost doživeli veselje Resnice in poglobili smisel in praktične implikacije,« je dejal Leon XIV. in se pri tem skliceval na apostolsko konstitucijo Veritatis gaudium (prim. Frančišek, Veritatis gaudium, 4b).
»Medtem ko se zdi, da mnogi na svetu izgubljajo svoje duhovne in etične temelje ter se znajdejo ujeti v individualizmu, videzu in hinavščini, je univerza v pravem pomenu besede kraj prijateljstva, sodelovanja ter notranjega poglabljanja in premišljevanja. Ob svojih začetkih v srednjem veku so si njeni ustanovitelji za cilj postavili Resnico. Še danes so profesorji in študenti poklicani, da si za cilj ter obenem kot stil življenja zastavijo skupno iskanje resnice.«
Navedel je okrožnico Lumen fidei: »Po drugi strani nas luč vere, ker je povezana z resnico ljubezni, ne oddaljuje od snovnega sveta, saj ljubezen vedno živimo v telesu in duši. Luč vere je utelešena luč, ki izhaja iz Jezusovega žarečega življenja. Razsvetljuje tudi snov, gradi na njenem redu in priznava, da se v njej odpira pot harmonije in vedno obsežnejšega razumevanja. Pogled znanosti zato prejema korist od vere. Vera vabi znanstvenika, naj ostaja odprt za resničnost v vsem njenem neizčrpnem bogastvu. Vera prebuja kritično zavest, kolikor preprečuje raziskovanju, da bi ugajalo samo sebi v svojih obrazcih, in mu pomaga razumeti, da narava vedno presega raziskovanje. Ko vera vabi k čudenju vpričo skrivnosti stvarstva, razširja obzorja razuma, da bi bolje prežarila svet, ki se odpira znanstvenemu raziskovanju« (Frančišek, Lumen fidei, 34).
Papež Leon XIV. je poudaril, da Afrika lahko na bistveni način prispeva k širjenju preozkih obzorij človeštva, ki z naporom upa: »Na vaši čudoviti celini je za raziskovanje še posebej velik izziv, da bi se odprlo za interdisciplinarne, mednarodne in medkulturne perspektive. In danes je nujno razmišljati o veri znotraj kulturnih okolij in aktualnih izzivov, da bi na ta način izpostavili njeno lepoto in verodostojnost v različnih kontekstih, zlasti tistih, ki jih najbolj zaznamujejo nepravičnost, neenakost, konflikti ter materialna in duhovna degradacija.«
Vest kot stabilni temelj vsake družbe
Veličine nekega naroda ni mogoče ovrednotiti le na podlagi obilice naravnih virov ali materialnega bogastva njegovih institucij, je nadaljeval sveti oče. Nobena družba namreč ne more uspevati, če ne temelji na verodostojni vesti, ki je oblikovana v resnici. Geslo univerze »V službi resnici in pravičnosti« izpostavlja, da je »človekova vest, razumljena kot notranje svetišče, kjer moške in ženske nagovarja Božji glas, teren, na katerega je treba postaviti pravične in stabilne temelje vsake družbe«.
»Oblikovati vesti, ki so svobodne in s svetim nemirom, je pogoj, da se krščanska vera pokaže kot popolnoma človeška ponudba, ki lahko preoblikuje življenje posameznikov in družbe, sproži preroške spremembe v primerih dram in revščine našega časa ter spodbudi nadaljnje iskanje Boga, ki se nikoli ne konča.« Kot je pripomnil, se namreč v vesti odvija »moralno razločevanje, s katerim svobodno iščemo to, kar je resnično in pošteno«. »Ko se skrbi za osvetljeno in čisto vest, ta postane vir doslednega delovanja, ki je usmerjeno k dobremu, pravičnosti in miru.«
Da se izgube svobode ne bi zamenjalo za napredek
V sodobnih družbah in torej tudi v Kamerunu zaznavamo erozijo moralnih temeljev, ki so včasih vodili kolektivno življenje. To pomeni, da se danes na površen način odobrava določene prakse, ki so včasih veljale za nesprejemljive. To dinamiko lahko do določene mere pojasnimo z družbenimi spremembami, ekonomskimi omejitvami in političnimi dinamikami, ki vplivajo na individualno in kolektivno vedenje.
