Pismo papeža Leona XIV. o vrednosti športa z naslovom: Življenje v obilju

PISMO SVETEGA OČETA LEONA XIV. 
ŽIVLJENJE V OBILJU 
O VREDNOSTI ŠPORTA

Dragi bratje in sestre! 
Ob 25. zimskih olimpijskih igrah, ki bodo potekale med Milanom in Cortino d'Ampezzo od 6. do 22. februarja, in 14. paraolimpijskih igrah, ki bodo potekale na istih lokacijah od 6. do 15. marca, bi rad pozdravil in izrekel najboljše želje vsem neposredno vpletenim in istočasno izkoristil priložnost za razmišljanje, ki je namenjeno vsem. Športna dejavnost je lahko, kot vemo, profesionalne narave, visoka specializacija: v tej obliki ustreza poklicu peščice, čeprav zbuja občudovanje in navdušenje v srcih mnogih, ki trepetajo v ritmu zmag ali porazov tekmovalcev. Toda športna vadba je skupna dejavnost, odprta za vse in zdrava za telo in za duha, tako da predstavlja univerzalni izraz človeškega.

Šport in graditev miru 
Ob preteklih olimpijskih igrah so moji predhodniki poudarili, da šport lahko igra pomembno vlogo v dobro človeštva, zlasti pri spodbujanju miru. Leta 1984 je na primer sv. Janez Pavel II, ko je nagovoril mlade športnike z vsega sveta, navedel Olimpijsko listino,[1] ki šport obravnava kot dejavnik »boljšega medsebojnega razumevanja in prijateljstva z namenom izgradnje boljšega in mirnejšega sveta.« Udeležence je spodbudil s temi besedami: »Naredite svoja srečanja za simbolično znamenje za celotno družbo in napoved nove dobe, v kateri »ne bo vzdignil narod meča proti narodu« (Iz 2,4).[2]

V to linijo se umešča tudi olimpijsko premirje, ki je bilo v antični Grčiji, dogovor, namenjen prekinitvi sovražnosti, da bi tekmovalci in gledalci lahko svobodno potovali in bi tekmovanja lahko potekala brez prekinitev. Vzpostavitev premirja izhaja iz prepričanja, da sodelovanje na urejenih tekmovanjih (agones) predstavlja individualno in kolektivno pot k vrlini in odličnosti (aretē). Ko se šport izvaja v tem duhu in pod temi pogoji, pospešuje dozorevanje skupne povezanosti in skupnega dobrega.

Vojna pa nasprotno izvira iz radikalizacije nesoglasij in iz zavračanja sodelovanja drugega z drugim. Nasprotnika se tedaj ima za smrtnega sovražnika, ki ga je treba osamiti in po možnosti odstraniti. Tragične evidence te kulture smrti so pred našimi očmi – zlomljena življenja, strte sanje, travme preživelih, uničena mesta – kot bi bilo človeško sobivanje površno skrčeno na scenarij videoigrice. Vendar to ne sme nikoli zakriti dejstva, da so agresivnost, nasilje in vojna »vedno poraz za človeštvo«.[3]

Primerno je, da sta olimpijsko premirje v zadnjem času ponovno predlagala Mednarodni olimpijski komite in Generalna skupščina Združenih narodov. V svetu, ki je žejen miru, potrebujemo sredstva, ki bodo »končala goljufije, razkazovanje moči in brezbrižnosti do zakona.«[4] Ob prihajajočih Zimskih olimpijskih in paraolimpijskih igrah močno spodbujam vse narode, naj ponovno odkrijejo in spoštujejo to orodje upanja, ki je olimpijsko premirje, simbol in prerokba spravljenega sveta.

Vzgojna vrednost športa 
»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Te Jezusove besede nam pomagajo razumeti zanimanje Cerkve za šport in za način, kako kristjan pristopa k njemu. Jezus je vedno v središče postavil ljudi, poskrbel je zanje in vsakemu od njih želel polnost življenja. Kot je dejal sv. Janez Pavel II., je zato človek »prva pot, ki jo mora prehoditi Cerkev pri izpolnjevanju svojega poslanstva.«[5] Po krščanskem pogledu mora torej človek vedno ostati v središču športa v vseh njegovih izrazih, tudi v izrazih njegove tekmovalne in profesionalne odličnosti.

Če dobro pogledamo, dober temelj tega zavedanja najdemo v spisih sv. Pavla, znanega kot apostol narodov. V času, v katerem je pisal, so Grki že dolgo imeli atletsko tradicijo. Mesto Korint, na primer, je od začetka šestega stoletja pred Kristusom, vsaki dve leti podpiralo istmijske igre; zato se Pavel, ko piše Korinčanom, zateče k športnim podobam, da jih uvede v krščansko življenje: »Mar ne veste, da tisti, ki na tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado? Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega.« (1 Kor 9,24-25).

