Papež Leon XIV. sprejel udeležence generalnega kapitlja Kristusovih legionarjev

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
udeležencem generalnega kapitlja Kristusovih legionarjev 
19. februar 2026

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. 
Mir z vami. In s tvojim duhom.

Vaša eminenca, vaša ekscelenca, dragi bratje! 
Vesel sem, da vas lahko pozdravim v zadnji fazi vašega generalnega kapitlja. Kot v življenju vsake redovne ustanove je tudi to čas milosti, saj predstavlja privilegiran trenutek skupnega razločevanja in poslušanja Svetega Duha, ki še naprej vodi vašo zgodovino in podpira poslanstvo, zaupano vaši kongregaciji, v zvestobi karizmi, prejeti kot dar od Boga za Cerkev.

To je tudi priložnost, da se prepoznate kot dediči karizme, ki je po različnih poteh in zgodovinskih izrazih – včasih bolečih in ne brez kriz – ustvarila Kongregacijo Kristusovih legionarjev, združeno z isto duhovno korenino in skupno apostolsko strastjo. Ta skupni spomin ne gleda le v preteklost, ampak vas spodbuja k nenehni obnovi v sedanjosti, zvesti evangeliju.

Karizma je dar Svetega Duha. Vsaka ustanova in vsak njen član je poklican, da to karizmo uteleša osebno in v skupnosti, v nenehnem procesu poglabljanja lastne identitete, ki ga umešča in opredeljuje znotraj Cerkve in družbe. Ta pot pa predstavlja dragocen prispevek k Cerkvi kot celoti in na poseben način k duhovni družini Regnum Christi.

Raznolikost oblik, slogov in poudarkov pri življenju prejete karizme ne slabi enotnosti, temveč jo bogati, kot »polieder, ki odraža sotočje vseh posameznih delov, ki ohranjajo svojo izvirnost« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 236). Zato se pluralnosti ne sme bati, temveč jo je potrebno sprejeti in prepoznati ter ji dovoliti izraziti se, da se z večjo preglednostjo in zvestobo odgovori na Božji klic. Kakor ima v družini vsak član svojo identiteto in poslanstvo, tako tudi med vami pluralnost darov kaže rodovitnost Duha in krepi skupno poslanstvo.

Kot je bilo rečeno, je karizma dar Svetega Duha. On je tisti, ki deli svoje darove (prim. 1 Kor 12,11), in to počne za obnovo in izgradnjo Cerkve. Kakor pravi sv. Pavel: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7). Zato je treba karizmo sprejeti s hvaležnostjo in tolažbo (prim. Apostolska konstitucija Lumen gentium, 12). Ne pozabite torej, da niste lastniki karizme, temveč njeni varuhi in služabniki. Poklicani ste, da daste svoje življenje, da bi ta dar še naprej rojeval sadove v Cerkvi in ​​v svetu. Zato vas ta kapitel vabi, da se še naprej sprašujete, kako danes živeti z ustvarjalno zvestobo karizmatično intuicijo, ki je dala povod vaši redovni družini.

Generalni kapitel je tudi čas za oceno dosedanje poti in za razločevanje s pomočjo Svetega Duha poti naprej. Tako ste kot eno osrednjih tem obravnavali izvajanje vodenja in oblasti v ustanovi. Oblast v redovnem življenju se ne razume kot prevlada, temveč kot duhovno in bratsko služenje tistim, ki si delijo isti poklic. Njeno izvajanje se mora kazati v »umetnosti spremljanja«, v učenju sezuvanja sandal pred svetimi tlemi drugega (prim. 2 Mz 3,5). [...] S spoštljivim in sočutnim pogledom, ki hkrati zdravi, osvobaja in spodbuja rast v krščanskem življenju« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 169). Avtoriteta v redovnem življenju služi tudi oživljanju skupnostnega življenja, njegovemu osredotočanju na Kristusa in usmerjanju k polnosti življenja v Njem, pri čemer se izogiba vsakršni obliki nadzora, ki ne spoštuje dostojanstva in svobode oseb.

Med temeljnimi nalogami redovniškega vodenja je tudi spodbujanje zvestobe karizmi. V ta namen je treba okrepiti slog vodenja, za katerega so značilni medsebojno poslušanje, soodgovornost, preglednost, bratska bližina in skupnostno razločevanje. Dobro vodenje, namesto da bi vse osredotočalo nase, spodbuja subsidiarnost in odgovorno sodelovanje vseh članov skupnosti.

Posvečeno življenje, poklicano k temu, da bi bilo izvedenec za občestvo, ustvarja prostore, kjer se evangelij prevaja v konkretno bratstvo. V teh dneh ste nedvomno doživeli konkretno občestvo med brati iz različnih kultur in realnosti, iz različnih generacij ter med tistimi, ki opravljajo odgovornosti vodenja, in tistimi, ki vsakodnevno služijo v skupnostih in misijonih.

Vaše poslanstvo je v tem, da ponudite to vidno pričevanje medsebojnega poslušanja in skupnega iskanja Božje volje, tako za vaše skupnosti kot za tiste, ki jih srečate na poti izpolnjevanja svojega poslanstva.

»Misijonarske enosti očitno ne smemo razumeti kot poenotenja« (Poslanica za 100. svetovni misijonski dan, 8. januar 2026). Ne gre za odpravljanje razlik, temveč za sposobnost usklajevanja raznolikosti v korist vseh, sprejemanje razlik kot vira bogastva in skupno razločevanje poti, ki nam jih predlaga Gospod.

Ta proces zahteva ponižnost za poslušanje, notranjo svobodo za iskreno izražanje in odprtost za sprejemanje skupnega razločevanja. To je neločljivo združena zahteva vsakega poklica, ki se živi v skupnosti.

Cerkev danes doživlja močan klic k sinodalnosti, torej k skupni hoji, poslušanju in razločevanju. Generalni kapitelj je po svoji naravi sinodalna vaja, v kateri so vsi poklicani prispevati svoje izkušnje in občutljivost, da bi skupaj gradili prihodnost ustanove.

Dragi bratje, pozivam vas, da še naprej živite v drži molitve, ponižnosti in notranje svobode. Ne zasledujte posebnih ali regionalnih interesov in ne iščite zgolj organizacijskih rešitev, temveč predvsem Božjo voljo za vašo redovno družino in za poslanstvo, ki vam ga je Cerkev zaupala.

Naj vas ta kapitelj odpre v čas upanja. Gospod še naprej kliče in pošilja, ozdravlja in očiščuje. Zato je vaša naloga razločevanje, kako v sedanjosti zvesto odgovoriti na dar, ki vam ga Bog polaga v roke.

To novo etapo vaše kongregacije zaupam materinskemu varstvu Gospe Guadalupske in vam iz vsega srca podeljujem apostolski blagoslov. Hvala.

In molimo skupaj, kot nas je naučil Gospod: 
Oče naš ... 
Apostolski blagoslov svetega očeta