Papež: Vojaško življenje navdihniti z evangelijem, vaše služenje je dejanje ljubezni
Kristusa ponesti v žile človeštva
»Kristusa ponesti v žile človeštva, obnoviti in deliti apostolsko poslanstvo, z vedrino zreti v prihodnost ter sprejemati pogumne odločitve« (prim. Govor Italijanski škofovski konferenci, 17. junij 2025), so smernice, ki vodijo pot Vojaškega ordinariata Italije ob praznovanju njihove stoletnice, »dogodka, ki varuje spomin, aktualnost in preroštvo«, je dejal papež Leon XIV. na začetku svojega govora.
Utelešenost spomina na konkretno zgodovino
»Živimo v družbi, ki tvega, da bo izgubila čut za spomin. Naša doba ima izjemno sposobnost posredovanja informacij, a vse bolj šibko sposobnost njihovega ponotranjanja. Spomin je pogosto “pozunanjen” in na voljo, a ni vedno prisvojen in dejaven. Za Cerkev pa je spomin živa zavest: ni kopičenje podatkov, ampak stalen poziv k odgovornosti; ni nostalgija, ampak korenina, ki daje preroštvo. Za kristjane ima spomin edinstven značaj: je praznovanje Boga, ki vstopa v zgodovino, kajti krščanska vera temelji na zgodovinskem dogodku, odrešenje pa ni neka ideja, ampak je živa oseba Gospoda Jezusa Kristusa.«
Kot je dejal papež, je v to logiko umeščena tudi stoletnica Vojaškega ordinariata za Italijo, saj predstavlja »utelešen spomin na konkretno zgodovino, ki jo sestavljajo moški in ženske v uniformah, ki so hodili znotraj Cerkve, bili deležni podpore in spremljanja svojih pastirjev, v svetlih dneh miru in težkih dneh vojne, z žrtvovanjem, pogumom in predanostjo so prispevali k rasti te družbe, včasih tudi za ceno lastnega življenja«.
Vaše služenje je dejanje ljubezni
Sveti oče je izpostavil aktualnost besed papeža Pavla VI., ki je trdil, da »zgodovina ni stvarnost, ki jo je treba prenašati, ampak je kraj milosti, kjer je treba graditi civilizacijo ljubezni«.
»Praznovanje stoletnice želi biti odmev prav tega sporočila, v luči Gospodove zapovedi: “Da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 15,21). Vaše služenje je dejanje ljubezni – do države, do ozemlja, zlasti pa do ljudi –, ki se spremeni v konkretno bližino, predvsem na krajih in v okoliščinah, kjer je krhkost največja.«
Pastir pase Jezusove ovce in ne svojih
V vojaških kaplanih naj zato odmeva poziv svetega Avguština, da živijo svojo službo kot amoris officium, kot službo ljubezni. Ko je komentiral pogovor med Jezusom Vstalim in Petrom, je zapisal: »Če me ljubiš, ne misli, da boš pasel samega sebe, ampak boš pasel moje ovce, kakor moje, ne kakor svoje; išči v njih mojo slavo, ne svoje; mojo oblast, ne svoje […]. Ko pasemo njegove ovce, ne iščimo svojih interesov, ampak njegove« (In Joannis Evangelium, 123, 5). »Mnogi vojaški kaplani – je dodal Leon XIV. – so utelesili te besede in naredili vidno pastoralno ljubezen vse do junaštva kreposti, včasih vse do mučeništva.«
Pričevati o eni Cerkvi, ki je orodje edinosti
Nadaljeval je, da se delovanje vojaškega kaplana pogosto odvija v tišini, na krajih miru in konfliktov, v vojaških oporiščih in operativnih okoljih, v kapelah in šotorih.
»Prav tu se skrb za Gospodovo čredo izraža skozi pričevanje življenja, oznanjevanje evangelija, obhajanja evharistije in zakramentov, potrpežljivega poslušanja in duhovnega spremljanja. V tem smislu postanejo še posebej pomembna formativna okolja, akademije, šole, izobraževalne ustanove, kraji, kjer se oblikuje vest. V družbi, ki je zaznamovana s človeško mobilnostjo in kulturno pluralnostjo, kaplan prevzema tudi službo dialoga med narodi, kulturami in verstvi, pri tem pa pričuje o eni Cerkvi, ki je orodje edinosti. Njegovo duhovno delovanje na ta način prispeva k širjenju skupnega dobrega in družbenega miru, kar je sad potrpežljivega dela, ki zahteva formacijo, pravičnost in ljubezen (prim. Evangelii gaudium, 217-221).
