Duhovne vaje, zadnja meditacija: Kristus nas kliče, da svetu posredujemo upanje
Sporočati upanje
Povzetek 11. meditacije, 27. februar 2026, ob 17.00
Papež Janez XXIII. je 11. oktobra 1962 slovesno odprl drugi vatikanski koncil. Dejal je, da bo »največja skrb koncila«, »da se sveti zaklad krščanskega nauka varuje in uči učinkoviteje. Ta nauk zajema celotnega človeka, sestavljenega iz telesa in duše. Nam, romarjem na tej zemlji, naroča, da težimo k naši nebeški domovini.«
Manj kot teden dni po papeževem govoru je izbruhnila kubanska raketna kriza. Zdelo se je, da se človeštvo samo hoče otresti svojega zemeljskega bivanja, brez kakršne koli misli na eshatološki cilj. Z ranami druge svetovne vojne, ki so bile še vedno sveže, je naša rasa ustvarjala grozljive nove možnosti samouničenja.
Koncil je obdajalo vzdušje negotovosti; hkrati je bilo to obdobje nabito z gorečimi upi na novo družbo, ki temelji na človekovih pravicah, pravični trgovini in tehničnem napredku. Koncil je želel spregovoriti o takratnih »tesnobnih vprašanjih o trenutnem razvoju sveta, mestu in vlogi človeka v vesolju, pomenu individualnih in kolektivnih prizadevanj, končni usodi stvari in ljudi«. Ni le obravnaval vprašanj, temveč je kazal na njihovo rešitev, saj je oznanil, da Kristus, križani in vstali, uteleša prihodnost človeštva. Koncil je Cerkvi naložil nalogo, da Kristusa oznanja tako, da se bo jasno in prepričljivo pojavil kot odgovor na najnujnejša vprašanja sedanjega časa, ne da bi pri tem niti malo bil ogrožen sveti zaklad nauka.
Lahko se vprašamo, ali se je v šestdesetih letih od zaključka koncila vedno in povsod ohranilo zaupanje v moč in učinkovitost tega zaklada. Vsaka krščanska generacija mora razmisliti o sebi v luči kontrasta, ki ga Pavel opisuje v pismu Efežanom, med mero Kristusove polnosti – ki se kaže v edinosti vere in spoznanja, v zrelosti človek – in otročjim stanjem nenehnega premetavanja sem ter tja, ko te nosijo vetrovi nauka, ko te privlači zdaj zvijačnost, zdaj premetene zvijače, zdaj lahkomiselni optimizem.
Kristus nas kliče, da svetu posredujemo upanje. Imeti krščansko upanje ne pomeni nujno biti optimisti. Kristjan se odpove pobožnim željam in se trdno odloči za resničnost. Demagogi obljubljajo, da se bodo stvari izboljšale. Lastijo si stvariteljsko moč, da bi spremenili skupnosti v volilnem obdobju, pri čemer množice odvračajo od čustvenih razočaranj z deljenjem kruha, vstopnic za cirkuse in obrekovanjem nasprotnikov. Kako drugačne so Kristusove besede. Pravi nam: »Ubogi bodo vedno med vami.« Potrjuje, da se bo narod dvignil proti narodu. Prišla bodo preganjanja. Sovražniki enega človeka bodo člani njegove lastne družine. V teh izjavah ni nobene hrome resignacije, vdaje. Gospod nas, svoje učence, zavezuje, da brez prestanka delamo za novo, zdravo človeštvo, ki ga oblikuje ljubezen, v pravičnosti. Pravi nam, naj »ozdravljamo bolne, obujamo mrtve, očiščujemo gobavce, izganjamo demone«. Uresničevati moramo blagre in dati, da bi zasijala slava, ki je skrita v njih. Toda ko se tega lotevamo, nas Jezus opomni: »Brez mene ne morete storiti ničesar.«
Kristus je luč narodov, je Lumen Gentium. Samo On, ki izpolnjuje Očetovo voljo in deluje v Duhu, lahko obnovi obličje zemlje. Vanj polagamo svoje zaupanje, ne pa v minljive zvijače.
