Papež alžirski skupnosti: Hvala vam za vašo molitev, za dejavno ljubezen, za pričevanje enosti
Leon XIV.
Govor svetega očeta
med srečanjem z alžirsko skupnostjo
Alžir, bazilika Naše Gospe Afrike
13. aprila 2026
---
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Mir z vami!
---
Dragi bratje v škofovstvu,
dragi duhovniki, in diakoni, redovniki in redovnice,
ljubljeni otroci Cerkve v Alžiriji!
Z velikim veseljem in očetovsko naklonjenostjo se danes srečujem z vami, ki ste nevsiljiva in dragocena navzočnost, zakoreninjena v tej zemlji, ki jo zaznamuje starodavna zgodovina in svetla pričevanja vere.
Vaša skupnost ima zelo globoke korenine. Vi ste dediči vrste pričevalcev, ki so iz ljubezni do Boga in do bližnjega darovali življenje. Zlasti mislim na devetnajst redovnikov in redovnic, alžirskih mučencev, ki so se odločili, da ostanejo ob tem ljudstvu v njegovem veselju in njegovih bolečinah. Njihova kri je živo seme, ki nikoli ne neha roditi sadov.
Ste tudi dediči še starejšega izročila, ki sega v prva stoletja krščanstva. V teh deželah je odmeval goreč glas Avguština iz Hipona, pred katerim je hodilo pričevanje njegove matere Monike in tolikih drugih svetnikov. Njihov spomin je tudi danes svetel opomin, da moramo biti verodostojna znamenja občestva, dialoga in miru.
Vsem vam, predragi, in tistim, ki temu srečanju, ker ne morejo biti navzoči, sledijo od daleč, izražam svojo hvaležnost za vsakdanje prizadevanje, s katerim materinsko obličje Cerkve delate vidno. Zahvaljujem se njegovi eminenci za besede, s katerimi me je nagovoril, pa tudi Rakel, Aliju, Moniji in sestri Bernadetti za to, kar so podelili z nami. V luči tega, kar smo slišali, bi rad, da se skupaj ustavimo pri razmišljanju o treh vidikih krščanskega življenja, ki jih imam za zelo pomembna, zlasti za vašo navzočnost tukaj: molitev, dejavna ljubezen in enost.
Najprej molitev. Vsi jo potrebujemo. To poudarja sv. Janez Pavel II., ko govori mladim: »Človek ne more živeti brez molitve, kot ne more živeti brez dihanja« (Srečanje z mladimi muslimani v Casablanci 19. avgusta 1985, 4). Na ta način je pogovor z Bogom predstavil kot nepogrešljivo prvino ne samo za življenje Cerkve, ampak vsakega človeka. To je razumel tudi sv. Karel de Foucauld, ki je svoj poklic prepoznal v molitveni prisotnosti: »Srečen sem, srečen, da sem ob vznožju Presvetega Zakramenta ob vseh urah« (Pismo Raymondu de Blicu, 9. decembra 1907) in je priporočal: »Veliko molite za druge. Posvetite se zveličanju bližnjega z vsemi sredstvi, ki so v vaši moči, z molitvijo, dobroto, zgledom (Pismo Louisu Massignonu, 1. avgusta 1916).
V zvezi s tem nam je Ali, ko je govoril o svoji izkušnji služenja v Naši Gospe Afrike, povedal, da številni prihajajo sem, da bi se zbrali v tišini, predstavili in priporočili svoje skrbi in ljudi, ki jih imajo radi, ter srečali koga, ki bi jih bil pripravljen poslušati in deliti bremena, ki jih nosijo v srcu, in je omenil, kako mnogi odhajajo vedri in srečni, da so prišli. Molitev združuje in počlovečuje, krepi in očiščuje srce, in Cerkev v Alžiriji po zaslugi molitve okoli sebe seje človečnost, edinost, moč in čistost, ko dosega kraje in kontekste, ki jih pozna samo Gospod.
Drugi vidik cerkvenega življenja, na katerem bi se želel zadržati, je dejavna ljubezen. O tem nam je predvsem spregovorila sestra Bernadette in podelila svojo izkušnjo pomoči otrokom s posebnimi potrebami in njihovim staršem. V tem, kar nam je povedala, doumemo vrednost usmiljenja in služenja ne le kot podpore najbolj krhkim, ampak predvsem kot prostor milosti, v katerem vsak, ki se pusti vključiti, raste in se bogati. Sestra Bernadette nam je povedala, kako sta se iz preprostega začetnega dejanja bližine – obisk bolnikov – kot poganjka rodila najprej sprejemni sistem, potem pa vedno bolj razčlenjena skrbstvena organizacija, prava skupnost, v kateri se veliko ljudi udeležuje veselih in žalostnih dogodkov, povezani z vezmi zaupanja, prijateljstva in domačnosti. Takšno okolje je zdravo in zdravilno, in ne preseneča, da v njem tisti, ki trpijo, dobijo potrebne vire za izboljšanje svojega zdravja, hkrati pa razveseljujejo druge, kot v primeru Fatime.