V skladu s pavlinskim izročilom so mnogi krščanski avtorji uporabljali atletske podobe kot prispodobe za opis dinamike verskega življenja. To nas še danes vodi k razmisleku o globoki edinosti med različnimi razsežnostmi človeškega bitja. Čeprav v preteklih obdobjih ni manjkalo krščanskih spisov, na katere so vplivale dualistične filozofije, ki so imeli precej negativen pogled na telo, pa je glavni tok krščanske teologije poudarjal dobrost snovnega sveta in trdil, da je oseba enotnost telesa, duše in duha. Dejansko so teologi antike in srednjega veka odločno izpodbijali gnostične in manihejske nauke ravno zaradi tega, ker so materialni svet in človeško telo imeli za bistveno zla. Po teh pojmovanjih bi bil cilj duhovnega življenja osvoboditev od sveta in od telesa. Nasprotno pa so se krščanski teologi sklicevali na temeljna prepričanja vere: dobrost od Boga ustvarjenega sveta, dejstvo, da se je Beseda učlovečila in na vstajenje osebe v njeni harmoniji telesa in duha.

To pozitivno razumevanje fizične stvarnosti je spodbudilo razvoj kulture, v kateri je bilo telo, združeno z duhom, v polnosti vključeno v verske prakse: v romanja, procesije, v sveto dramo, v zakramente in v molitve, ki so uporabljale podobe, kipe in različne oblike upodobitev.

Z uveljavljanjem krščanstva v Rimskem cesarstvu so športni spektakli, ki so bili značilni za rimsko kulturo – zlasti boji med gladiatorji – začeli postopno izgubljati družbeni pomen. Vendar pa je srednji vek zaznamoval pojav novih oblik športne dejavnosti, kot so viteški turnirji, na katere je Cerkev usmerila svojo etično pozornost in prispevala tudi k njihovi reinterpretaciji v krščanskem ključu, kot izpričuje pridiganje opata Bernarda iz Clairvauxa.

V istem času je Cerkev prepoznala vzgojno vrednost športa tudi po prispevkih osebnosti kot sta Hugo od Svetega Viktorja, in sv. Tomaž Akvinski. Hugo je v svojem delu  Didascalicon poudaril pomembnost telovadnih dejavnosti v učnem načrtu in s tem pomagal oblikovati srednjeveški izobraževalni sistem.[6]

Sv. Tomaž Akvinski je v svojem razmišljanju o igri in telesni vadbi na prvo mesto postavil »zmernost« kot temeljno potezo krepostnega življenja. Po Tomažu to ne zadeva samo delo ali poklice, ki veljajo za resne, ampak tudi potreben čas za igro in počitek. Akvinec piše: »Kot je rekel sv. Avguštin: 'Prosim te, vsake tolike časa si privošči odmor: kajti primerno je, da moder človek včasih ublaži napetost pozornosti, usmerjene v delo.' Ta sprostitev uma od dela sestoji iz besed in igrivih dejanj. Zato je primerno, da se moder in kreposten človek včasih zateče k njim.«[7] Tomaž priznava, da se ljudje igrajo, ker je igra vir užitka in se z njo ukvarjajo zaradi samih sebe. V odgovoru na ugovor, da mora biti krepostno dejanje usmerjeno k nekemu cilju, je pripomnil, da »igriva dejanja niso usmerjena k nekemu zunanjemu cilju, temveč le v dobro tistega, ki se igra, kolikor so prijetna ali osvežujoča.«[8] »Etika igre«, ki jo je razvil Tomaž Akvinski, je imela opazen vpliv na pridiganje in izobraževanje.

Šport, šola in sodobni areopag 
V to dolgo izročilo se umešča humanist Michel de Montaigne, ko je v eseju o vzgoji zapisal: »Ne vzgajamo duše, ne vzgajamo telesa: vzgajamo človeka. Ne smemo ga deliti na dvoje.«[9] To je razlog, ki ga je navedel za opravičenje vključitve telesne vzgoje in športa v šolski dan. Ta načela so uporabljali v jezuitskih šolah, podprta s spisi sv. Ignacija Loyolskega, zlasti s Konstitucijami Družbe Jezusove in z Ratio Studiorum.[10]

Na to ozadje se umešča tudi delo velikih vzgojiteljev od Filipa Nerija do sv. Janeza Boska. Zadnji je s spodbujanjem oratorijev vzpostavil privilegiran most med Cerkvijo in novimi generacijami, ko je tudi šport naredil za področje evangelizacije.[11] V istem smislu se lahko spomnimo tudi okrožnice Rerum novarum (1891) Leona XIII.: spodbudila je nastanek številnih katoliških športnih združenj ter tako na pastoralni ravni odgovorila na spremenjene zahteve modernega življenja – pomislimo na razmere delavcev po industrijski revoluciji – in na nastajajoče nove navade.[12]

