Poslanica papeža Leona XIV. za 63. svetovni dan molitve za poklice: Notranje odkritje Božjega daru

Leon XIV.

POSLANICA SVETEGA OČETA LEONA XIV. 
ZA 63. SVETOVNI DAN 
MOLITVE ZA POKLICE 
4. velikonočna nedelja – 26. aprila 2026 
Notranje odkritje Božjega daru

Dragi bratje in sestre, dragi mladi!
Pod vodstvom in varstvom vstalega Jezusa na 4. velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo »nedelja dobrega Pastirja«, obhajamo 63. svetovni dan molitve za poklice. To je milostna priložnost, da podelimo nekaj razmišljanj o notranji razsežnosti poklica, razumljenega kot odkritje zastonjskega Božjega daru, ki se razcveti v globinah srca vsakega izmed nas. Skupaj torej prehodimo pot zares lepega življenja, ki nam jo kaže Pastir!

Pot lepote 
V Janezovem evangeliju se Jezus dobesedno opredeli kot »lepi pastir« (ὁ ποιμὴν ὁ καλός) (Jn 10,11). Izraz označuje popolnega, pristnega, zglednega pastirja, v kolikor je pripravljen dati življenje za svoje ovce in tako pokazati Božjo ljubezen. Pastir je tisti, ki privlači: kdor ga gleda, odkrije, da je življenje zares lepo, če mu sledimo. Da bi spoznali to lepoto, niso dovolj telesne oči ali estetska merila: potrebni sta kontemplacija in notranjost. Le kdor se ustavi, prisluhne, moli in sprejme njegov pogled, lahko z zaupanjem reče: »Verjamem, z Njim je življenje lahko zares lepo; hočem hoditi po tej poti lepote.« Najbolj nenavadno pa je, da s tem, ko postanemo njegovi učenci, tudi mi postanemo »lepi«: njegova lepota nas preobrazi. Kot piše teolog Pavel Florenski, askeza človeka ne naredi »dobrega«, ampak »lepega« človeka.

Lastnost, ki odlikuje svetnike, je namreč poleg dobrote, svetla duhovna lepota, ki izžareva iz tistega, ki živi v Kristusu. Tako se krščanska poklicanost razodeva v vsej svoji globini: biti deležen njegovega življenja, deliti z njim njegovo poslanstvo, sijati iz njegove lepote.

To notranje posredovanje življenja, vere in smisla je bilo tudi izkušnja sv. Avguština, ki v tretji knjigi Izpovedi, ko razglaša in izpoveduje svoje mladostne grehe in zmote, priznava Boga, ki je »globlji v meni kot moja najgloblja notranjost«. Onstran zavedanja samega sebe odkrije lepoto božanske luči, ki ga vodi v temi. Avguštin uzre Božjo navzočnost v najglobljem delu svoje duše, kar pomeni, da je razumel in doživel pomen skrbi za notranjost kot prostor odnosa z Jezusom, kot pot za doživetje Božje lepote in dobrote v svojem življenju.

Ta odnos se gradi v molitvi in tišini, in če ga gojimo, se odpre možnosti, da sprejmemo in živimo dar poklicanosti, ki ni nikoli vsiljevanje ali vnaprej določen načrt, ki ga je potrebno preprosto sprejeti, ampak je projekt ljubezni in sreče. Skrb za notranjost: od tu je nujno potrebno znova začeti v pastorali poklicanosti in v vedno novi zavzetosti za evangelizacijo.

V tem duhu vabim vse – družine, župnije, redovne skupnosti, škofe, duhovnike, diakone, katehete, vzgojitelje in verne laike – naj se vedno bolj zavzamejo za ustvarjanje naklonjenih okolij, da bi ta tar lahko sprejeli, ga hranili, varovali in spremljali, da bi mogel obilo obroditi. Le če bodo vaša okolja zasijala z živo vero, nenehno molitvijo in bratskim spremljanjem, se bo Božji klic lahko razcvetel in dozorel ter postal pot sreče in odrešenja za vsakega posameznika in za svet. Če bomo stopili na pot, ki nam jo kaže Jezus, lepi Pastir, se bomo naučili bolje spoznati sebe in bolj od blizu spoznati Boga, ki nas je poklical.

Vzajemno spoznanje 
»Gospod življenja nas pozna in razsvetljuje naše srce s svojim ljubečim pogledom.«  Vsaka poklicanost se namreč lahko začne samo iz zavedanja in izkustva Boga, ki je Ljubezen (prim. 1 Jn 4,16): On nas pozna v globini, preštel je lase na naši glavi (prim. Mt 10,30) in si je za vsakega zamislil enkratno pot svetosti in služenja. To poznanje pa mora vedno biti vzajemno: povabljeni smo, da spoznavamo Boga po molitvi, poslušanju Besede, zakramentih, življenju Cerkve in podarjanju bratom in sestram. Kot mladi Samuel, ki je ponoči morda nepričakovano zaslišal Gospodov glas in se ga z Elijevo pomočjo naučil prepoznati (prim. 1 Sam 3,1-10), tako moramo tudi mi ustvariti prostore notranje tišine, da bomo zaslutili, kaj ima Gospod v srcu za našo srečo. Ne gre za abstraktno intelektualno vedenje ali za naučeno znanje, ampak za osebno srečanje, ki spremeni življenje.  Bog prebiva v našem srcu: poklicanost je notranji pogovor z Njim, ki kliče – kljub včasih oglušujočemu hrupu sveta – ter nas vabi, naj odgovorimo z resničnim veseljem in velikodušnostjo.