Evangelij mora navdihniti kodekse in norme vojaškega življenja
Drugi vatikanski koncil v pastoralni konstituciji Gaudium et spes pravi: »Ljudje, v kolikor grešniki, so in bodo vedno pod grožnjo vojne, vse do Kristusovega prihoda; v kolikor jim, povezanim v ljubezni, uspe premagati greh, bodo lahko premagali tudi nasilje (Gaudium et spes, 78). Kot je zatrdil papež, se v ta okvir umešča tudi poslanstvo krščanskega vojaka.
»Braniti slabotne, varovati mirno sobivanje, odzvati se na naravne nesreče, delati v mednarodnih misijah, da bi varovali in ponovno vzpostavili red. Vsega tega ni mogoče zvesti zgolj na poklic: gre za poklicanost, odgovor na klic, ki poziva vest. Vojakovo identiteto oblikujejo velikodušnost, duh služenja, visoka hrepenenja in globoka čustva. A te vrednote zahtevajo temelj, dar Milosti, ki lahko hrani ljubezen vse do popolne predanosti samega sebe. Zato je treba z življenjsko silo evangelija navdihniti kodekse, norme in misije vojaškega življenja, da bo, v službi varnosti in miru, skupno dobro narodov vedno na prvem mestu,« je izpostavil Leon XIV.
Stražar, ki gleda daleč, da bi preprečil nevarnost
Spomnil je na apostolsko konstitucijo Spirituali militum curae, s katero je sveti Janez Pavel II. pred štiridesetimi leti vzpostavil vojaške ordinariate kot delne Cerkve z lastno teološko in organizacijsko identiteto. Udeležencem prve sinode vojaških ordinariatov, 6. maja 1999, je izpostavil »specifičnost te Cerkve, ki spremlja vojake, njihove družine in vse, ki so povezani s službo v oboroženih silah in policiji«. V jubileju 2000 pa je vojakom dejal: »Poklicani ste braniti slabotne, varovati poštene, spodbujati mirno sobivanje ljudstev. Vsakemu med vami je dodeljena vloga stražarja, ki gleda daleč, da bi preprečil nevarnost in povsod spodbujal pravičnost in mir« (Homilija med mašo ob jubileju vojakov in policistov, 19. november 2000).
Laboratorij Božjega delovanja v korist človeka
»Cerkev v skladu z naukom drugega vatikanskega koncila ter apostolskih spodbud Evangelii nuntiandi in Evangelii gaudium oznanja evangelij miru in je pripravljena sodelovati z vsemi pri varovanju te univerzalne dobrine (prim. Frančišek, Evangelii gaudium, 239). V njej želi Vojaški ordinariat Italije s svojo pastoralno oskrbo biti učinkoviti laboratorij Božjega delovanja v korist človeka, prostor formacije za prehod od amor sui k amor Dei, kar je temelj tiste Civitas Dei, v kateri je temeljni zakon ljubezen (prim. Sv. Avguštin, De civitate Dei, 14, 28) in kjer mir ni le odsotnost konflikta, ampak je polnost pravičnosti, resnice in ljubezni. V tem smislu vas spodbujam, da nadaljujete z izvajanjem svojih projektov,« je dejal papež in navedel Pastoralni center za usposabljanje kaplanov in kandidatov za kaplane; in zlasti Center za visoke študije za duhovno pomoč, ki je namenjen spodbujanju meddisciplinarnega razmisleka o izzivih današnjega sveta, inkulturaciji ver, odnosu med evangelijem, kulturo, znanostjo in novimi tehnologijami.
Sveti oče se je ob koncu članom Vojaškega ordinariata zahvalil za vse, kar počnejo, jih izročil priprošnji Marije, Kraljice miru, in njihovih zavetnikov ter vsem podelil svoj blagoslov.