On lahko deluje skozi nas, če pristanemo na to, da bomo potrpežljivi. Postni čas nam kaže, da je Bog, ki trpi rano svoje človekoljubnosti, najbolj aktiven v svojem trpljenju. Upanje, ki nam ga zaupa, ni upanje v solzno dolino, ki je končno modernizirana, digitalizirana in sterilizirana. Naše upanje je usmerjeno v nova nebesa, novo zemljo, v vstajenje mrtvih.
Čas, v katerem živimo, je lačen oznanjevanja tega upanja.
Razmislili smo o nekaterih znamenjih, ki nas obdajajo: nova verska zavest med mladimi; vrnitev kategorije resnice v javni diskurz; iskanje korenin. Globalne institucije in zavezništva razpadajo. Izpostavljeni smo strateškim, ekološkim in ideološkim nevarnostim. Naravno je, da se ljudje, razumni in dobre volje, sprašujejo, kaj ima sredi takšne negotovosti možnost trajnosti. Utrujeni od gradnje svojega življenja na pesku iščejo trdno skalo. Medtem je njihovo srce nemirno. Očetje drugega vatikanskega koncila so v dokumentu Gaudium et spes zatrdili, da morajo najboljše težnje in najtemnejši strahovi sedanjega časa odmevati v srcih kristjanov. Kristjan namreč ni tuj ničemur, kar je »pristno človeško«.
Cerkev je bila stoletja previdna pri razkazovanju ran Kristusovega trpljenja. Zaposlena je bila z vprašanjem, kako ubesediti paradoks, ki predstavlja jedro krščanske misli: da sta v Kristusu božanskost in človeškost v celoti prisotni, da je ta človek, »rojen iz Device Marije«, tudi »Bog od Boga, luč od luči«. Šele ko je kalcedonski koncil izpopolnil konceptualni okvir, potreben za ohranitev tega ravnovesja, je bil krščanski duh svoboden, da si je ne le z besedami, ampak tudi v umetnosti, grafično, predstavljal svobodno prevzeto ponižanje Boga, ki je postal človek. Križ se je pojavil kot najvišji krščanski simbol. Zavzel je osrednje mesto v bogoslužni praksi, vsaj na Zahodu, kjer so upodobitve ranjenega Boga postale osrednja točka cerkva in drugih zgradb ter postopoma oblikovale javno zavest.
Ko Pavel spominja kristjane v Korintu na svoj prihod mednje, zapiše: »Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,1). Absolutno osredje mesto Jezusovega odrešujočega trpljenja je prežemala nauk tega neprekosljivega pridigarja sprave, usmiljenja, milostne preobrazbe, veselja in večnega življenja.
V kulturi, ki nas nagovarja, naj tržimo srečnejši evangelij, predvidljiv v smislu fiksnih procesov in vnaprej določenih rezultatov, je potreben pogum, da bi sledili Pavlovemu zgledu. Okoli nas so križne ladje starodavnih katedral postale prostor za mini golf. Svetišča se uporabljajo za posvetno posmehovanje, zasnovano – iz obupa –, da bi se razstavilo t. i. »pomembnost«, »relevantnost«. Medtem se, le lučaj stran, na sekulariziranem prizorišču sveta, žalostno pozibavajo mladi in nežno pojejo, da je življenje odprta rana in da »ni več balzama v Gileádu« (Jer 8,22).
Današnja prizadevanja za spopadanje z ranami zaznamujeta dve nasprotujoči si tendenci. Po eni strani ljudje zlahka prikazujejo pridobljene, podedovane ali namišljene rane kot značilne poteze svoje identitete. Morda imajo dobre razloge, vzroke, ki temeljijo na pozivih k pravičnosti. Toda – kot nam razloči Bernard – izgubimo motivacijsko perspektivo, če svoj občutek jaza ukoreninimo v navezanost na rano. Tvegamo, da bomo zabredli v jezo, strast, ki težnje po ozdravitvi izpodriva s potrditvami lastne pravičnosti. Jeza in njen odsev, kar je zagrenjenost, nas lahko ujameta v obup, ki je perverzno zadovoljen sam s sabo.
