Papež Leon XIV.: Naj po vas tisti, ki je suženj zla, sreča Boga ljubezni, ki edini osvobaja srce

Leon XIV.

Homilija v cerkvi Marije Kraljice Miru v Ostii Lido

Dragi bratje in sestre, v veliko veselje mi je, da sem tukaj in skupaj z vašo skupnostjo živim dejanje, po katerem »nedelja (domenica)« dobi svoje ime. To je »Gospodov dan«, ker vstali Jezus prihaja med nas, nas posluša in nam govori, nas hrani in pošilja. Tako nam v evangeliju, ki smo ga poslušali danes, Jezus oznanja svojo »novo postavo«: ne samo nauk, ampak tudi moč za njeno izpolnitev. Milost Svetega Duha, ki v naša srca na neizbrisen način piše zapovedi stare zaveze in jih vodi k izpolnitvi (prim. Mt 5,17-37).

Po Dekalogu je po izhodu iz Egipta Bog sklenil zavezo s svojim ljudstvom in mu ponudil načrt življenja in pot zveličanja. »Deset besed« je torej umeščenih in jih razumemo znotraj poti osvoboditve, po zaslugi katere se je skupina razdeljenih in zatiranih plemen spremenila v enotno in svobodno ljudstvo. Te zapovedi se torej na dolgi poti po puščavi pokažejo kot luč, ki kaže pot. Njihovo spoštovanje se razume in se izpolnjuje ne toliko kot formalna izpolnitev predpisov, ampak kot dejanje ljubezni, hvaležno in zaupno vračanje Gospodu zaveze. Postava, ki jo je Bog podaril svojemu ljudstvu, ni v nasprotju z njegovo svobodo, ampak je, nasprotno, pogoj za njegov razcvet.

Tako nas današnje prvo berilo, vzeto iz Sirahove knjige (prim. 15,16-21) in Psalm 118, s katerim smo prepevali svoj odgovor, vabita, da v Gospodovih zapovedih ne vidimo zatiralskega zakona, ampak njegovo pedagogiko za človeštvo, ki išče polnost življenja in svobode.

S tem v zvezi na začetku pastoralne konstitucije Gaudium et spes najdemo enega najlepših izrazov 2. vatikanskega koncila, v katerem skoraj čutimo, kako Božje srce utripa po srcu Cerkve. Koncil pravi: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar pristno človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1).

Ta prerokba zveličanja se obilno izliva v Jezusovem oznanjevanju, ki se začne na obalah Galilejskega jezera z oznanilom blagrov (prim. Mt 5,1-12) in se nadaljuje z razkritjem pristnega in polnega pomena Božje postave: »Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče svojemu bratu ›bedak‹, zasluži, da pride pred véliki zbor, in kdor reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj« (Mt 5,21-22). Tako pokaže, kako moramo pot do človekove polnosti in zvestobe Bogu, ki temelji na spoštovanju in skrbi za drugega v njegovi nedotakljivi svetosti, prej kot v dejanjih in besedah, gojiti v srcu. Tam se namreč rojevajo najbolj plemenita dejanja, pa tudi najbolj boleče skrunitve: zaprtost vase, zavist, ljubosumje, tako da je tisti, ki slabo misli o svojem bratu in goji do njega slaba čustva, kot bi ga v svoji notranjosti že ubijal. Ne naključno sv. Janez pravi: »Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec« (1 Jn 3,15).

Kako resnične so te besede! In ko se tudi nam zgodi, da sodimo druge in jih preziramo, se spomnimo, da ima zlo, ki ga vidimo v svetu, svoje korenine prav tam, kjer srce postaja mrzlo, trdo in brez usmiljenja.

To doživljamo tudi tukaj, v Ostii, kjer na žalost nasilje obstaja in prizadeva bolečnino, ko se včasih zakorenini med mladimi in mladostniki, morda spodbujeno z uporabo substanc; ali po delu kriminalnih organizacij, ki izkoriščajo ljudi in jih vpletajo v svoje zločine, ter zasledujejo krivične interese z nezakonitimi in nemoralnimi metodami.

Spričo takšnih pojavov vas vse kot župnijsko skupnost, skupaj z drugimi krepostnimi ustanovami, ki delujejo v teh četrtih, vabim, da se še naprej velikodušno in pogumno zavzemate, da po vaših ulicah in vaših hišah sejete dobro seme evangelija. Ne vdajajte se kulturi nasilja in krivice. Nasprotno, širite spoštovanje in sozvočje; začnite z razoroževanjem jezika in potem z vlaganjem moči in virov v vzgojo, zlasti otrok in mladine. Da, naj se v župniji naučijo poštenja, sprejemanja in ljubezni, ki presega meje; naj se naučijo pomagati ne samo tistim, ki vračajo in pozdravljati samo tiste, ki pozdravljajo, ampak naj gredo zastonjsko in svobodno naproti vsem; naj se naučijo skladnosti med vero in življenjem, kakor nas uči Jezus, ko pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23-24).

Naj bo to, predragi, cilj vaših naporov in vaših dejavnosti, v dobro tistih, ki so blizu in tistih, ki so daleč, da bi mogel tudi tisti, ki je suženj zla, po vas srečati Boga ljubezni, edinega, ki osvobaja srce in v resnici osrečuje.

Papež Benedikt XV. je pred stodesetimi leti poimenoval to župnijo Sveti Mariji Kraljici miru. To je storil sredi prvega svetovnega spopada, pri čemer je imel vašo skupnost kot žarek luči na svinčenem nebu vojne. Kljub oddaljenosti v času žal svet že vedno zakrivajo številni oblaki, s širjenjem logike, ki je nasprotna evangeliju, ki povzdiguje prevlado najmočnejših, spodbuja nasilnost in napaja zapeljivost zmage za vsako ceno, gluha za krik trpečih in nezaščitenih.

Temu toku zoperstavljamo razorožujočo moč krotkosti, tako da še naprej prosimo za mir, da ga sprejemamo in njegov dar negujemo vztrajno in ponižno. Sv. Avguštin je učil, da »ni težko imeti miru […]. Če […] ga hočemo imeti, je tam, na dosegu roke in ga lahko imamo brez vsakega napora« (Sermo 357, 1). In to zato, ker je naš mir Kristus, ki ga osvojimo tako, da se mu pustimo osvojiti in spremeniti, ko mu odpremo srce, in ko ga z njegovo milostjo odpremo vsem tistim, ki jih On sam postavi na našo pot.

Storite to tudi vi, drage sestre in dragi bratje, dan za dnem. Delajte to skupaj, kot skupnost, s pomočjo Marije, Kraljice miru. Naj nas Ona, Božja Mati in naša Mati vedno varuje in brani. Amen.