Kateheza: Cerkev je hkrati vidna in duhovna stvarnost

Papež Leon XIV. je dejal, da je Cerkev stvarnost, ki je obenem človeška in božja, ki sprejema grešnega človeka in ga vodi k Bogu. Človeška in božja razsežnost Cerkve se harmonično dopolnjujeta, ne da bi ena prekrivala drugo. Ta božanska razsežnost ne pomeni idealne popolnosti ali duhovne nadrejenosti njenih članov, ampak izhaja iz dejstva, da je Cerkev nastala iz načrta Božje ljubezni za človeštvo, ki se je uresničil v Kristusu. Svetost Cerkve je v tem, da Kristus prebiva v njej in se še naprej daruje po majhnosti in krhkosti svojih članov. Ne obstaja idealna Cerkev, ločena od zemlje, ampak le ena Kristusova Cerkev, utelešena v zgodovini.

  (@VATICAN MEDIA)

Svetopisemski odlomek: Ef 4,15-16

[Bratje,] živimo marveč iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, po delovanju združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samega sebe v ljubezni.

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
2. Cerkev, vidna in duhovna stvarnost

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Danes nadaljujmo naše poglabljanje v koncilsko konstitucijo Lumen gentium, dogmatično konstitucijo o Cerkvi.

V prvem poglavju, ki odgovarja predvsem na vprašanje, kaj je Cerkev, je ta opisana kot »kompleksna stvarnost« (LG 8). Sedaj pa se sprašujemo: V čem je ta kompleksnost? Nekdo bi odgovoril, da je Cerkev kompleksna [sestavljena], v kolikor je »zapletena« in jo je torej težko razložiti; nekdo drug bi morda mislil, da njena kompleksnost izhaja iz dejstva, da je institucija z dva tisočletno zgodovino in značilnostmi, ki so drugačne od vsake druge družbene in verske skupine. V latinščini pa beseda »kompleksno« označuje urejeno povezanost različnih vidikov ali razsežnosti znotraj iste stvarnosti. Zato konstitucija Lumen gentium lahko zatrdi, da je Cerkev dobro sestavljen organizem, v katerem človeška in božja razsežnost sobivata brez ločitve ali zmešnjave.

Prva razsežnost je takoj zaznavna, saj je Cerkev skupnost moških in žensk, ki sta jim kot kristjanom, z njihovimi odlikami in slabostmi, skupna veselje in trud, ko oznanjajo evangelij in so znamenje Kristusovega upanja, ki nas spremlja na življenjski poti. Vendar pa ta vidik, ki se izraža tudi v institucionalni organizaciji, ne zadostuje za opis resnične narave Cerkve, ki ima tudi božansko razsežnost. Ta božanska razsežnost ne pomeni idealne popolnosti ali duhovne nadrejenosti njenih članov, ampak izhaja iz dejstva, da je Cerkev nastala iz načrta Božje ljubezni za človeštvo, ki se je uresničil v Kristusu. Cerkev je torej hkrati zemeljska skupnost in mistično Kristusovo telo, vidni zbor in duhovna skrivnost, v zgodovini prisotna realnost in ljudstvo, ki roma proti nebesom (LG, 8; KKC, 771).

Človeška in božja razsežnost se harmonično dopolnjujeta, ne da bi ena prekrivala drugo; tako Cerkev živi v tem paradoksu: je stvarnost, ki je obenem človeška in božja, ki sprejema grešnega človeka in ga vodi k Bogu.

Da bi osvetlila to cerkveno stanje, se konstitucija Lumen gentium sklicuje na Kristusovo življenje. Tisti, ki so srečali Jezusa na palestinskih poteh, so izkusili njegovo človeškost, njegove oči in roke, zvok njegovega glasu. Tiste, ki so se odločili, da mu bodo sledili, je spodbudila prav izkušnja njegovega gostoljubnega pogleda, dotik njegovih blagoslavljajočih rok, njegove besede osvoboditve in ozdravitve. Hkrati pa so se učenci, ki so šli za tem Človekom, odpirali za srečanje z Bogom. Kristusovo meso, njegov obraz, njegove geste in njegove besede namreč na vidni način izražajo nevidnega Boga.

V luči Jezusove resničnosti se lahko sedaj vrnemo k Cerkvi. Ko jo gledamo od blizu, v njej odkrijemo človeško razsežnost, sestavljeno iz konkretnih oseb, ki včasih razkrivajo lepoto evangelija, včasih pa se z naporom trudijo in delajo napake kot vsi drugi. Vendar pa se prav po njenih članih in njihovih omejenih zemeljskih vidikih razodevata Kristusova navzočnost in njegovo odrešenjsko delovanje. Kot je govoril Benedikt XVI., med evangelijem in institucijo ni nasprotja; cerkvene strukture so namreč namenjene prav realizaciji in konkretizaciji evangelija v našem svetu (Govor švicarskim škofom, 9. november 2006). Ne obstaja idealna in čista Cerkev, ločena od zemlje, ampak obstaja le ena Kristusova Cerkev, utelešena v zgodovini.

V tem je svetost Cerkve: v dejstvu, da Kristus prebiva v njej in se še naprej daruje po majhnosti in krhkosti svojih članov. Ko premišljujemo o tem večnem čudežu, ki se dogaja v njej, razumemo »Božjo metodo«: On postane viden po slabotnosti ustvarjenih bitij in se tako še naprej razodeva in deluje. Zato je papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija pozval, naj se naučimo »sezuti si sandale z nog pred sveto zemljo drugega (prim. 2 Mz 3,5)« (Evangelii gaudium, 169). In to nas še danes dela sposobne, da gradimo Cerkev: ne le z organiziranjem njenih vidnih oblik, ampak z gradnjo tiste duhovne zgradbe, ki je Kristusovo telo, prek občestva in ljubezni med nami.

Ljubezen namreč nenehno ustvarja prisotnost Vstalega. »Bog daj – je govoril sveti Avguštin –, da bi vsi mislili le na ljubezen: samo ljubezen lahko premaga vse stvari, brez nje vse stvari niso ničesar vredne; kjerkoli je, vse priteguje k sebi« (Serm. 354,6,6).