Sveti oče: Dejavnosti župnije naj so znamenje Cerkve, ki kot mati skrbi za svoje otroke
Sveta maša, ki jo je papež Leon XIV. daroval v župnijski cerkvi, se je začela ob 17. uri, ob njem pa so somaševali vikar rimske škofije, kardinal Baldo Reina, župnik Paolo Stacchiotti ter ostali duhovniki, ki so na različne načine del župnijske skupnosti.
Žeja po življenju in ljubezni
Pri homiliji je spregovoril o evangeliju tretje postne nedelje, ki opisuje srečanje med Jezusom in Samarijanko. Kot je dejal, gre za pomemben del naše hoje za Jezusom na poti do »njegove velike noči trpljenja, smrti in vstajenja«.
»Na tej poti se bližina Boga in naše življenje vere globoko prepletata: z obnavljanjem krstne milosti, nas Gospod kliče k spreobrnjenju, hkrati pa očiščuje naše srce s svojo ljubeznijo in deli ljubezni, h katerim nas spodbuja. V tem smislu se srečanje med Jezusom in Samarijanko korenito dotika tudi nas. Današnji evangelij namreč ne govoril samo nam, ampak govori o nas in nam pomaga premisliti naš odnos z Bogom.«
»Samarijankina žeja po življenju in ljubezni je naša žeja,« je izpostavil papež in pojasnil, da je to »žeja Cerkve in celotnega človeštva, ranjenega z grehom, a še globlje prežetega z željo po Bogu. Iščemo ga kakor vodo, tudi ko se tega ne zavedamo, vsakokrat, ko se sprašujemo o smislu dogodkov, vsakokrat, ko se zavemo, kako zelo nam manjka dobro, ki ga želimo zase in za tiste, ki so ob nas.«
Jezus sedi ob vodnjaku in čaka
Sveti oče je nadaljeval, da »v tem iskanju srečamo Jezusa, ki je že ob vodnjaku«, kjer ga Samarijanka najde »samega, pod opoldanskim soncem, utrujenega od poti«.
»Morda je šla ob tisti neobičajni uri k vodnjaku, da bi se izognila pogledom drugih žena, polnih predsodkov. Jezus v njenem srcu vidi razlog te izključenosti: njeni neuspešni zakoni in trenutno skupno življenje jo naredijo nevredno, da bi prišla skupaj z vaškimi hčerami, ženami in materami. Pa vendar Jezus sedi ob vodnjaku in jo čaka. To presenetljivo srečanje je eden od načinov, kot je to rad ponavljal papež Frančišek, kako Kristus razodeva Boga presenečenj: najlepših presenečenj, tistih, ki spremenijo življenje, kjerkoli ga človek sreča in kakor koli se pojavi pred Gospodom.«
»Ta človek ljubi Samarijanko, kot je še nihče ni ljubil nikoli prej. Medtem ko ona išče vsakdanjo vodo, ji On hoče dati novo vodo, živo, takšno, ki lahko poteši vsako žejo in pomiri vsak nemir, kajti ta voda izvira iz Božjega srca, iz neizčrpne polnosti vseh pričakovanj.«
Srečanju z Gospodom vse spremeni
Jezusova pobuda pomeni začetek iskanja dobrega, ki je večje od same vode. »Če bi poznala Božji dar,« reče Gospod ženi. Ne gre za očitanje, ampak za obljubo: »Tukaj sem, da bi ti pomagal spoznati Boga, ki se ti podarja.«
»Da, prav tebi, ki ga nisi poznala, ki si se imela za oddaljeno in obsojeno. Ta dar te bo spremenil: ti sama boš postala izvir vode, ki teče v večno življenje. V zameno za prejšnjo žejo, polno grenkobe in duhovne suše, Božji Sin ponuja dar življenja, prenovljenega z vodo, ki teče iz Očetovega usmiljenja. V srečanju z Gospodom se vse preoblikuje: žejna žena postane izvir, izključena postane zaupanja vredna. Ženska, polna sramu, je sedaj napolnjena z veseljem; ta, ki je v vasi nema, postane misijonarka za vse njene prebivalce.«
Samarijanka postane izvir resnice
»Nikoli si ne bi predstavljala, da bo prav ona, tako izgubljena in poražena v življenju, nekega dne lahko okusila svežo vodo, čisti Božji dar, ter tako tudi sama postala dar za druge. Kako se to zgodi? Tako, da sreča Jezusa, govori z Njim, Besedo živega Boga, ki je postal človek za naše zveličanje,« je zatrdil sveti oče in pojasnil Samarijankino pot rasti in preobrazbe.
