Papež duhovnikom rimske škofije: Prioriteta župnijske pastorale je oznanjevanje evangelija
Poklicani sodelovati pri Božjem delu
Sveti oče je govor začel z Jezusovimi besedami, namenjenimi Samarijanki, ki jo sreča ob Jakobovem studencu: »Če bi poznala Božji dar« (Jn 4,10). »Dar, kot vemo, je tudi povabilo, da živimo ustvarjalno odgovornost. Nismo le umeščeni v tok izročila kot pasivni izvajalci že v naprej določene pastorale, ampak smo, nasprotno, s svojo ustvarjalnostjo in karizmami poklicani sodelovati pri Božjem delu,« je dejal Leon XIV. in navedel besede apostola Pavla, namenjene Timoteju: »Zaradi tega ti priporočam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (2 Tim 1,6). Te besede so namenjene tako posamezniku kot skupnosti, danes pa so namenjene tudi rimskim duhovnikom: »Cerkev v Rimu, ne pozabi razplameneti Božji dar!« je poudatil sveti oče.
Pavel to spodbudo nameni skupnosti, ki je nekako izgubila svojo prvotno svežino in pastoralni zagon. S spreminjanjem okolja in minevanjem časa pride do določene utrujenosti, morda razočaranja ali frustracije, določene duhovne ali moralne oslabitve. In zato apostol pravi Timoteju in tisti skupnosti: ne pozabi razplameneti prejeti dar.
Razplamteti Božji dar
Papež je poudaril, da tudi za pastoralno pot rimske škofije lahko rečemo: »Ogenj je prižgan, a vedno znova ga je treba razplameneti.«
»Prižgani ogenj je nepreklicni dar, ki nam ga je dal Gospod. Duh je tisti, ki je začrtal pot naše Cerkve, zgodovino in izročilo, ki smo ga prejeli in ki ga na običajen način posredujemo naprej v naših skupnostih. Obenem moramo ponižno priznati, da plamen tega ognja ne ohranja vedno iste živosti in ga je treba ponovno zanetiti. Pod pritiskom naglih kulturnih sprememb in okoliščin, v katerih se odvija naše poslanstvo, včasih obremenjeni z utrujenostjo in težo rutine ali pa obupani zaradi vse večje odtujenosti od vere in verske prakse, čutimo potrebo, da se ta ogenj podžge in razplamti.«
Po papeževih besedah to velja še posebej za nekatera področja pastoralnega življenja, o katerih je spregovoril v nadaljevanju govora.
Običajna župnijska pastorala
Prvo področje se nanaša na običajno župnijsko pastoralo. Papež se je zbranim duhovnikom zahvalil za njihovo delo, spomnil pa tudi na težave in nerazumevanje, s katerimi se soočajo, ki pa so lahko prav tako »priložnosti za razmislek o pastoralnih izzivih«: »Še posebej v zvezi z odnosom med krščanskim uvajanjem in evangelizacijo potrebujemo jasen preobrat poti. Običajna pastorala je strukturirana v skladu s klasičnim modelom, ki skrbi predvsem za zagotavljanje podeljevanja zakramentov, vendar pa ta model predpostavlja, da se vera na neki način posreduje v zunanji okolici, tako družbi kot družinskem okolju. V resnici pa kulturne in antropološke spremembe, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih, kažejo, da temu ni več tako. Nasprotno, priča smo naraščajoči eroziji verske prakse.«
Oznanjevanje evangelija je nujna prioriteta
Papež je pri tem poudaril, da se je zato nujno treba vrniti k oznanjevanju evangelija, in to je prioriteta. »Ponižno, a ne da bi izgubili pogum, moramo priznati, da “del naših krščenih ne občuti več svoje pripadnosti Cerkvi”, kar je poziv k pazljivosti pred “podeljevanjem zakramentov brez drugih oblik evangelizacije” (Evangelii gaudium, 63).«
»Kot vsa velika urbana naselja, je tudi mesto Rim zaznamovano s stalno mobilnostjo, novim načinom bivanja na ozemlju in doživljanjem časa, mrežami odnosov in družinskimi strukturami, ki so vedno bolj pluralne in včasih razdrobljene. Zato mora župnijska pastorala v središče postaviti oznanjevanje, da bi tako našla poti in načine, ki bi ljudem pomagali ponovno vstopiti v stik z Jezusovo obljubo. V tem kontekstu je treba ponovno preučiti krščansko uvajanje, ki ga pogosto narekujejo šolski urniki. Raziskati je treba druge načine posredovanja vere, tudi zunaj klasičnih poti, da bi našli nove načine za vključevanje otrok, mladih in družin.«
Delati skupaj in v občestvu
Na drugem mestu je papež poudaril, da se je treba naučiti delati skupaj, v občestvu. Da bi evnagelizacija dobila primarno mesto v vseh svojih številnih oblikah, »ne moremo razmišljati in delovati na samotarski način«.