Na prelomu 19. in 20. stoletja je šport postal množičen pojav. Poleg tega so se rodile Olimpijske igre moderne dobe (1896). Laiki in pastirji so tej stvarnosti namenili pozornejši in bolj sistematičen pogled. Začenši s papeževanjem sv. Pija X. (1903 – 1914) narašča zanimanje za šport, o čemer pričajo številne papeške izjave. V njih je Katoliška Cerkev po glasu papežev predlagala pogled na šport, osredotočen na dostojanstvo človeške osebe, na njen celosten razvoj, na vzgojo in na odnose z drugimi, ter poudarila njeno univerzalno vrednost kot sredstvo za spodbujanje vrednot kot so bratstvo, solidarnost in mir. Značilno je vprašanje, ki ga je častitljivi Pij XII. postavil v govoru, namenjenem italijanskim športnikom leta 1945: »Kako se Cerkev ne bi zanimala [za šport]?«[13]

Drugi vatikanski koncil je svoje pozitivno vrednotenje športa umestil v širši kontekst kulture in priporočil, naj se »prosti čas uporablja za razvedrilo in za utrjevanje telesnega in duševnega zdravja; […] tudi s športnimi vajami in prireditvami, ki prispevajo k duševnemu ravnotežju, in to tudi v skupnosti, in ki pomagajo ustvariti bratske odnose med ljudmi vseh slojev, narodov in različnih rodov.«[14] Po zaslugi branja znamenj časa se je torej okrepila cerkvena zavest o pomenu športne dejavnosti. Koncil predstavlja razcvet na tem področju: razvilo se je razmišljanje o športu v odnosu z življenjem vere, številne pastoralne izkušnje na tem področju pa so v naslednjih desetletjih pokazale svojo ustvarjalno moč. Tudi Dikasteriji Svetega sedeža so prispevali pomembne spodbude v dialogu s tem človeškim področjem.[15]

Zelo pomembna sta bila dva jubileja športa, ki ju je obhajal sv. Janez Pavel II.: prvi je bil 12. aprila 1984, v letu odrešenja; drugi 29. oktobra 2000 na Olimpijskem stadionu v Rimu. Na isto linijo lahko postavimo jubilej leta 2025, ki je izrecno ponovno potrdil kulturno, vzgojno in simbolično vlogo športa kot univerzalnega človeškega jezika srečanja in upanja. Ta usmeritev je bila razlog za odločitev, da se v Vatikanu sprejme Giro d'Italia. Gre za veliko kolesarsko tekmovanje, pa tudi za ljudsko pripoved, ki je sposobna prečkati ozemlja, generacije in družbene razlike in nagovoriti srce človeške skupnosti na poti.

Daleč onkraj krajev najstarejših krščanskih izročil se zdi očitno, da je šport široko prisoten v kulturah, o katerih imamo dokaze. Tudi tradicionalno ustne kulture so zapustile sledove igrišč, atletske opreme, pa tudi podobe ali kipe, povezane z njihovo športno dejavnostjo. Veliko se torej lahko naučimo od športnih izročil domorodskih kultur, od afriških in azijskih držav, od Amerike in od drugih področij sveta.

Šport ima še danes pomembno vlogo v večjem delu kultur. Nudi privilegiran prostor sprostitve in dialoga z našimi brati in sestrami, ki pripadajo drugim verskim izročilom, kakor tudi s tistimi, ki se ne prepoznavajo v nobeni od njih.

Šport in osebni razvoj 
Nekateri družboslovci nam lahko pomagajo bolje razumeti človeški in kulturni pomen športa, posledično pa tudi njegovega duhovnega pomena. Pomemben primer predstavljajo raziskave o teko imenovani flow expirience (ali »pretoka«) v športu in na drugih kulturnih področjih.[16] Ta izkušnja se običajno pojavi med ljudmi, ki so angažirani v neki dejavnosti, ki zahteva zbranost in spretnost, ko raven izziva ustreza njihovi ravni, ki so jo že dosegli, ali pa je nekoliko višja. Pomislimo na primer na dolgotrajen teniški obračun: razlog, zakaj je to eden od najbolj zabavnih delov tekme, je, da vsak igralec potiska drugega do meje svoje ravni spretnosti. Izkušnja je navdušujoča in oba igralca spodbujata drug drugega k izboljšanju; in to velja tako za dva desetletnika kot za dva profesionalna prvaka.

Številne študije so pokazale, da ljudi ne motivira zgolj denar ali slava, ampak lahko v dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo, doživljajo veselje in notranje zadoščenje, ko se z njimi ukvarjajo in jih cenijo zaradi njihove lastne vrednosti. Zlasti so opazili, da ljudje doživljajo veselje, ko se v polnosti predajo neki dejavnosti ali odnosu in v nekakšnem napredovanju presežejo točko, kjer so. Ta dinamika spodbuja rast celotne osebe.

