Papež: Samo miroljubna srca lahko zgradijo pravičen in trajen mir

Leon XIV.

Mir je eno izmed velikih vprašanj našega časa in je tako dar kot zaveza: dar od Boga, ki so ga skozi stoletja gradili moški in ženske.

Živimo v svetu, ki je ranjen zaradi premnogih konfliktov in krvavih sovražnosti. Skrajni nacionalizem tepta pravice najšibkejših. Še preden je mir poražen na bojišču, je poražen v človeškem srcu, ko se prepustimo sebičnosti in pohlepu in ko dopustimo, da prevladajo strankarski interesi namesto iskanja skupnega dobrega. Mnogi avtorji so rekli, da drugim začnemo jemati njihovo dostojanstvo tedaj, ko ne želimo prisluhniti njihovim zgodbam. Depersonalizacija drugih je prvi korak v vsaki vojni. Poznavanje drugih pa je predokus miru. Vendar da bi lahko poznali, moramo najprej vedeti, kako ljubiti. Sveti Avguštin je rekel, da »nikogar ni mogoče spoznati drugače kot prek prijateljstva« (O 83-ih različnih vprašanjih, 71).

Na tem mestu bi rad razmišljal o tej dvojni razsežnosti miru, ki je vertikalna (mir kot dar od zgoraj) in horizontalna (mir kot odgovornost vsakega človeka).

Mir je dar, ki ga je Bog dal moškim in ženskam vseh časov z Jezusovim rojstvom v Betlehemu. Angeli so oznanjali mir na zemlji, ker je Bog postal človek. Tako globoko je objel človeštvo, da je s svojim križem uničil sovraštvo greha. Sveti Avguštin piše: »Tudi mi bomo slava Bogu na višavah, ko bomo po vstajenju našega duhovnega telesa vzeti v oblake, da se srečamo s Kristusom; seveda pod pogojem, da si zdaj, ko smo na zemlji, z dobro voljo prizadevamo za mir« (Sermones, 193). Slava Boga se je spustila na zemljo, da bi postali sodeležni njegove neskončne dobrote. Ta dar terja odgovornost našega odgovora, naše »dobre volje«, kot piše svetnik iz Hipona.

Poleg tega je mir dar, ki ga je Vstali dal svojim učencem. Gre za mir, ki je »ranjen« z ranami križanja, ker Jezusov mir izvira iz srca, ki ljubi in dopusti, da ga zadene trpljenje vsakega časa in kraja. »Gospod se je po svojem vstajenju prikazal svojim učencem, kakor ste slišali, in jih pozdravil z besedami: "Mir vam bodi." To je resnično mir in pozdrav zveličanja: saj je sam izraz pozdrav dobil svoje ime od izraza zveličanje« (Sveti Avguštin, Sermones, 116).

Vendar pa je mir tudi zavezanost in odgovornost vsakega izmed nas. Mir pomeni otroke učiti, da spoštujejo druge in da med igro drugih ne ustrahujejo. Mir pomeni, da premagamo svoj osebni ponos in naredimo prostor za drugega; v naši družini, na delovnem mestu, pri športu. Mir je, ko naše srce in naše življenje naseljujejo tišina, meditacija in poslušanje Boga; Bog namreč nikoli ne blagoslavlja nasilja, nikoli ne odobrava izkoriščanja drugih ali nebrzdanega izkoriščanja edine zemlje, ki uničuje stvarstvo, Stvarnikovo ljubkovanje.

Morda se počutimo nemočni spričo številnih vojn, ki potekajo po svetu. Na to, kar sem imenoval »globalizacija nemoči«, lahko odgovorimo na različne načine: verniki dajo lahko najprej in predvsem prostor molitvi. Molitev je »neoborožena« sila, ki išče le skupno dobro, brez izjem. Z molitvijo razorožimo lasten ego in postanemo sposobni zastonjskosti in iskrenosti.

Najpomembnejše bojišče je naše srce. Tam se moramo naučiti nekrvavega, a nujnega zmagoslavja nad impulzi smrti in težnjami po prevladi: samo miroljubna srca lahko zgradijo miren svet. Udejanjati moramo kulturo sprave, ustvarjati delavnice nenasilja; kraje, kjer lahko sumničavost do drugih postane priložnost za srečanje. Srce je vir miru: tam se moramo naučiti srečevati, namesto da se spopadamo; zaupati, namesto da sumničimo; poslušati in razumeti, namesto da se zapiramo pred drugimi.

Nazadnje, politika in mednarodna skupnost sta odgovorni za lajšanje mediacije konfliktov z uporabo umetnosti dialoga in diplomacije. »Gospod Bog, podeli nam svoj mir … mir počitka, mir sobote, ki ne zaide«: s temi Avguštinovimi besedami prosimo Očeta, naj našemu svetu, vsem ljudem, zlasti tistim, ki so najbolj pozabljeni in najbolj trpijo, podeli blagoslovljeno milost pravičnega in trajnega miru.