Leon XIV. v psihiatrični bolnišnici: Ne, Bog noče, da smo vedno bolni, hoče, da ozdravimo!

Leon XIV.

Pozdrav svetega očeta 
Obisk psihiatrične klinike »Jean Pierre Olie« 
Malabo 
21. aprila 2026

Gospod generalni direktor, 
ugledne oblasti, 
predragi bratje in sestre! 
Iz srca se vam zahvaljujem za ta sprejem, vašo gostoljubnost, vaše pesmi, vaše plese. Najlepša hvala!

Vsakič, ko obiščem bolnišnico ali dom za ostarele, kjer imajo ljudje lahko različne bolezni, težave in različna čustva, čutim po eni strani bolečino ali žalost tistih, ki trpijo. Pogosto nosijo neizmerno bolečino, včasih z vidnimi ranami, včasih pa z ranami, ki jih nihče ne vidi, a za katere oseba ve, da jih nosi v svojem srcu, v svojem življenju. Potem pa je tu še bolečina družin, ki pogosto ne vedo, kako podpreti in pomagati bolniku.

Toda izražam občudovanje in tolažbo zaradi vsega, kar se tam vsak dan naredi za človeško življenje. To se mi dogaja tudi tukaj, vendar danes v meni in upam, da tudi v vseh vas, prevladuje veselje, upanje. Veselje, da se srečamo v imenu Gospoda, veselje in upanje, ker vemo, da se skrbi za tiste, ki živijo v razmerah krhkosti.

Nekatere besede, ki sem jih malo prej slišal, so me ganile. Direktor je dejal: »Resnično velika družba ni tista, ki skriva svoje slabosti, ampak tista, ki jih obda z ljubeznijo.« Da, tako je. To je civilizacijsko načelo, ki ima krščanske korenine, saj je Kristus tisti, ki je v človeški zgodovini prizadetost odrešil prekletstva in ji vrnil polno dostojanstvo. Vendar nas Zveličar noče in ne more rešiti brez našega sodelovanja tako na osebni ravni kot tudi na družbeni. Zato od nas zahteva, da moramo naše brate in naše sestre ljubiti ne z besedami, ampak z dejanji. Takšen dom, kot je tale, lahko z Božjo pomočjo in s prizadevanjem vseh postane znamenje civilizacije ljubezni.

Gospod Pedro Celestino je želel zaključiti z ganljivim izrazom: »Hvala, da nas ljubite takšne, kakršni smo.« Pravim, hvala vam za vaše pričevanje! Hvala vsem, ker ste tukaj in pričate, kar je znamenje, da tukaj na tem mestu vlada pristna ljubezen.

Samo Bog nas v resnici ljubi popolnoma takšne, kakršni smo. Toda ne, da bi ostali takšni, kakršni smo. Ne, Bog noče, da smo vedno bolni, vedno z bolečino, hoče, da ozdravimo! Bog nam želi dati to milost, da nam pomaga ozdraviti rane, ki jih nosimo.

To v evangeliju vidimo tisočkrat. Jezus je prišel, da bi nas ljubil takšne, kakršni smo, toda ne da bi nas pustil takšne, ampak da bi poskrbel za nas! In bolnišnica, zlasti če ima krščanski navdih, je ravno to: kraj, kjer je človek sprejet, kakršen je, spoštovan v svoji krhkosti, in obenem, da bi mu pomagali, da bi mu bilo bolje v celostnem oziru. Pri tem je bistvena duhovna razsežnost – zelo sem bil vesel, da je direktor to poudaril.

Nazadnje hvala gospodu Tarciziju za njegovo poezijo! Rad bi dejal, da v okolju, kakršno je tole, vsak dan zložijo veliko skritih »pesmi«, morda ne z besedami, ampak z majhnimi dejanji, s čustvi, s pozornostjo v odnosih med vami. To je pesem, ki jo zna v polnosti brati samo Bog in ki tolaži Kristusovo usmiljeno srce.

Predragi, prosim vas, da izrazite mojo bližino vsem bolnikom v bolnišnici, zlasti najtežjim in najbolj osamljenim. Vsem, pacientom, zdravstvenim delavcem in osebju iz srca podeljujem svoj blagoslov in vas izročam varstvu Marije, ki je Zdravje bolnikov. Najlepša hvala.