Poleg tega človek med športno izkušnjo svojo pozornost popolnoma osredotoči na to, kar počne. Pride do zlitja med dejanjem in zavedanjem, tako da ni nobenega prostora več za izrecno pozornost nase. V tem smislu izkušnja prekine nagnjenje k egocentrizmu. Hkrati ljudje opisujejo občutek povezanosti s tem, kar jih obdaja. V moštvenih športih to običajno doživljajo kot vez ali enotnost s soigralci: igralec ni več obrnjen k sebi, ker je del skupine, ki si prizadeva za skupni cilj. Papež Frančišek je večkrat opozoril na ta vidik, ko je spodbujal mlade športnike, naj bodo ekipni igralci. Dejal je na primer: »Bodite ekipni igralci. Pripadati športnemu klubu pomeni odklanjati vsako obliko sebičnosti in osame; to je priložnost za srečanje z drugimi in za biti z drugimi, si med seboj pomagati, se spopadati v medsebojnem spoštovanju in rasti v bratstvu.«[17]

Ko ekipni športi niso pokvarjeni s kultom dobička, se mladi »vključijo v igro« v odnosu do nečesa, kar je zanje zelo pomembno. Gre za izjemno vzgojno priložnost. Ni vedno lahko prepoznati lastnih sposobnosti ali razumeti, kako so lahko koristne za ekipo. Poleg tega delati skupaj z vrstniki včasih zahteva spoprijemanje s konflikti, obvladovanje frustracij in neuspehov. Potrebno se je celo naučiti odpuščati (prim. Mt 18,21-22). Na ta način se oblikujejo temeljne osebne, krščanske in državljanske kreposti.

Trenerji igrajo ključno vlogo pri ustvarjanju okolja, v katerem je te dinamike mogoče živeti, ko po njih spremljajo igralce. Glede na človeško kompleksnost, ki je vpletena, je v izjemno pomoč, kadar nekega trenerja spodbujajo duhovne vrednote. Veliko je tovrstnih trenerjev v krščanskih skupnostih in drugih izobraževalnih okoljih, pa tudi na tekmovalni in elitni profesionalni ravni. Kulturo ekipe pogosto opisujejo kot kulturo, utemeljeno na ljubezni, ki spoštuje in podpira vsakega človeka, jo spodbuja, da od sebe da najboljše za dobro skupine. Ko je mlad človek del takšne ekipe, se nauči nekaj bistvenega o tem, kaj pomeni biti človek in rasti. Dejansko »lahko samo skupaj postanemo pristno to, kar smo. Samo po ljubezni naše notranje življenje postane globoko in naša istovetnost močna.«[18]

Če še dodatno razširimo pogled, je pomembno spomniti, da bi moral šport ravno zaradi tega, ker je vir veselja ter spodbuja osebni razvoj in družbene odnose, biti dosegljiv vsem ljudem, ki se želijo ukvarjati z njim. V nekaterih družbah, ki se imajo na napredne, kjer je šport organiziran po načelu »plačaj, da igraš«, si otroci, ki izhajajo iz revnejših družin ali skupnosti, ne morejo privoščiti zneska za kotizacijo in ostanejo izključeni. V drugih družbah dekletom in ženskam ni dovoljeno ukvarjanje s športom. Včasih v formaciji za redovno življenje, zlasti žensko, obstaja nezaupanje in strah pred fizično ali športno dejavnostjo. Zato si moramo prizadevati, da bo šport postal vsem dosegljiv. To je zelo pomembno za napredek posameznika. To so mi potrdila ganljiva pričevanja članov olimpijske ekipe beguncev ali udeležencev paraolimpijskih iger, posebnih olimpijskih iger in Svetovnega prvenstva za brezdomce. Kot smo videli, se pristne vrednote športa po naravi odpirajo za solidarnost in vključevanje.

Tveganja, ki ogrožajo športne vrednote 
Ko smo preudarili, kako šport prispeva k razvoju posameznikov in spodbuja skupno dobro, moramo sedaj razbrati dinamike, ki lahko ogrozijo takšne rezultate. To se dogaja predvsem po neki obliki »korupcije«, ki je očitna vsem. V mnogih družbah je šport tesno povezan z ekonomijo in financami. Jasno je, da je denar potreben za vzdrževanje športnih dejavnosti, ki jih organizirajo javne ustanove, drugi civilni organizmi in izobraževalne ustanove, kakor tudi zasebne ustanove na tekmovali in profesionalni ravni. Problemi se pojavijo, kadar business postane primarna ali izključna motivacija. Tedaj odločitve ne izhajajo več iz dostojanstva človeka in ne iz tega, kar spodbuja dobro športnika, njegov celosten razvoj in razvoj skupnosti.

