Duhovne vaje: Obdati se z dobrimi ljudmi. Glavno poslanstvo Cerkve je slavljenje Boga.

Premislek

Povzetek 10. meditacije, 27. februar 2026, ob 9.00

Sveti Bernard je napisal razpravo De Consideratione. Požela je pravi uspeh in bila med vsemi njegovimi deli najbolj razširjena. To se morda zdi nenavadno, saj je besedilo v bistvu pismo, naslovljeno na določeno osebo v posebnem zagati. Bernard ga je napisal za svojega sobrata, italijanskega meniha Bernarda dei Paganellija, ki je vstopil v Clairvaux leta 1138, ko je že bil duhovnik Cerkve v Pisi.

Leta 1145 je Paganelli postal papež Evgen III.

Medtem ko se kontemplacija ukvarja z že znanimi resnicami, pa premislek, v Bernardovem besednjaku, išče resnico v naključnih človeških zadevah, kjer jo je težko opaziti. Lahko ga opredelimo kot »misel, ki išče resnico, ali iskanje uma, da bi odkril resnico«.

Bernard pri obravnavanju težav Cerkve ne ponuja nobenih institucionalnih rešitev. Evgenu raje svetuje, naj se obda z dobrimi ljudmi. Bolje ko se bo upravljalo osrednje urade Cerkve, večja bo korist za Cerkev po vsem svetu.

Bernard mu predlaga, naj išče in neguje lastnosti, ki so nesmrtne. Potrebni so sodelavci »preizkušene svetosti, gotove pokorščine in tihe potrpežljivosti; […] katoliški v veri, zvesti v služenju; nagnjeni k miru in željni enosti; […] daljnovidni v nasvetih, […] marljivi v organizaciji […], skromni v govorjenju«.

Takšni ljudje se »običajno posvečajo molitvi in ​​pri vsakem podvigu vanjo polagajo več zaupanja kot v lastno prizadevnost ali delo. Njihov prihod je miren, njihov odhod pa skromen.«

V kolikor Cerkev deluje v skladu s temi merili, bo odražala organizacijo angelskih hierarhij. Kdor koli bo takrat o njej razmišljal, bo videl njeno glavno poslanstvo: slaviti Boga.

Da bi pravilno premislili zemeljske potrebe, moramo skozi njih iskati tisto, kar je zgoraj. Bernard pravi Evgenu, da to ni »iti v izgnanstvo: premisliti na ta način pomeni vrniti se v domovino«.

Bernard se sprašuje: Kaj je Bog? Vsemogočna volja, dobrohotna krepost, nespremenljiv razum. Bog je »najvišja blaženost«, ki iz ljubezni želi z nami deliti svojo božanskost. Ustvaril nas je, da bi po njem hrepeneli. Širi nas, da bi ga sprejeli, upravičuje nas, da bi si ga zaslužili. Vodi nas v pravičnosti, oblikuje nas v dobrohotnosti, razsvetljuje nas z znanjem, ohranja nas za nesmrtnost.

Naj morajo prelati razmišljati o čemer koli drugem, in tega je veliko, pa morajo najprej premisliti te stvari. Tako bo tudi njihovo premišljevanje o praktičnih zadevah razsvetljeno, urejeno in blagoslovljeno.

Prelat mora po Bernardovem mnenju biti načelen, svet in strog. Vendar pa mora biti tudi prijatelj Ženina ter z veseljem deliti to prijateljstvo z drugimi.

Avguštin je škofovsko službo rad opisoval kot legionarjevo culo ali sarcino. To je surova podoba, ki si jo je zamislil nekdo, ki je poznal pustošenje in strah pohodov v severnoafriški puščavi. Vendar pa nadaljuje z improvizacijo na svojo lastno temo. Čeprav ima pastoralno breme strašljiv vidik, je strašljivo le, če ne opazimo, kdo nam ga nalaga na ramena. Saj ni nič drugega kot biti del sladkega Kristusovega jarma, ki nam pomaga odkriti, da je križna prečka, ki nam je zaupana, svetla in lahka, nositi jo pa je vir veselja.

Avguštin je zapisal: »Nosi svoje breme do konca. Če ga ljubiš, bo lahko. Če ga sovražiš, bo težko.« »Perduc sarcinam tuam quia levis est si diligis gravis si odisti.«

Bernard je v svojem delu Življenje svetega Malahija, irskega škofa, zapisal: »Tvoj, dobri Jezus, je polog, ki nam je bil zaupan; tvoj je zaklad, skrit v naši lasti, ki ga bomo vrnili ob času, ki ga boš določil, da ti ga vrnemo nazaj.«