Papež: Ne ustavimo se v pepelu sveta, ampak se spreobrnimo in ponovno gradimo
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre,
na začetku vsakega liturgičnega časa z vedno novim veseljem odkrivamo milost tega, da smo Cerkev; skupnost, zbrana, da bi poslušala Božjo besedo. Prerok Joel nas je dosegel s svojim glasom, ki vsakogar popelje iz lastne osame ter spreobrnjenje stori za nujnost, ki je neločljivo osebna in javna: »Zberite ljudstvo, posvetite srenjo, skličite starčke, zberite otroke in dojenčke na prsih« (Jl 2,16). Omenja osebe, katerih odsotnosti ne bi bilo težko opravičiti: najšibkejše in tiste, ki so manj primerne za velika zborovanja. Nato prerok imenuje ženina in nevesto: zdi se, da ju pokliče iz njune intimnosti, da bi se čutila del večje skupnosti. Nato so na vrsti duhovniki, ki se že – skoraj po dolžnosti – nahajajo »med lopo in oltarjem« (v. 17); povabljeni so, naj jokajo in najdejo prave besede za vse: »Usmili se Gospod, svojega ljudstva!« (v. 17).
Post je tudi danes močan čas skupnosti: »Zberite ljudstvo, posvetite srenjo« (Jl 2,16). Vemo, kako je vedno težje zbrati ljudi in se čutiti ljudstvo; ne na nacionalističen in agresiven način, ampak v občestvu, kjer vsak najde svoje mesto. Tukaj se celo oblikuje ljudstvo, ki prepozna lastne grehe, oziroma da zlo ne prihaja od domnevnih sovražnikov, ampak se je dotaknilo src; je znotraj lastnega življenja in ga je potrebno soočiti s pogumnim prevzemom odgovornosti. Priznati moramo, da gre za držo, ki gre proti toku, vendar pa ko je tako naravno izražati svojo nemoč spričo sveta, ki gori, to predstavlja pravo in resnično alternativo, odkrito in privlačno. Da, Cerkev obstaja tudi kot preroštvo skupnosti, ki priznajo lastne grehe.
Seveda je greh oseben, vendar pa se udejanja v realnih in virtualnih okoljih, ki jih obiskujemo; v držah, s katerimi se medsebojno pogojujemo, neredko v okviru pravih »struktur greha«, ki so ekonomske, kulturne, politične in celo verske narave. Sveto pismo nas uči, da se zoperstaviti malikovanju z živim Bogom pomeni upati si izbrati svobodo in jo ponovno najti prek izhoda, poti. Ne več ohromljeni, togi, prepričani v lastna stališča, ampak zbrani, da bi se premaknili in spremenili. Kako redko najdemo odrasle, ki se pokesajo; ljudi, podjetja in ustanove, ki priznajo, da so se zmotili!
Danes gre med nami prav za to možnost. In ni naključje, da mnogi mladi, tudi v sekulariziranih okoljih, bolj kot v preteklosti čutijo poziv tega dneva, pepelnične srede. Prav oni, mladi, so namreč tisti, ki jasno razumejo, da je bolj pravičen način življenja mogoč ter da obstajajo odgovornosti za to, kar v Cerkvi in v svetu ne gre. Zato je torej potrebno začeti tam, kjer je mogoče, in s tistimi, ki so poleg. »Zdaj je primeren čas, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2) Začutimo torej misijonski pomen posta, seveda ne zato, da bi se odvrnili od dela na sebi, ampak da bi ga odprli številnim ljudem, ki so nemirni in dobrohotni, ki iščejo poti za pristno prenovo življenja v obzorju Božjega kraljestva in njegove pravičnosti.
»Zakaj bi govorili med ljudstvi: "Kje je njihov Bog?"« (Jl 2,17). Prerokovo vprašanje je kot ost. Tudi nas spominja na tiste misli, ki nas zadevajo in se porajajo med tistimi, ki kakor od zunaj opazujejo Božje ljudstvo. Postni čas nas spodbuja k tistim spremembam smeri – spreobrnjenjem –, ki naše oznanilo naredijo bolj verodostojno.