Ko se potegujemo za maksimiranje dobička, precenjujemo to, kar je mogoče meriti ali količinsko opredeliti, v škodo človeških razsežnosti, katerih pomembnosti ni mogoče izračunati: »pomembno je samo tisto, kar je mogoče prešteti.« Ta miselnost vdre v šport, kadar je pozornost obsesivno osredotočena na dosežene rezultate in na vsote denarja, ki jih je mogoče potegniti iz zmage. V mnogih primerih so celo na amaterski ravni tržni imperativi in vrednote zatemnili druge človeške vrednote športa, ki si sicer zaslužijo varstvo.

Papež Frančišek je obrnil pozornost na negativne učinke, ki jih imajo takšne dinamike na športnike in dejal: »Ko šport obravnavamo samo po ekonomskih merilih ali v funkciji zmage za vsako ceno, tvegamo, da športnike zreduciramo na zgolj blago za večji dobiček. Na ta način športniki vstopijo v nek sistem, ki jih potegne s seboj, izgubijo pravi pomen svoje dejavnosti in veselje do igre, ki jih je pritegnilo kot otroke in jih gnalo, da so toliko žrtvovali, da bi postali prvaki. Šport je harmonija, če pa prevlada obupno iskanje denarja in uspeha, se ta harmonija poruši.«[19]

Kadar ekonomski interes postane prvenstveni ali izključni cilj, so tudi vrhunski in poklicni športniki v nevarnosti, da se osredotočijo sami nase in na svoje dosežke, s čimer oslabijo skupnostno razsežnost igre in izdajo njeno družbeno in državljansko vrednost. Vendar je šport dejavnost, ki vsebuje vrednote, ki so skupne vsem, ki pri njem sodelujejo in je sposoben počlovečiti sobivanje tudi v težkih situacijah. Nasprotno pa nesorazmerna osredotočenost na denar na izrecen in omejevalen način usmerja nase. Tudi v tem primeru velja Jezusov rek: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema« (Mt 6,24).

Posebno tveganje se pojavi, kadar se finančne prednosti, ki izhajajo iz uspešnosti v športu, smatrajo za pomembnejše od notranje vrednosti sodelovanja: diktatura rezultata lahko vodi do uporabe dopinških substanc in drugih oblik goljufije in lahko vodi igralce ekipnih športov, da se bolj osredotočijo na svojo ekonomsko blaginjo kot pa na zvestobo svojemu športu. Ko finančne spodbude postanejo edino merilo, se lahko zgodi, da posamezniki in ekipe svoje rezultate uklonijo korupciji in vsiljivosti industrije iger na srečo. Te različne oblike goljufij ne le kvarijo športne dejavnosti same na sebi, ampak tudi razočarajo širšo javnost in spodkopljejo pozitivni prispevek športa družbi na splošno.

Tekmovanje in kultura srečanja 
Če razširimo svoj pogled na raven športnih tekmovanj, lahko tudi ta igrajo pomembno vlogo pri pospeševanju edinosti med ljudmi. Zanimivo je, da beseda tekmovanje/competizione izhaja iz dveh latinskih korenov: cum – »skupaj« - in petere – »prositi«. Torej bi lahko rekli, da na tekmovanju dva posameznika ali dve ekipi skupaj iščejo odličnost. Niso smrtni sovražniki. In v času pred tekmo ali po njej je na splošno priložnost za srečanje in spoznavanje.

Ravno zaradi tega športno tekmovanje, če je pristno, predpostavlja skupen etični dogovor: lojalno sprejemanje pravil in spoštovanje resnice soočenja. Zavračanje dopinga in vsake oblike korupcije, na primer, ni samo disciplinsko vprašanje, ampak zadeva samo srce športa. Umetno spreminjanje ali kupovanje rezultatov pomeni prelomiti razsežnost cum-petere, saj skupno iskanje odličnost spremeni v individualno ali strankarsko nadvlado.

Pravi šport pa vzgaja za veder odnos z omejitvami in pravili. Omejitev je meja, ki jo je treba živeti: ta je tista, ki napor naredi pomemben, napredek razumljiv, zasluge prepoznavne. Predpis je skupna »slovnica«, ki omogoča samo igro. Brez predpisov ni tekmovanja, ne srečanja, ampak samo kaos in nasilje. Sprejeti omejitve svojega telesa, časa, napora in spoštovati skupna pravila pomeni priznanje, da se uspeh rojeva iz discipline, vztrajnosti in zvestobe.

V tem smislu šport ponuja ključno lekcijo tudi zunaj tekmovališča: uči, da lahko stremimo k najvišjemu, ne da bi zanikali svojo krhkost, da lahko zmagamo brez poniževanja, da lahko izgubimo, ne da bi bili poraženi kot osebe. Pošteno tekmovanje tako varuje globoko človeško in skupnostno razsežnost: ne ločuje, ampak vzpostavlja odnose; ne absolutizira rezultata, ampak daje vrednost poti; ne malikuje dosežkov, ampak priznava dostojanstvo tistega, ki igra.

