Duhovne vaje: Skrita slava, ki skrivnostno prebiva v človeku
Slava
Povzetek 7. meditacije, 25. februar 2026, ob 17.00
Ko je Jezus povedal, kaj pomeni ostati z njim in vstopiti v kraljestvo, ki ga je oznanjal, je »mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim«. Niso bili pripravljeni sprejeti njegovih govorov o zakramentalnem realizmu, nerazvezljivosti zakona in nujnosti križa. Ko je bil Kristus križan na Kalvariji, sinode, ki je hodila z njim le šest dni prej, ni bilo več. Ostala sta le dva: njegova mati in Janez, ljubljeni učenec.
Janez poda natančen opis Jezusove kenosis, ki se odvija na dveh ravneh: na ravni božje, sočutne ljubezni, zdrobljene na križu; in na ravni ljubezni, ki jo izda človeška zvestoba, ko so zbežali celo tisti, ki so obljubili zvestobo do smrti. Pa vendar Janez vztraja, da se prav v tem prizoru zapuščenosti izrazi Kristusova slava.
»Poveličanje,« pravi Bernard, »se zgodi, ko bomo po končani zemeljski poti zrli to, kar smo trdno upali v tem življenju, ko smo svoje zaupanje položili v Jezusovo ime. »Spes in nomine, res in facie est.« Smisla tega jedrnatega in lepega stavka ni mogoče prenesti drugače kot z nekoliko pompozno parafrazo: »Naše upanje je v Gospodovem imenu; resničnost, v katero upamo, je v tem, da ga bomo videli iz obličja v obličje.«
A določeno »skrito slavo« lahko zaznamo že zdaj. Avguštin je rad govoril, da imamo podobo slave že tukaj in zdaj v »temni obliki«, obliki, ki je utelešena in podvržena spremenljivostim konkretnega obstoja. Ko bomo enkrat preživeli to življenje, se bo ta oblika pokazala kot »svetla«. Vsaka iznakaženost, ki jo povzroči slabo živeta svoboda, se bo nato preoblikovala, tako da se bo pojavila v svoji prvotno zamišljeni lepoti. Avguštin, tako globoko človeški in hkrati prodoren, poudarja, da se slava podobe ne more izgubiti; vtisnjena je v naše bitje. Vendar pa jo lahko pokopljejo nakopičene plasti teme, ki pa jih je treba odstraniti.
Cerkev spominja ženske in moške na slavo, ki skrivnostno prebiva v njih. Cerkev nam razkriva, da povprečnost in obup sedanjosti, ne nazadnje tudi moj lastni obup zaradi mojih nenehnih neuspehov, nista nujno dokončna; da je Božji načrt za nas neskončno čudovit; in da nam bo Bog po Kristusovem mističnem telesu dal milost in moč, ki ju potrebujemo, da ga dosežemo, če ga zanju prosimo.
Cerkev v svojih svetnikih razodeva sijaj »skrite slave«. Svetniki so dokaz, da sta bolezen in propadanje lahko sredstvi, ki ju Božja previdnost uporablja za dosego veličastnega namena, saj daje moč šibkim in jih spreminja v sijoče svetnike.
Cerkev sporoča »skrito slavo« v svojih zakramentih. Vsak duhovnik, vsak katoličan pozna luč, ki lahko zasije pri spovedi, maziljenju, posvečenju ali poroki. Najsijajnejša in v nekaterih pogledih najbolj prikrita je slava svete evharistije.
Kateri duhovnik ne bi mogel po obhajanju svetih skrivnosti povedati tega, kar je izjavila velika glasbenica o izkušnji, ko je orodje sijočega sporočanja lepote, ozdravitve in resnice: »Ali smrt v resnici ne bi bila tragedija, ko je bilo najboljše od tega, kar je v srcu človeškega življenja, že videno in doživeto«, srce, ki gori v poveličenem čudenju?
