Duhovne vaje, tretja meditacija o Božji pomoči: Milost zaživeti na globlji način
Božja pomoč
Povzetek 3. meditacije, 23. februar 2026, ob 17.00
Mary Ward, velika krščanska vzgojiteljica 17. stoletja, je svojim sestram pogosto govorila: »Dajte vse od sebe in Bog vam bo pomagal.«
Ideja, da nam Bog lahko in hoče pomagati v naših težavah, je aksiom svetopisemske vere. Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, Bog, ki je v Jezusu Kristusu postal utelešeno sočutje, se razlikuje od nepremičnega gibala filozofije.
Psalm 91(90) se začne z vrstico »Qui habitat in adiutorio Altissimi«, »Kdor stanuje v zavetju Najvišjega«. Božjo pomoč, pravi Bernard, lahko opredelimo kot habitat, bivališče, v kolikor predstavlja stvarnost, ki nas podpira, znotraj katere lahko živimo, se gibljemo in smo. Božja pomoč ni občasna; ni storitev v nujnem primeru, na katero se obrnemo, ko gori hiša ali je koga zbil avto, kot če bi klicali 112.
Kaj pa primeri, ko bogaboječe osebe padejo in se zdi, da so zapuščene? Ko vpijejo v nebo, ne da bi dobile kakršen koli odgovor in slišijo le zapuščen odmev svojega glasu?
Svetopisemski lik takšnega stanja je Job. Njegovo veličastno knjigo lahko razumemo kot simfonijo v treh stavkih, ki od globoke tožbe prek razkrite grožnje preide do nepričakovane izkušnje milosti.
Job ne sprejme racionalizacije svojih prijateljev. Zavrne misel, da Bog obračunava njegovo življenje, kot da bi bilo na tehtnici. Trdno je odločen, da bo našel Boga v svoji stiski, ko junašku vpije: »Če ne On, kdo potem?«
Kot verniki lahko svojo vero razumemo kot zavarovalno polico. Prepričani, da lahko računamo na Božjo pomoč, mislimo, da smo izven nevarnosti. Če – ko – nas doleti hudo, se nam zdi, da se svet sesuva. Kako se soočam s preizkušnjami, ki se zdijo nesmiselne in uničujejo moje zaščitne ograde? Je moj odnos z Bogom določena oblika pogajanja, tako da, ko postane težko, sledim nasvetu Jobove žene, naj »preklinjam Boga in umrem«? Ali pa začnem živeti na globlji način?
Bog lahko vzpostavi novi svet in poruši zidove, za katere smo mislili, da so svet, a so v resnici zidovi, znotraj katerih se dušimo.
Živeti pod okriljem Božje pomoči, kot nas to uči sveti Bernard, ne pomeni trgovati za zavetje. Pomeni iti skozi tožbo in grožnje, da bi zaživeli v milosti na nov in globlji način. S tem pa tudi drugim pomagali doživeti to izkušnjo.