Poštena konkurenca in kultura srečanja ne zadevata samo igralcev, ampak tudi gledalce in navijače. Čut pripadnost svoji ekipi je lahko zelo pomembna prvina identitete mnogih navijačev: delijo veselje in razočaranja svojih junakov in najdejo občutek skupnosti z drugimi navijači. Na splošno je to pozitiven dejavnik v družbi, vir prijateljske tekmovalnosti in šaljivih domislic, problematičen pa lahko postane, če se spremeni v obliko polarizacije, ki vodi k besednemu in fizičnemu nasilju. Takrat se navijanje iz izražanja podpore in sodelovanja spremeni v fanatizem; stadion namesto da bi bil kraj srečanja, postane kraj spopada. Tukaj šport ne združuje ampak radikalizira, ne vzgaja ampak napačno vzgaja, ker osebno identiteto skrči na slepo in nasprotujočo pripadnost. To je posebej zaskrbljujoče, kadar je navijanje povezano z drugimi oblikami politične, družbene in verske diskriminacije in je uporabljeno neposredno za to, da izrazi najgloblje oblike jeze in sovraštva.

Zlasti mednarodna tekmovanja nudijo privilegirano priložnost za doživljanje naše skupne človeškosti v bogastvu njenih razlik. Dejansko je nekaj globoko ganljivega v slovesnostih odprtja in zaključka Olimpijskih iger, ko vidimo športnike, ki korakajo z nacionalnimi zastavami in v značilnih oblačilih njihovih držav. Tovrstna doživetja nas lahko navdihnejo in spomnijo, da smo poklicani oblikovati eno samo človeško družino. Vrednote, ki jih pospešuje šport – kot so zvestoba, podelitev, sprejemanje, dialog in zaupanje v druge – so skupne vsem ljudem, neodvisno od etničnega izvora, kulture in verskega prepričanja.[20]

Šport, odnos in razločevanje 
Šport se rodi kot izkušnja odnosa: vzpostavi stik med telesi, preko teles pa med zgodovinami, razlikami, pripadnostmi. Skupni trening, pošteno tekmovanje, delitev napora in veselje do igre spodbujajo srečanje in oblikujejo vezi, ki presegajo socialne, kulturne in jezikovne pregrade. V tem smislu šport močno olajša družbene odnose: ustvarja skupnost, vzgaja k spoštovanju skupnih pravil, uči, da noben dosežek ni sad samotne poti. Vendar pa šport prav zaradi tega, ker vključuje globoke strasti, prinaša s seboj tudi omejitve.

Vzgojni pomen športa se na poseben način razodeva v odnosu med zmago in porazom. Zmagati ne pomeni preprosto biti prvi, ampak prepoznati vrednost opravljene poti, discipline, skupne vneme. Z druge strani poraz ne pomeni osebnega neuspeha, ampak lahko postane šola resnice in ponižnosti. Šport tako vzgaja za globlje razumevanje življenja, v katerem uspeh ni nikoli dokončen in poraz nikoli nima zadnje besede. Sprejeti poraz brez obupavanja in zmago brez domišljavosti pomeni naučiti se zrelo sprejeti stvarnost, priznati svoje omejitve in svoje možnosti.

Poleg tega je športu pogosto podeljena skoraj verska vloga. Stadione se dojema kot laiške katedrale, tekme kot skupna liturgija, športnike pa kot odrešenjske like. Ta sakralizacija razodeva pristno potrebo po smislu in občestvu, vendar tvega, da izprazni tako šport kot duhovno razsežnost bivanja. Ko se šport poteguje, da nadomesti religijo, izgubi svoj značaj igre in služenja življenju, postane pa absoluten, vseobsegajoč in nesposoben relativizirati samega sebe.

V ta kontekst se vključuje tudi nevarnost narcisizma, ki danes prežema vso športno kulturo. Športnik lahko ostane obseden z videzom svojega učinkovitega telesa, svojega uspeha, merjenega v vidnosti in pritrjevanju. Kult podobe in uspešnosti, ki ga povečajo mediji in digitalne platforme, tvega, da bo človeka zdrobil, ko bo ločil telo od uma in duha. Nujno potrebno je ponovno uveljaviti celovito skrb za človekovo osebo, v kateri telesni blagor ne bo ločen od notranjega ravnovesja, od etične odgovornosti in od odprtosti do drugih. Ponovno moramo odkriti osebnosti, ki so združevale športno strast, družbeno občutljivost in svetost. Med številnimi primeri, ki bi jih lahko navedel, želim omeniti sv. Petra Jurija Frassatija (1901 – 1925), mladega Torinčana, ki je popolnoma združeval vero, molitev, družbeno zavzetost in šport. Peter Jurij je bil strasten alpinist in je pogosto organiziral izlete s svojimi prijatelji. Hoja v hribe in potopitev v njihove veličastne pejsaže ga je vodilo k zrenju Stvarnikove veličine.

