Peta meditacija: Poklicanost k svetosti je poklicanost, ki uteleša resnico

Sijaj resnice

Povzetek 5. meditacije, 24. februar 2026, ob 17.00

Bernard nas želi ohranjati na trnih. Pravi: »Opozarjam vas: nihče ne živi na zemlji brez skušnjave; če se kdo slučajno reši ene, naj zagotovo pričakuje drugo.« Gojiti moramo pravo ravnovesje med zaupanjem v Božjo pomoč in nezaupanjem v lastno krhkost, se bati skušnjav in sprejeti njihovo neizogibnost, pri čemer si moramo zapomniti, da jih Bog dopušča, ker so nam koristne.

Koristne v  kakšnem smislu?

Če se bomo uprli puščicam, ki jih izstreljuje oče laži, se bo naša predanost resnici okrepila, prav tako pa tudi naše zaupanje vanjo. Če se bomo oddaljili od laži, ki nas slabi, bomo lahko spreobrnili in okrepili tudi svoje brate in sestre.

Bernard vidi častihlepnost kot zanikanje resnice. Častihlepnost je prefinjena oblika pohlepa. Bernard, vedno zgovoren, pri opisovanju te grešnosti presega samega sebe. Častihlepnost, pravi, je »prefinjeno zlo, skrivni strup, mračna kuga, ustvarjalka prevare; mati hinavščine, vir zavisti, izvor razvad; je iskra, ki zaneti zločine, povzroča zarjavelost vrlin, gnitje svetosti in zaslepljenost srca. Zdravje spremeni v bolezen. Iz zdravila naredi oslabelost.« Častihlepnost, pravi, izhaja iz »odtujenosti uma«. To je norost, do katere pride, ko se pozabi resnica. Dejstvo, da je častihlepje oblika duševnega neravnovesja, jo osmeši v kakršnem koli njenem izrazu, še posebej pa, ko se pokaže pri ljudeh, katerih poklicanost je služiti drugim.

»Kaj je resnica?«

Ljudje si to vprašanje zastavljajo iskreno in pogosto z dobrim namenom, kljub zmedi, strahu in naglici, v kateri živijo. Ne moremo ga pustiti brez odgovora. Ne moremo tratiti energije za banalne skušnjave, ki se rodijo iz strahu, nečimrnosti in ambicij. Naše najboljše vire potrebujemo za vlaganje v temeljno in bistveno Resnico, ki nas osvobaja vsakega nadomestka, bolj ali manj bleščečega, bolj ali manj zlohotnega.

V našem položaju, polnem priložnosti, moramo svet videti in izraziti v Kristusovi luči. Kristus, ki je Resnica, nas ne le varuje, ampak nas prenavlja in se želi po nas razodeti stvarstvu, ki se vedno bolj zaveda, da je zasužnjeno z ničevostjo.

Včasih smo v skušnjavi, da bi mislili, kako moramo biti v koraku z modnimi trendi tega sveta. Rekel bi, da je to dvomljiv pristop. Cerkev je telo, ki se premika počasi in vedno tvega, da bo izpadla staromodno in zaostalo. Če pa bo svoj lastni jezik govorila dobro – jezik Svetega pisma in bogoslužja, jezik preteklih in sedanjih očetov, mater, poetov in svetnikov – bo ostala izvirna in sveža, pripravljena izraziti starodavne resnice na nove načine, sposobna usmerjati kulturo, kot je to že storila v preteklosti.

To delo ima pomembno intelektualno razsežnost. Prav tako vsebuje eksistencialno razsežnost. Kot je tik pred smrtjo dejal kardinal Schuster: »Zdi se, da si ljudje ne dovolijo več, da bi jih prepričalo naše pridiganje. A v prisotnost svetosti še vedno verjamejo, še vedno pokleknejo in molijo.«

Univerzalna poklicanost k svetosti, torej poklicanost, ki uteleša resnico, je morda bil najmočnejši poudarek drugega vatikanskega koncila. Kot gong je čudovito odmeval v vseh njegovih sklepih. Krščanska zahteva po resnici postane prepričljiva, ko se njen sijaj izrazi v osebni obliki, z ljubeznijo, ki se je pripravljena žrtvovati v svetosti, očiščena skušnjav kompromisa.