Sveti oče: Gvadalupe ter inkulturacija evangelija

Vatican News

Evangelizacija: Kristus mora postati navzoč in dostopen

Ko razmišljamo o inkulturaciji evangelija, je po papeževih besedah pomembno razumeti, na kakšen način se je Bog sam razodel in nam podaril zveličanje. »Ni se želel razodeti kot abstraktna entiteta ali kot od zunaj vsiljena resnica, ampak tako, da je postopoma vstopal v zgodovino in stopil v dialog s človekovo svobodo. "Bog, ki je velikokrat in na veliko načinov nekdaj govoril očetom po prerokih" (Heb 1,1), se je v polnosti razodel v Jezusu Kristusu, v katerem ne predaja le sporočila, ampak tudi samega sebe; zato, kot uči sv. Janez od Križa, po Kristusu ni več nobene druge besede, na katero bi čakali, ničesar več ni povedati, ker je bilo vse povedano v Njem (prim. Vzpon na goro Karmel, II, 22, 3-5). Evangelizacija je predvsem v tem, da Jezus Kristus postane navzoč in dostopen. Vsako delovanje Cerkve si mora prizadevati, da človeka uvede v živ odnos z Njim, ki osvetljuje obstoj, vprašuje svobodo in odpira pot spreobrnjenja; prav tako pripravlja na sprejem daru vere kot odgovor na Ljubezen, ki daje smisel in podpira življenje v vseh njegovih razsežnostih.«

Inkulturacija je notranja potreba poslanstva Cerkve

Ob tem sveti oče spomni, da oznanjevanje evangelija vedno poteka v okviru konkretne izkušnje. »Zavedati se tega pomeni prepoznati in posnemati logiko skrivnosti učlovečenja, po kateri je Kristus postal meso in se naselil med nami (prim. Jn 1,14); prevzel je našo človeško podobo z vsem, kar vključuje v svojem zemeljskem obstoju. Iz tega sledi, da ne moremo ignorirati kulturne stvarnosti tistih, ki prejemajo oznanilo. Prav tako se razume, da inkulturacija ni nekaj sekundarnega ali zgolj pastoralna strategija, ampak notranja potreba poslanstva Cerkve. Kot je poudaril sveti Pavel VI., je evangelij – in posledično evangelizacija – neodvisen od katerekoli kulture, vendar je sposoben prežeti vse kulture, ne da bi se podredil katerikoli od njih (prim. Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, št. 20).

S spoštovanjem vstopati v konkretno zgodovino ljudstev

Izhajajoč iz tega prepričanja inkulturirati evangelij pomeni slediti isti poti, ki jo je prehodil Bog; s spoštovanjem in z ljubeznijo vstopati v konkretno zgodovino ljudstev, da bi mogla Kristusa resnično spoznati, ljubiti in sprejeti izhajajoč iz njihove človeške in kulturne izkušnje. To pomeni sprejeti jezike, simbole, načine razmišljanja, čutenja in izražanja vseh ljudstev ne le kot zunanja sredstva oznanjevanja, ampak tudi kot resnične prostore, kjer želi milost prebivati in delovati.«
Sveti oče na tem mestu pojasni, da inkulturacija ne pomeni sakralizirati kulture; prav tako ne pomeni sprejeti kulture kot odločilen okvir za razlago evangeljskega sporočila. Nobena kultura, ne glede na to, kako dragocena je, se ne more enačiti z razodetjem ali postati zadnji kriterij vere.

Inkulturacija je zahteven in prečiščevalen proces

»Inkulturacija je zahteven in prečiščevalen proces, s katerim evangelij, ki ostane neokrnjen v svoji resnici, prepoznava, razločuje in sprejema semena Besede, prisotna v kulturah, hkrati pa prečisti in povzdigne njihove pristne vrednote, jih osvobaja tega, kar jih zasenči ali izkrivlja. Ta semena Besede, kot sledovi predhodnega delovanja Duha, najdejo v Kristusu svoj kriterij pristnosti in polnosti,« izpostavi papež in doda, da gre s tega vidika pri Gvadalupski Materi Božji za »lekcijo božje pedagogike o inkulturaciji resnice, ki rešuje«. V njej se kultura in njene kategorije »sprejmejo, prečistijo in preoblikujejo, da postanejo kraj srečanja s Kristusom«.

Gvadalupska Devica kaže, kako se Bog približa

Gvadalupska Devica kaže, kako se Bog približuje svojemu ljudstvu: »spoštljivo v njegovem izhodišču, razumljivo v njegovem jeziku in odločno ter nežno na poti k srečanju s polno Resnico, z blagoslovljenim sadom njenega telesa. Na tilmi, med naslikanimi vrtnicami, blagovest vstopi v simbolni svet ljudstva in pokaže svojo bližino, ponuja novost brez nasilja ali prisile. Kar se je zgodilo na Tepeyacu, se tako ne kaže kot teorija ali taktika, ampak kot trajni kriterij za razločevanje evangelizacijskega poslanstva Cerkve«.

Vernike mora oblikovati živ odnos s Kristusom

V nadaljevanju sporočila sveti oče zapiše, da danes na mnogih področjih sveta posredovanje vere ni samoumevno. To velja zlasti za velika mestna središča in pluralne družbe, kjer je Bog pogosto odrinjen v področje zasebnega ali se ga sploh ne upošteva. »V takšnem kontekstu krepitev pastoralnih procesov zahteva inkulturacijo, ki je sposobna dialoga s temi kompleksnimi kulturnimi in antropološkimi stvarnostmi; ne da bi jih nekritično sprejemala, ampak tako, da vzbuja odraslo in zrelo vero, ki vzdrži tudi v zahtevnih in pogosto neugodnih kontekstih. To pomeni, da posredovanja vere ne smemo razumevati kot fragmentarno ponavljanje vsebin ali kot zgolj funkcionalno pripravo na zakramente, ampak kot resnično pot učenčevstva, kjer živ odnos s Kristusom oblikuje vernike, ki so sposobni razlikovati, dati razlog svojega upanja ter živeti evangelij svobodno in dosledno«.

Zato je po papeževih besedah kateheza nujna prednostna naloga za vse pastirje (prim. Celam, Dokument iz Aparecide, št. 295-300). V delovanju Cerkve mora zavzemati osrednje mesto ter »nenehno in globoko spremljati proces zorenja«, ki človeka vodi k veri, ki jo resnično razume, sprejme ter živi osebno in zavestno, tudi kadar to pomeni iti proti toku.

Ob koncu sporočila sveti oče udeležencem kongresa, ki so razmišljali o tem, kako širiti gvadalupsko sporočilo ter posledično tudi evangelija, za zgled postavi svete evangelizatorje in pastirje, ki so se v svojem času soočali z istim izzivom. Prav tako jim zaželi, naj jih Gvadalupska Marija spremlja in navdihuje vsako pobudo, ki vodi k 500. obletnici njenega prikazanja.