Pred šestdesetimi leti, nekaj tednov po koncu drugega vatikanskega koncila, je sveti Pavel VI. želel javno obhajati obred pepeljenja, tako da je bila med splošno avdienco v baziliki svetega Petra vsem vidna gesta, ki jo bomo naredili tudi danes. Govoril je o »strogem in impresivnem spokornem obredu« (Pavel VI, Splošna avdienca, 23. februar 1966), ki je v nasprotju z zdravim razumom in hkrati odraža vprašanja kulture. Dejal je: »Mi, sodobni ljudje, se lahko vprašamo, če je ta pedagogika še razumljiva. Odgovorimo pritrdilno. Pedagogika je namreč realistična. Je strog poziv k resnici. Vrača nas k pravilnemu pogledu na naš obstoj in našo usodo«.
Ta »spokorna pedagogika« – je dejal Pavel VI. – sodobnega človeka preseneča v dveh pogledih«: prvi je »njegova neizmerna sposobnost za iluzije, avtosugestijo, sistematično zavajanje samega sebe glede stvarnosti življenja in njegovih vrednot«. Drugi vidik je »temeljni pesimizem«, ki ga je papež Montini opazil povsod. Dejal je, da »večina človeške dokumentacije, ki nam jo danes ponujajo filozofija, literatura in svet zabave na koncu razglasi neizogibno nečimrnost vseh stvari, neizmerno žalost življenja, metafiziko absurda in niča. Ta dokumentacija je apologija pepela«.
Danes lahko prepoznamo prerokbo, ki so jo vsebovale te besede, in v pepelu, ki nam je vsiljen, čutimo težo sveta, ki gori; celotnih mest, uničenih v vojnah; pepel mednarodnega prava in pravičnosti med ljudstvi; pepel celotnih ekosistemov in sloge med ljudmi; pepel kritičnega mišljenja in starodavnega lokalnega znanja; pepel tistega občutka za sveto, ki prebiva v vsakem bitju.
»Kje je njihov Bog?«, se sprašujejo ljudstva. Da, predragi, to nas sprašuje zgodovina, še prej pa vest: poimenovati smrt z imenom, nositi na sebi njena znamenja, a pričevati o vstajenju. Priznati svoje grehe, da bi se spreobrnili, je že napoved in pričevanje vstajenja: pomeni namreč, da se ne ustavimo v pepelu, ampak vstanemo in ponovno gradimo. Tako bo velikonočno tridnevje, ki ga bomo obhajali na vrhuncu postne poti, zažarelo v vsej svoji lepoti in pomenu. To bo storilo tako, da nas bo prek pokore vključilo v prehod iz smrti v življenje, iz nemoči v Božje možnosti.
Zato starodavni in sodobni mučenci sijejo kot pionirji na naši poti proti veliki noči. Stara rimska tradicija postnih stationes (postaj) – današnja je prva izmed njih – je poučna: nanaša se tako na premikanje, kot romarji, kot na postanek – statio – pri »spominih« na mučence, kjer so zgrajene rimske bazilike. Ali ni to morda spodbuda, naj se odpravimo po sledeh čudovitih pričevanj, ki so zdaj razširjena po vsem svetu? Prepoznati kraje, zgodbe in imena tistih, ki so izbrali pot blagrov in do konca nosili posledice te odločitve. Nešteto semen, ki so, tudi ko so se zdela izgubljena, zakopana v zemlji pripravljala obilno žetev, ki jo moramo pobrati mi. Postni čas, kot nam je predlagal evangelij, nas osvobaja želje, da bi bili vidni za vsako ceno (prim. Mt 6, 2.5.16), in nas uči, naj raje vidimo tisto, kar se rojeva, kar raste, ter nas spodbuja, da mu služimo. To je globoka usklajenost, ki se na skrivnem tistega, ki se posti, moli in ljubi, vzpostavi z Bogom življenja, našim Očetom in Očetom vseh. K Njemu z zmernostjo in veseljem usmerimo vse naše bitje, vse naše srce.
Photogallery