»Kristjani, in na poseben način mladi Afričani katoličani, se ne smejo bati “novih stvari”,« je izpostavil papež. »Predvsem vaša univerza lahko oblikuje pionirje novega humanizma v kontekstu digitalne revolucije, katere očarljive vidike afriška celina dobro pozna, pozna pa tudi temno plat okoljskega in družbenega opustošenja, ki ga povzroča mrzlično iskanje primarnih surovin in redkih zemelj. Ne glejte stran – je pozval –, kajti gre za služenje resnici celotnemu človeštvu. Brez tega izobraževalnega napora, se bo pasivno prilagajanje dominantni logiki zamenjalo za kompetenco, izgubo svobode pa za napredek.«
Vi ste realne osebe, potrebna je humanistična formacija
To še toliko bolj velja v primeru širjenja sistemov umetne inteligence, ki vedno bolj vsestransko organizirajo naša miselna in družbena okolja. »Kot vsaka velika zgodovinska preobrazba, ta ne zahteva le tehničnih kompetenc, ampak tudi humanistično formacijo, ki je sposobna razkriti ekonomske logike, vgrajene predsodke in oblike moči, ki oblikujejo naše dojemanje realnosti. V digitalnih okoljih, strukturiranih za prepričevanje, je interakcija optimizirana do te mere, da so resnična srečanja odveč, drugačnost ljudi iz mesa in krvi je nevtralizirana, odnosi pa so zreducirani na funkcionalne odzive. Predragi, vi pa ste realne osebe! Tudi stvarstvo ima telo, dih, življenje, ki mu je treba prisluhniti in ga zaščititi. Ki “zdihuje in trpi” (prim. Rim 8,22), tako kot vsak od nas.«
»Ko simulacija postane pravilo, človekova zmožnost za razločevanje oslabi, naše družbene vezi pa se zaprejo v kroge avtoreferencialnosti, ki nas ne izpostavljajo več realnosti. Živimo torej kot v medsebojno nepropustnih mehurčkih, čutimo se ogroženi zaradi vsakogar, ki je drugačen, in se odvadimo srečevanja in dialoga. Tako se širijo polarizacija, konflikti, strahovi in nasilje. V igri ni le preprosto tveganje, da bi storili napako, ampak preoblikovanje samega odnosa do resnice.«
Primarna odgovornost univerze
Po papeževih besedah ima katoliška univerza prav v takšnem okolju »dolžnost, da prevzame primarno odgovornost«. »Ne omeji se le na posredovanje specializiranega znanja, temveč prav tako oblikuje um, ki je sposoben razločevanja, in srce, ki je odprto za ljubezen in služenje. Predvsem pa pripravlja bodoče voditelje, javne uslužbence, strokovnjake in druge družbene akterje, da bodo z integriteto izpolnjevali vloge, ki so jim zaupane, da bodo verodostojno opravljali dodeljene jim funkcije, pošteno izvajali svoje odgovornosti ter svoje delovanje umeščali v etiko služenja skupnemu dobremu.«
Sveti oče je zbrane študente pozval, naj se na razumljivo tendenco izseljevanja – ki lahko vodi v prepričanje, da je nekje drugje lažje najti boljšo prihodnost – odzovejo z »gorečo željo, da bi služili svoji državi in da bi tukaj pridobljeno znanje uporabili v korist svojih sodržavljanov«: »To je razlog obstoja vaše univerze, ustanovljene pred petintridesetimi leti za formacijo dušnih pastirjev in laikov, aktivnih v družbi: to so priče modrosti in pravičnosti, ki jih afriška celina potrebuje.«
Študenti, graditelji prihodnosti svojih držav
Pred izzivi našega časa ima Katoliška univerza »edinstveno in nenadomestljivo mesto«. Papež je spomnil na pionirje, ki so postavili njene temelje: »Po njihovem zgledu se vedno dobro zavedajte, da si ta univerza poleg posredovanja znanja in razvoja poklicnih veščin prizadeva prispevati k celostni formaciji človeške osebe. Duhovno in človeško spremljanje predstavlja bistveno razsežnost identitete Katoliške univerze. Z duhovno formacijo, pastoralnimi pobudami univerze in trenutki premisleka so študenti povabljeni, da poglobijo svoje notranje življenje in usmerijo svojo zavezanost družbi v luči pristnih in trdnih vrednot. Na ta način, dragi študenti, se učite postati graditelji prihodnosti svojih držav in pravičnejšega in bolj človeškega sveta.«
Bodite vzorniki, ki vzgajajo vest svojih študentov
Ob koncu se je sveti oče obrnil še na predavatelje in docente ter izpostavil, da je njihova vloga osrednjega pomena. Spodbudil jih je, naj utelesijo vrednote, ki jih želijo posredovati, zlasti pravičnost in enakost, integriteto, čut za služenje in odgovornost. »Afrika in svet potrebujeta osebe, ki si prizadevajo živeti v skladu z evangelijem in s svojimi sposobnostmi služiti skupnemu dobremu. Ne izdajte tega plemenitega ideala! Poleg intelektualnih voditeljev bodite vzorniki, katerih znanstvena doslednost in osebna poštenost vzgajata vest vaših študentov. Afriko je dejansko treba osvoboditi nadloge korupcije. In pri mladem človeku se mora to zavest utrjevati že od začetka formacije, in sicer s pomočjo moralne doslednosti, nesebičnosti in verodostojnosti njegovih vzgojiteljev in učiteljev. Dan za dnem postavljajte nepogrešljive temelje za izgradnjo skladne moralne in intelektualne identitete. S pričevanjem resnice, zlasti pred iluzijami ideologije in mode, ustvarjate okolje, v katerem se akademska odličnost naravno združuje s človeško pravičnostjo,« je sklenil Leon XIV. ter še poudaril, da je temeljna krepost, ki jo mora živeti univerzitetna skupnost, ponižnost.