Po drugi strani pa obstajajo prizadevanja za odstranjevanje ran. Slišimo namigovanja, da rane ne bi smele obstajati in da bi bilo treba, če obstajajo, odstraniti bolne ude. V družbah, ki postanejo transakcijske, neproduktivni ali neljubki elementi nimajo mesta. Dojemajo jih kot popačene pojave, ki se jih obravnava z ostrim pristopom. Ta odnos je očiten v nenehnih polemikah o splavu in evtanaziji, pa tudi v ponavljajočih se govorjenjih o evgeniki. Vidimo ga v distopičnih sanjah o tem, da bi družbe osvobodili nezaželenih, ki bi jih nekateri politiki zaprli v rezervate ali sunili čez roba prepada.
Ta razvoj je mogoče razlagati na različne načine. Zdi se težko zanikati, da ima s tem nekaj opraviti zamračitev lika Križanega, Ranjenega-a-nepremaganega, v javni zavesti. Civilizacija, ki na neki ravni išče svoje merilo v podobi, ki potrjuje veličino potrpežljivosti in odrešilnega trpljenja, se spreminja. Morda se bo naučila empatije, ki za padlo človeštvo ni nekaj spontanega.
Globoko spoštovanje Kristusovih ran je stoletja zaznamovalo krščansko občutljivost. Izražalo se je v pobožnosti do relikvij Kristusovega trpljenja; v križevem potu; v pesmih in slikah; v glasbenih delih od renesančnih Žalostink prek Bachovih pasijonov do himnografije devetnajstega stoletja. Izražalo se je v pobožnosti do Presvetega Srca Jezusovega, ki se je sredi po revolucionarnih pobesnelosti razširilo po vsem svetu. V središču tega je bilo spoštovanje do neizmerne skrivnosti trpljenja, ki je sestavni del človeškega stanja, kot ga poznamo. Križ nam omogoča, da si prisvojimo resničnost, hkrati pa potrjuje ne-dokončnost ran, ki se lahko zacelijo in postanejo vir ozdravljenja.
Ukoreniniti se v tej skrivnosti vere pomeni izpeljati konstruktiven upor proti več zmotam: proti politični zmoti, da bi morali družbo in državo voditi po evolucijskem modelu z vidika človeške izpopolnitve; proti antropološki zmoti normativnega standarda »zdravja«, ki se uporablja za označevanje ločnic med življenji, »vrednimi življenja«, in življenji, »nevrednimi življenja«; proti kulturni zmoti, ki ranam pripisuje usodno, deterministično moč; in proti psihološki zmoti, ki se predaja brezupu, hipnotizirana z glasom, ki nam sredi noči šepeta na uho o naših najglobljih bolečinah: »Vedno bo tako.«
Kristusovo trpljenje nam omogoča, da izrazimo svojo žalost brez besa. Odpira nas sočutju, ki je epistemološka kategorija, primerna za pripravo na milostljiv vpogled, kot je Jobov: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Job 42,5). Križanemu in Vstalemu lahko zakličemo: »Moj Gospod in moj Bog!« Evangelij pravi, da Kristusove rane po njegovem vstajenju niso bile odpravljene, ampak so bile poveličane. Tudi rane sveta so to lahko, ko se nanje vlije Kristusovo olje in vino.
Križ je za vernike hkrati simbol in spomin na določen dogodek. Simbola Kristusovega trpljenja ne ustvarimo mi sami. Bil nam je dan. On razlaga nas in ne mi njega. Na tem je vredno vztrajati, ko plavamo proti toku simbolnega kapitalizma, ki je usmerjen v »proizvodnjo znanja«. V tem virtualnem svetu so »dejstva« ustvarjeni artefakti. S pripovedmi, podobami in podatki se trguje, da bi se ovekovečilo spremembo in s tem nadaljnjo potrošnjo. Težko je nekaj razumeti in hkrati spremeniti. Posledično ima iskanje jasnosti manjšo vlogo v trenutnem javnem diskurzu, katerega medla retorika in nepredvidljivi simboli so prej narejeni za ustvarjanje zmedenosti.