«Noli foras ire, in te ipsum redi, in interiore homine habitat veritas – Ne odhajaj iz sebe, vrni se vase, Resnica prebiva v notranjem človeku.«  Sv. Avguštin nas znova spominja, kako pomembno je, da se naučimo ustaviti, zgraditi prostore notranje tišine, da bi mogli poslušati glas Jezusa Kristusa.

 Dragi mladi, poslušajte ta glas! Poslušajte glas Gospoda, ki vas vabi, da bi živeli polno, uresničeno življenje tako, da izkoristite svoje talente (prim. Mt 25,14-30) in na slavni Kristusov križ pribijete svoje omejitve in slabosti. Ustavite se torej v evharističnem češčenju, vztrajno premišljujte Božjo besedo, da jo boste vsak dan živeli, dejavno in v polnosti se udeležujte zakramentalnega in cerkvenega življenja. Na ta način boste spoznavali Gospoda in v domačnosti, ki je lastna prijateljstvu, boste odkrili, kako darovati sebe na poti zakona ali duhovništva, stalnega diakonata ali posvečenega življenja v redu ali v svetu: vsak poklic je neizmerni Božji dar za Cerkev in za tistega, ki ga z veseljem sprejme. Poznati Gospoda predvsem pomeni, naučiti se zaupati vanj in v njegovo previdnost, ki prekipeva v vsakem poklicu.

Zaupanje 
Iz spoznanja se rodi zaupanje, ki je drža, ki je hčerka vere, bistvena tako za sprejem poklica kot za vztrajanje v njem. Življenje se namreč razodeva kot nenehno zaupati v Gospoda in se zanašati nanj, tudi kadar njegovi načrti porušijo naše.

Pomislimo na sv. Jožefa, ki je kljub nepričakovani skrivnosti materinstva Device, zaupal božjim sanjam ter sprejel Marijo in Dete s pokornim srcem (prim. Mt 1,18-25; 2,13-15). Jožef in Nazareta je ikona popolnega zaupanja v Božji načrt: zaupa tudi takrat, ko se zdi vse okoli njega tema in negativnost, ko se zdi, da gredo stvari v nasprotni smeri od predvidene. Zaupa in se zanese, prepričan v Gospodovo dobroto in zvestobo. »V vseh okoliščinah življenja je Jožef znal izgovarjati svoj ‘fiat’ kot Marija ob oznanjenju in Jezus v Getsemaniju.”

Kot nas je naučil jubilej upanja, moramo gojiti trdno in stanovitno zaupanje v Božje obljube, ne da bi kdaj popuščali obupu; premagovati moramo strahove in negotovost, prepričani, da je Vstali Gospod zgodovine sveta in naše osebne zgodovine: Ne zapusti nas v najbolj temnih urah, ampak pride, da s svojo lučjo razblini vse naše temine. Ravno zaradi svetlobe in moči njegovega Duha lahko tudi skozi preizkušnje in krize lahko vidimo, kako poklic zori in vedno bolj odseva lepoto Njega, ki nas je poklical, lepoto zvestobe in zaupanja kljub ranam in padcem.

Zorenje 
Poklicanost pravzaprav ni statičen cilj, ampak je dinamičen proces zorenja, ki ga spodbuja domačnost z Gospodom: biti z Jezusom, pustiti delovati Svetega Duha v srcih in v okoliščinah življenja ter ponovno vse prebirati v luči prejetega daru pomeni rasti v poklicanosti.

Tako kot trta in mladike (prim. Jn 15,1-8), tako se mora vse naše življenje oblikovati v trdno in bistveno povezanost z Gospodom, tako da po preizkušnjah in po potrebnem obrezovanju postane vedno bolj poln odgovor na klic. »Kraji«, na katerih se v največji meri kaže Božja volja in kjer doživljamo njegovo neskončno ljubezen, so pogosto pristne in bratske vezi, ki smo jih sposobni vzpostaviti v teku življenja. Kako dragoceno je imeti dobrega duhovnega vodnika, ki spremlja odkrivanje in razvoj naše poklicanosti! Kako pomembna sta razločevanje in preverjanje v luči Svetega Duha, da bi se nek poklic mogel uresničiti v vsej svoji lepoti.

Poklicanost torej ni takojšnja posest, nekaj »danega« enkrat za vselej: prej je to pot, ki se razvija podobno kot človeško življenje, v katerem je treba prejeti dar varovati, poleg tega pa ga hraniti v vsakdanjem odnosu z Bogom, da bi mogel rasti in obroditi sad. »To ima veliko vrednost, saj vse naše življenje postavlja pred Boga, ki nas kliče in nam omogoči razumeti, da ni nič sad nesmiselnega kaosa, ampak nasprotno, da vse lahko vključimo v pot odgovora Gospodu, ki ima za nas osupljiv načrt.«

Dragi bratje in sestre, dragi mladi, spodbujam vas, da gojite svoje osebni odnos z Bogom z vsakdanjo molitvijo in premišljevanjem Božje besede. Ustavite se, poslušajte, zaupajte: na ta način bo dar vaše poklicanosti zorel, vas osrečil in obrodil obilo sadov za Cerkev in za svet.

Naj vas na tej poti vedno spremlja Devica Marija, vzor notranjega sprejemanja Božjega daru in učiteljica molitvenega poslušanja!

Vatikan, 16. marca 2026 
LEON PP. XIV