»Evangeljska pripoved natančno prikaže rast te žene, ki postopoma prepozna temeljne lastnosti Jezusove identitete: človek, prerok, Mesija in Odrešenik. Ko je ob njem in okuša njegovo družbo, Samarijanka sama postane izvir resnice. Nova voda Božjega daru je začela teči v njeno srce in ona takoj začuti nujo, da se hitro vrne v vas, končno osvobojena sramu in željna, da bi vsem povedala o svojem Osvoboditelju, Jezusu, Njem, ki je dopustil vso to čudo. Teče prav k tistim, ki so jo prvi obsodili, medtem ko ji je Bog odpustil, ter pripoveduje, oznanja, pričuje. Potreba po vodi, ki jo je prisilila iti k vodnjaku, se sedaj umakne pred željo, da bi sporočila neizmerno novost, ki jo je preoblikovala.«
S krstom smo vsi prejeli milost nove vode
Papež se je obrnil na zbrane pri maši in dejal, da smo s krstom vsi mi prejeli milost nove vode, ki opere vsako krivdo in poteši vsako žejo. »Kot Samarijanki nam je danes v postu podarjen čas, da ponovno odkrijemo dar tega zakramenta, ki nas je kakor vrata uvedel v vero in krščansko življenje. Gospod nas kot dobri in skrbni pastir vedno čaka in spremlja tam, kjer živimo, in takšne, kot smo. Z usmiljenjem ozdravlja naše rane in se daruje za nas, da bi tako tudi mi postali dar za brate in sestre.«
Župnija kot vodnjak, h kateremu prihajajo ranjeni ljudje
Omenil je različne izzive, s katerimi se spoprijema župnijska skupnost, in izpostavil zaskrbljujoče primere marginalizacije, materialno in moralno revščino. Tudi najstniki in mladi tvegajo, da bodo odraščali s prevarami prodajalcev smrti ali razočarani nad prihodnostjo. Mnogi čakajo na dom, na delo, ki bi jim zagotovilo dostojno življenje, varno okolje, kjer bi se lahko srečevali, se igrali, skupaj načrtovali nekaj lepega.
»Kakor k vodnjaku prihajajo v to župnijo moški in ženske, ranjeni v duhu, ponižani v dostojanstvu in žejni upanja. Vaša nujna in osvobajajoča naloga je, da pokažete Jezusovo bližino, njegovo željo, da odkupi naše življenje od zla, ki ga ogroža, s ponudbo pravičnega, resničnega in izpolnjenega življenja. Spodbujam vas, da začnete z evharistijo, utripajočim srcem vsake krščanske skupnosti, in delujete na način, da bodo župnijske dejavnosti znamenje Cerkve, ki kot mati skrbi za svoje otroke, ne da bi jih obsojala, ampak da jih sprejema, posluša in podpira v nevarnosti. Beseda evangelija, ki teče v vas kot izvir resnice, naj vsakemu pomaga odpreti oči, da bo znal z modrostjo presoditi, kaj je dobro in kaj je slabo, s tem pa oblikovati svobodno in odraslo zavest.«
Papež je vse župljane spodbudil, naj z zaupanjem nadaljujejo svojo pot, ter jim zagotovil, da »Gospod hodi z nami in nas podpira na poti«. »Presveta Devica naj vedno spremlja vaše korake v veri ter vam podarja veselje ponižnih in pogumnih oznanjevalcev njegovega evangelija.«