Vendar pa človek hrepeni po razumevanju. Opredeljuje ga potreba po vprašanju: »Zakaj?« Potrebuje jasno mišljenje Cerkve in upanje, osredotočeno na Kristusa. Potrebuje njen samozavestni občutek za smer. Potrebuje njene simbole, ki so realistični, drugačni od svetovnih, osredotočeni na zgodovinsko ranjeno telo, na umiranje smrti, na usodo večnosti »celotnega človeka, sestavljenega iz telesa in duše«. Veličastna perspektiva naše vere temelji na resničnostih, ki so se zgodile in se še vedno dogajajo v občestvu Kristusovega mističnega telesa. Izpovedujemo, da je Dobrohotnost, ki preobraža, prežela človeško trpljenje celo v njegovih najbolj skrajnih izrazih, da je segla vse do globin pekla in da zato nobeno opustošenje ni dokončno.
Takšen je naš evangelij.
Naš čas na ves glas vpije po njem. Mladi, ki se s težkimi srci pritožujejo v naših parkih, hrepenijo po njem. In prisluhnejo, ko jim ga »z oblastjo« predstavijo kristjani, ki so sposobni brezkompromisno razložiti in prikazati njegovo resnico ter istočasno pokazati Kristusovo milostno moč, ki prenavlja in spreminja življenja.
Leta 1139 je Bernard v Clairvauxu na predvečer velike noči imel svojo zadnjo pridigo o Psalmu 91. Iz nje diha veselje tekača, ki je končal svoj tek. Meniško življenje, pravi sveti Benedikt, bi moralo biti neprekinjen postni čas, vedno osredotočen na Kristusovo zmago nad smrtjo. Liturgični čas razkriva bistvo našega obstoja kot takega. Bernard to jasno pove. Življenjske preizkušnje so porodne bolečine. Pomagajo nam odkriti, kaj pomeni biti živ: »Živimo polno, ko je življenje živo in rodovitno.« Rojeni smo, da bi obrodili sad. V stiskah je »upanje na slavo«, pravi Bernard svojim menihom, preden se popravi in reče, ne, slava je v stiski, tako kot je sad v semenu. Poudari: »Bratje moji, slava se skriva v stiski zdaj; večnost se skriva v sedanjem trenutku, veličastna, neizmerna teža v tej lahkotnosti.«
Obrat je popoln. Kar nas zdaj obtežuje, nima trajnega jedra. Teža slave nas vleče navzgor, proti veličastni, mnogoteri slavi. Ko bomo v polnosti deležni Kristusovega življenja, bomo spoznali potrpežljivo veselje Boga, ki v Psalmu 91 reče: »Z njim sem, ko je v stiski.« (Ps 91,15). Pravi tudi: »Moje veselje je bilo pri človeških otrocih« (Pr 8,31). Bernard pa odgovarja: »O Emanuel, Bog z nami!« In dodaja: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj,« in nežno opiše Marijin značaj milostne rasti v pristno krščansko zrelost. Bog ve, kaj si želimo in po čemer nas žeja, kaj je po našem okusu. Ne smemo se zadovoljiti z nečim, kar je premalo. Vedeti moramo, po čigavi podobi smo ustvarjeni, in oznanjati, kakšne veličine smo sposobni po milosti.
Naslednje jutro, po tej zadnji pridigi, bo Bernard odprl svoj gradual, da bi zapel velikonočni uvodni spev: Introitus Resurrexi. Ta liturgična skladba oznanja vstajenje s tihim občudovanjem. Hvalnico Cerkve pred praznim grobom dvigne v večni objem Trojice. Končno sprejeti v ta objem s Kristusovo velikonočno zmago bomo videli, kot smo videni, spoznali bomo, kot smo spoznani. Končno bomo ljubili popolnoma.
Zaenkrat še vedno vemo in vidimo delno, ko bedimo ponoči. Delamo. Služimo. Učimo. Borimo se, ko moramo. Prizadevamo si ljubiti in spoštovati drug drugega, z očmi uprtimi v Jezusa, »avtorja in izpopolnitelja naše vere«. On, Božje Jagnje, je naša svetilka. Njegova dobrotna luč, tudi ko je skrita, je polna veselja.