Sicer pa je ravno dejavna ljubezen do bratov poživljala pričevanje mučencev, ki smo se jih spomnili. Spričo sovraštva in nasilja so ostali zvesti ljubezni vse do žrtvovanja življenja, skupaj s tolikimi moškimi in ženskami, kristjani in muslimani. To so storili brez pretvarjanja in brez hrupa, z vedrino in odločnostjo nekoga, ki si ne domišlja in ne obupuje, ker ve, v koga je zaupal »(rim. 2 Tim 1,12). Za vse navajamo preproste besede brata Luca, ostarelega meniha, zdravnika skupnosti Naše Gospe Atlasa. Ob možnosti, da bi odšel in se rešil pred morebitnimi nevarnostmi, vendar za ceno, da bi zapustil svoje paciente in prijatelje, je odgovoril: »Želim ostati z njimi« (C. Henning - T. Georgeon, Fratel Luc di Tibhirine. Monaco, medico e martire, Città del Vatikan 2025, Uvod), in tako je storil. Ko je papež Frančišek ob beatifikaciji omenil njega in ostale, je rekel pri molitvi Angelovega češčenja: »Njihovo pogumno pričevanje je vir upanja za alžirsko katoliško skupnost in seme dialoga za celotno družbo. Ta beatifikacija naj bo za vse spodbuda, da skupaj gradimo bratski in solidaren svet« (8. decembra 2018).
In tako smo prišli do tretje točke našega razmišljanja: prizadevanje za pospeševanje miru in enosti. Moto tega obiska so besede vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (prim. Jn 20,21), na sliki, vzeti iz mozaika v Tipassi, pa beremo: »In Deo, pax et concoria sit convivio nostro«, kar bi lahko prevedli: »V Bogu naj mir in sloga vladata v našem skupnem življenju.« Mir in sloga sta bili temeljne značilnosti krščanske skupnosti vse od začetkov (prim. Apd 2,42-47), po želji Jezusa samega (prim. Jn 17,23), ki je rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Sv. Avguštin je v zvezi s tem trdil, da Cerkev »rojeva ljudstva, vendar so udje enega samega« (Govor 192,2) in sv. Ciprijan piše: »Največja daritev Bogu je mir, ki vlada med nami, naša bratska sloga in dejstvo, da smo ljudstvo, združeno v enosti Očeta, Sina in Svetega Duha« (Gospodova molitev, 23). Lepo je danes slišati tolikšno bogastvo besed in zgledov, ki odmevajo v tem, kar smo slišali.
Kot nam je omenila Njegova eminenca, je ta bazilika sama simbol Cerkve iz živih kamnov, v kateri se pod plaščem Naše Gospe Afrike brati občestvo med kristjani in muslimani. Tukaj materinska ljubezen Lalla Meryem zbira vse kot otroke, vsak je bogat v svoji različnosti, ki jih zbira isto hrepenenje po dostojanstvu, ljubezni, pravičnosti in miru. Otroci, ki si želijo hoditi skupaj, živeti, moliti, delati in sanjati, v veri, ki ne izolira ampak odpre, združuje, a ne pomeša, povezuje a ne uniformira, in da rasti resničnemu bratstvu, kot nam je dejala Monia in kot je pričevala Rakel, ko je podelila svojo izkušnjo v Tlemcen Fellowship. V svetu, v katerem delitve in vojne sejejo bolečino in smrt med narodi, med skupnostmi in celo v družinah, je vaše življenje v povezanosti in miru veliko znamenje. Združeni širite bratstvo, tistim, ki vas obdajajo, navdihujete želje in čustva po občestvu in spravi, s sporočilom, ki je toliko močnejše in jasno, ker zanj pričujete v preprostosti in ponižnosti.
Precejšen del ozemlja te države zaseda puščava, in v puščavi človek ne more preživeti sam. Ostrina narave postavi na pravo mesto vsako domišljavost o samozadostnosti in vse opomni, da potrebujemo drug drugega in da potrebujemo Boga. Krhkost, ki jo priznamo, odpre srce za medsebojno podporo in za prošnjo k Njemu, ki lahko podari to, česar ne more zagotoviti nobena človeška moč: globoko spravo src in z njo resničen mir.
Zato, predragi bratje in sestre, vas spodbujam, da svoje delo v alžirski deželi nadaljujete kot povezana in odprta skupnost vere, kot navzočnost Cerkve, »vesoljnega zakramenta zveličanja« (prim. 2. vatikanski koncil, Lumen gentium, 48). Hvala vam za vse, kar delate, za vašo molitev, za vašo dejavno ljubezen, za vaše pričevanje enosti. Zagotavljam vam svoj spomin pred Gospodom, izročam vas Mariji, Naši Gospe Afrike, in vas iz vsega srca blagoslavljam.