»V preteklosti je bila župnija bolj stabilno vezana na teritorij in pripadali so ji vsi, ki so tam živeli. Danes pa so življenjski modeli in stili prešli od stabilnosti k mobilnosti in mnoge osebe se ne premikajo le zaradi dela, ampak zaradi različnih razlogov, ter živijo odnose zunaj svojih teritorialnih in kulturnih meja. Župnija sama po sebi ni dovolj, da bi začela kakršen koli proces evangelizacije, ki bi lahko dosegel tiste, ki ne morejo ustrezno sodelovati. Na tako velikem območju, kot je Rim, je treba premagati skušnjavo avtoreferencialnosti, ki povzroča preobremenjenost in razpršitev, ter vedno bolj sodelovati, zlasti med sosednjimi župnijami, povezati karizme in potenciale, skupaj načrtovati in se izogibati prekrivanju pobud. Potrebno je večje usklajevanje, ki ni pastoralni pripomoček, ampak izraža našo duhovniško občestvo.«
Biti blizu mladim
Tretji poudarek papeževega govora o župnijski pastorali rimske škofije se je nanašal na bližino mladim. Opozoril je, da mnogi med njimi »živijo brez kakršne koli povezanosti z Bogom in Cerkvijo« (govor Dikasteriju za nauk vere, 29. januar 2026).
»Gre torej za to – je izpostavil sveti oče –, da prepoznamo in razumemo globoko eksistencialno nelagodje, ki je v njih, njihovo izgubljenost in številne težave ter prav tako pojave, ki jih usmerjajo v virtualni svet, in simptome agresivnosti, ki je zaskrbljujoča in včasih preraste v nasilje. Vem, da poznate to stvarnost in se z njo trudite soočati. Nimamo enostavnih rešitev, ki bi nam zagotovile takojšnje rezultate. Vendar pa lahko, kolikor je mogoče, prisluhnemo mladim, postanemo prisotni, jih sprejemamo, z njimi delimo delček poti. A ker se problematike nanašajo na različne življenjske razsežnosti, lahko istočasno, kot župnija, poskušamo vzpostaviti dialog in sodelovati z institucijami, ki so navzoče na teritoriju, s šolami, strokovnjaki na vzgojno-izobraževalnem in humanističnem področju ter z vsemi, ki jim je mar za usodo in prihodnost naših mladih.«
Mladi duhovniki – medsebojna podpora in skrb
Papež Leon XIV. se je pri tem s spodbudnimi besedami želel obrniti še na mlajše duhovnike, ki pogosto »na lastni koži doživljajo potenciale in napore svoje generacije in današnje dobe«.
»V družbenem in cerkvenem okolju, ki je bolj zahtevno in manj prijetno, lahko pride do nevarnosti, da se hitro izčrpajo lastne energije, se kopičijo frustracije in se zapade v osamljenost. Pozivam vas, da ste vsak dan zvesti v odnosu z Gospodom in da delate z navdušenjem, četudi sedaj ne vidite sadov svojega apostolata. Predvsem pa vas vabim, da se nikoli ne zaprete vase: ne bojte se govoriti, tudi o svoji utrujenosti in krizah, zlasti s sobrati, za katere menite, da vam lahko pomagajo. Od vseh nas se seveda zahteva drža poslušanja in pozornosti, po kateri lahko konkretno živimo duhovniško bratstvo. Spremljajmo drug drugega in se med seboj podpirajmo,« je povabil sveti oče.
Govor duhovnikom rimske škofije je povzel z besedami iz svojega apostolskega pisma z naslovom »Zvestoba, ki rodi prihodnost«, rekoč, da je njihova prva naloga »varovanje in rast poklicanosti po stalni poti spreobrnjenja in obnovljene zvestobe, ki nikdar ni samo individualna pot, ampak nas zavezuje, da poskrbimo drug za drugega« (apostolsko pismo Zvestoba, ki rodi prihodnost, 13). »Na ta način bomo pastirji po Božjem srcu in bomo lahko bolje služili naši rimski škofiji,« je sklenil Leon XIV.
