Pogovor svetega očeta z rimskimi duhovniki

Vatican News

Uvod kardinala Balda Reine

Hvala, sveti oče, za to, kar ste nam povedali; to bo gotovo razlog za nadaljnje proučevanje. Zahvaljujemo se vam tudi za čas, ki nam ga boste sedaj namenili, saj ste omenili svojo pripravljenost za pogovor z duhovniki. Mnogi bi vam radi postavili veliko vprašanj. Razvrstili smo jih v štiri za štiri starostne skupine. Prvi bo duhovnik Francesco Melone, ki je eden od tistih, ki ste jih vi posvetili v duhovnike 31. maja lani. Postavil vam bo vprašanje o tem, kar ste dejali na koncu svojega nagovora, to je o naporih mladih duhovnikov. Za njim bo duhovnik Giacomo Pavanello, ki je župnik pri svetem Gregorju Velikem v Magliani, župnija s približno 40000 prebivalci, postavil vprašanje o pastoralnih izzivih našega časa. Potem bo duhovnik Tomano De Angelis, ki je bil župnik v različnih župnijah v mestu, nekaj mesecev pa je eden od kaplanov v otroški bolnišnici »Bambin Gesù«, postavil vprašanje o duhovniškem bratstvu, ki je bilo tudi ena od tem, o katerih ste spregovorili. Na koncu vam bo duhovnik Tonino Panfili, ki se že dolgo let ukvarja s posvečenim življenjem v Vikarijatu, trenutno pa je rektor rimske bazilike Svetega Križa v Jeruzalemu, postavil vprašanja, ki zadevajo ostarele duhovnike. V zvezi s tem se v tem trenutku spominjamo naših bolnih in ostarelih bratov, ki so v domu za ostarele »Sv. Kajetana« pri Divino Amore. Ti štirje bodo na nek način govorili v imenu vseh.

Prvo vprašanje duhovnika Francesca Meloneja

Dober dan, sveti oče, nagovarjam vas v imenu mladih duhovnikov naše škofije, čeprav ste že odgovorili na mnoga vprašanja, ki jih nosimo v srcu, hvala! V večini primerov živimo pastoralno služenje ob mladinskih skupinah v naših skupnostih. Med mladimi je čutiti željo po globini in po domačnosti z Bogom, kakor tudi potrebo po poslušanju in občestvu. Vendar se istočasno v njih pojavljajo številne odnosne in čustvene rane, ki jih pogosto spremljajo tesnoba in strahovi, žalost in osamljenost. Zato se včasih zdi, da je lažje in za nas, duhovnike tudi bolj zadovoljujoče in ugodno, če poskrbimo predvsem za čustveno raven in omrtvičimo bolečino s senzacionalnimi dogodki in močnimi čustvi, namesto da bi jim pomagali vstopiti v dialog z Bogom. To pa je odnos, ki ni opazen, hrupen, nagneten s številčno udeležbo ali posredovan s karizmatičnimi voditelji, ampak se hrani v skritosti molitve in iz nas ne dela protagonistov, ampak služabnike zaupnosti z Gospodom. Samo prijateljstvo z Jezusom napolni našo samoto, kot ste vi sami, svetost, spomnili 10. januarja letos, ko ste prav tukaj sprejeli rimsko mladino in njihove vzgojitelje. Zato vas sprašujem, sveti oče, kaj bi svetovali nam, mladim duhovnikom, da bi mogli utelešati evangelij v današnjem svetu, zlasti med našimi mladimi, in se jim predstavili kot verodostojni odrasli, ne da bi pri tem spremenili evangelizacijo v animacijo in razločevanje v zabavo? Hvala.

Odgovor papeža Leona XIV.

Dobro. Najprej bi rad povedal, da gre za stanje, za resničnost današnje družbe, ki je v nekem smislu ne moremo spremeniti, imeti pa moramo odprte oči. Gre za resničnost družin in za izzive, ki jih imamo tudi z današnjimi  mladimi, zlasti zato, ker tolikokrat prihajajo iz družin, ki so doživljale zelo močne krize, odsotnost očeta, ločeni starši, ponovno poročeni, mnogi, ki so doživeli tudi zapuščenost, težave, ki jih morajo mladi sprejeti v tem življenju, ki ga živimo danes. Spremljanje teh mladih za duhovnika pomeni tudi poznati njihovo resničnost, jim v tem smislu biti blizu, jih spremljati, vendar ne biti samo eden izmed njih. Tudi to je pomembno: duhovnikovo pričevanje. Mlad duhovnik lahko mladim ponudi vzor življenja, da biti Jezusov prijatelj lahko v resnici zapolni njihovo življenje. Vendar to pomeni, da duhovnik, mlad ali manj mlad, živi življenje prijateljstva z Jezusom, da tem mladim ne daje samo zgleda, ampak tudi življenjsko izkušnjo, ki bi lahko spremenila življenje mladih. Potem mislim tudi, da je treba duha evangelizacije, o katerem sem govoril pred nekaj minutami, uporabiti tudi pri mladih.

Včasih so v župnijo prihajali vsi mladi. Gotovo ima veliko vaših župnij oratorij, v tem smislu, se pravi prostor, kjer se mladi zbirajo, se igrajo … Nekateri še vedno prihajajo, vendar ne moremo biti zadovoljni samo s temi, ki prihajajo v župnijo. Zato se moramo morda s temi mladimi organizirati, premišljevati, iskati pobude, ki bi lahko bile oblika izhoda. Papež Frančišek je veliko govoril o Cerkvi v izhodu. Tudi mi moramo iti, povabiti moramo druge mlade, z njimi iti na ulice; jim morda ponuditi različne načine, dejavnosti … Tudi šport je lahko način za privabljanje mladih. Druge dejavnosti, umetnost, kultura …Povabiti mlade, naj pridejo, da se začnejo spoznavati. Morda je spoznavanje najprej človeška izkušnja prijateljstva, ki nam lahko postopoma pomaga priti do izkušnje občestva. Mnogi mladi živijo izolirano, v neverjetni osamljenosti zlasti po pandemiji, vendar se ni začelo tam. Z znamenitim pametnim telefonom, ki ga imajo morda danes vsi v žepu, živijo sami, tudi če pravijo: »Ne, moj prijatelj je tukaj,« vendar pa ni človeškega stika. Živijo neke vrste oddaljenost od drugih, hladnost, ne da bi spoznali bogastvo, vrednost resnično človeških odnosov. Zato moramo tudi tam iskati načine, kako ponuditi mladim drugačno vrsto doživetja prijateljstva, medsebojne podelitve in postopoma tudi občestva, in jih iz tega izkustva povabiti tudi k spoznavanju Jezusa, ki nas vabi, naj ne bomo njegovo služabniki, ampak njegovi prijatelji.

Za vse to potrebujemo veliko časa, žrtvovanja, tudi razmišljanja, da bi ugotovili, kako priti do teh mladih, ki jih danes tolikokrat odnaša v neko strašno življenje, v odvisnost od drog, prestopništvo, nasilje, težave, v to osamljenost … Nedavno me je neki mladenič vprašal: »Ampak vi veliko govorite o občestvu in edinosti, zakaj? V čem je ta vrednost?« Se pravi, da v izkušnji, ki jo je živel, sploh ni razumel, da je izhod iz osamljenosti in v iskanju prijateljev ter občestva velika vrednost. Zato mislim, da bi na tej poti tudi mladi duhovniki, ki so najbližje mladim po letih, po kulturi, po formaciji, lahko naredili veliko delo pri oznanjevanju tega sporočila, ki je v bistvu vedno evangelij.

Se nadaljuje ...