Nadaljnje popačenje se kaže v politični instrumentalizaciji mednarodnih športnih tekmovanj. Ko se šport upogne logiki moči, propagande ali nacionalne premoči, je izdana njegova univerzalna poklicanost. Velike športne prireditve bi morale biti kraji srečanja in vzajemnega občudovanja, ne prizorišča za uveljavljanje političnih ali ideoloških interesov.

Sodobne izzive še dodatno okrepi vpliv transhumanizma in umetne inteligence na svet športa. Tehnologije, ki jih uporabljajo za izboljšanje dosežkov, tvegajo, da uvedejo umetno ločitev med telo in duha ter športnika spremenijo v proizvod, ki je optimiziran, nadzorovan in izboljšan preko naravnih meja. Ko tehnika ni več v službi osebe, ampak ga hoče na novo opredeliti, šport izgubi svojo človeško in simbolično razsežnost ter postane laboratorij za breztelesno eksperimentiranje.

V nasprotju s temi tokovi šport ohranja izredno vključevalno sposobnost. Če ga gojimo na pravi način, odpre prostore sodelovanja za ljudi vseh starosti, družbenih položajev in sposobnosti, ko postane orodje za vključevanje in dostojanstvo.

V to perspektivo se umešča izkušnja z Athletica Vaticana. Ustanovljena leta 2018 kot uradna ekipa Svetega sedeža in pod vodstvom Dikasterija za kulturo in vzgojo priča o tem, kako lahko šport živimo tudi kot cerkvenostno služenje, predvsem do najbolj ubogih in krhkih. Tukaj šport ni spektakel, ampak bližina; ni izbor, ampak spremljanje; ni ogorčeno tekmovanje, ampak skupna pot.

Nazadnje se moramo vprašati o naraščajoči asimilaciji športa v logiko videoiger. Skrajna prilagoditev športnega delovanja računalniškim igricam, zoženje izkušnje na točkovanje, ravni ponovljive predstave tvegajo, da šport ločijo od stvarnega telesa in od konkretnega odnosa. Igro, ki je vedno tveganje, nepredvidljivost in prisotnost, zamenja simulacija, ko obljublja popoln nadzor in takojšnjo nagrado. Obnovitev pristne vrednosti športa torej pomeni vrniti mu njegovo utelešeno, vzgojno in odnosno razsežnost, da bo ostal šola človečnosti in ne zgolj potrošniška naprava.

Pastorala športa za življenje v obilju 
Veljavna pastorala športa se rojeva iz zavedanja, da je šport eden od krajev, kjer se oblikuje domišljija, življenjski slogi in se vzgajajo mladi rodovi. Zato je potrebno, da delne Cerkve prepoznajo šport kot prostor razločevanja in spremljanja, ki zasluži prizadevanje za človeško in duhovno usmerjanje. S tega vidika se zdi primerno, da so znotraj škofovskih konferenc uradi ali komisije, namenjeni športu, v katerih je treba pripraviti in usklajevati pastoralno ponudbo, ki vzpostavlja dialog med športnimi, vzgojnimi in družbenimi resničnostmi, ki so navzoče na različnih področjih. Šport je namreč prisoten v župnijah, šolah, na univerzah, oratorijih, združenjih in četrtih. Spodbujanje skupne vizije omogoči, da se izognemo drobljenju in izboljšamo že obstoječe izkušnje.

Imenovanje škofijskega pooblaščenca za šport in ustanovitev pastoralnih športnih ekip na lokalni ravni odgovarja na zahtevo po bližini in trajnosti. Pastoralno spremljanje športa se ne izčrpa v trenutkih praznovanja, ampak se uresničuje skozi čas, z deljenjem naporov, pričakovanj, razočaranj in upanj tistih, ki vsak dan doživljajo igrišče, telovadnico in ulico. To spremljanje zadeva tako športni fenomen kot celoto, z njegovimi kulturnimi in ekonomskimi preobrazbami, kakor tudi konkretne ljudi, ki ga živijo. Cerkev je poklicana, da je blizu tam, kjer šport živijo kot poklic, kot tekmovanje na visoki ravni, kot priložnost za uspeh ali medijsko izpostavljenost, vendar mora imeti posebej pri srcu množični šport, za katerega so pogosto značilne pomanjkanje sredstev in bogastvo odnosov.

Dobra pastorala športa lahko pomembno prispeva k razmišljanju o športni etiki. Ne gre za nalaganje pravil od zunaj, ampak za osvetljevanje pomena športnega delovanja od znotraj, da se pokaže, kako iskanje rezultata lahko sobiva s spoštovanjem drugega, pravil in samega sebe. Zlasti je treba harmonijo med telesnim in duhovnim razvojem obravnavati kot sestavno razsežnost celostnega pogleda na človeško osebo. Tako šport postane kraj, kjer se učimo poskrbeti zase, ne da bi malikovali, se presegati, ne da bi se izničili, tekmovati, ne da bi izgubili bratstvo. Druga odločilna naloga je razmišljanje in izvajanje športne dejavnosti kot odprtega in vključujočega skupnega orodja. Šport je lahko in mora biti prostor sprejemanja, ki je sposoben vključi ljudi različnega socialnega, kulturnega in fizičnega izvora. Veselje nad tem, da smo skupaj, ki se rodi iz skupne igre, skupnega treninga in medsebojne podpore je eden najbolj preprostih in globokih izrazov spravljenega človeštva.

Na tem obzorju športniki predstavljajo vzor, ki ga je treba prepoznati in spremljati. Njihova vsakdanja izkušnja govori o askezi in treznosti, o potrpežljivem delu na sebi, o ravnovesju med disciplino in svobodo, o spoštovanju ritmov telesa in uma. Te lastnosti lahko osvetlijo celotno družbeno življenje. Duhovno življenje po drugi strani športnikom nudi pogled, ki presega dosežke in rezultate. Uvaja pomen vadbe kot dejavnosti, ki oblikuje notranjost. Pomaga osmisliti napor, živeti poraz brez obupovanja in uspeh brez prevzetnosti, ko trening spremeni v človeško disciplino.

Vse to najde svoje zadnje obzorje v svetopisemski obljubi, ki daje naslov temu pismu: življenje v obilju. Ne gre za kopičenje uspehov in dosežkov, temveč za polnost življenja, ki združuje telo, odnos in notranjost. S kulturnega vidika nas življenje v obilju vabi, da šport osvobodimo omejevalnih logik, ki ga spreminjajo zgolj v spektakel ali potrošnjo. Z pastoralnega vidika pa spodbuja Cerkev, da postane navzočnost, ki je sposobna spremljati, razločevati in vzbujati upanje. Tako šport lahko v zares postane šola življenja, v kateri se učimo, da obilje ne prihaja iz zmage za vsako ceno, ampak iz medsebojne podelitve, iz spoštovanja in iz veselja do skupne hoje.

Vatikan, 6. februarja 2026 
LEON PP. XIV.

[1] MEDNARODNI OLIMPIJSKI KOMITE, Olimpijska listina 1984 (Lausanne 1983,) str. 6. 
[2] Sv. Janez Pavel II., Homilija pri maši za jubilej športnikov (Rim, Olimpijski stadion, 12. aprila 1984), 3. 
[3] Isti, Govor diplomatskemu zboru (13. januarja 2003), 4. 
[4] Mednarodno srečanje za mir. Verstva in kulture v dialogu (Rim, Kolosej, 28. oktobra 2025). 
[5] Sv. Janez Pavel II., Okrožnica Redemptor hominis (4. marca 1979), 14. 
[6] Prim. Hugo od sv. Viktorja, Didascalicon, II, XXVII: uredil C.H. Buttimer, Washington 1939, 44. 
[7] Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 168, čl. 2. 
[8] Prev tam, I-II, q. 1, čl. 6, ad 1. 
[9] M. de Montaigne, Les Essais, I, 25: uredil J. Balsamo in drugi, Pariz 2007, 171. 
[10] Prim. M. Kelly, I cattolici e lo sport. Una visione storica e teologica, in La Civiltà Cattolica 2014 IV, 567-568. 
[11] Prim. A. Stelitano - A. M. Dieguez - Q. Bortolato, I Papi e lo sport, Città del Vaticano 2015. 
[12] Prim. Leon XIII., Okrožnica Rerum novarum (15. maja 1891), 36. 
[13] Pij XII., Govor italijanskim športnikomo (20. maja 1945). 
[14] 2. vatikanski koncil, Patoralna konstitucija Gaudium et spes, 61. 
[15] Prim. Dikasterij za laike, družino in življenje, Dati vse od sebe. Dokument o krščanskem pogledu na šport in človeško osebo (1. junija 2018). 
[16] Prim. M. Csikszentmihalyi, Beyond Boredom and Anxiety. The Experience of Play in Work and Games. San Francisco, 1975. 
[17] Frančišek, Nagovor udeležencem srečanja, ki ga je organiziral Italijanski športni center (7. junija 2014). 
[18] Srečanje z oblastmi, predstavniki civilne družbe in diplomatskim zborom (Ankara, Turčija, 27. novembra 2025). 
[19] Frančišek, Nagovor evropskemu olimpijskemu komiteju (23. novembra 2013). 
[20] Prim. Frančišek, Nagovor nogometašem in pobudnikom medverske tekme za mir (1. septembra 2014).