Deveta meditacija: Sv. Bernard, od idealista do realista

Sv. Bernard, realist

Povzetek 9. meditacije, 26. februar 2026, ob 17.00

Identiteta cistercijanskega gibanja se je kovala na stičišču med idealnim in konkretnim, poetičnim in pragmatičnim. Njegove protagoniste so preizkušale in očiščevale napetosti, ki so pri tem nastajale.

Govoril sem že o Bernardovih visokih idealih, o njegovi nagnjenosti k temu, da si je v mislih zasnoval načrt delovanja in mu potem skoraj brez usmiljenja sledil. Ciljati visoko je bilo zanj nekaj naravnega. Ta silovita in nepopustljiva lastnost ga ni nikoli zapustila, a se je sčasoma omilila. Sedaj je treba spregovoriti o prav tem procesu, ki je Bernarda iz idealista spremenil v realista.

Psihoanalitik Jacques Lacan je dejal, da je »realno« tisto, v kar se zaletimo. Bernardova prizadevanja za politični realizem so bila razlog za veliko njegovega zaletavanja. Vendar pa ni postal realist le v smislu sprejemanja stvari takšnih, kot so. Predvsem se je naučil, da je najgloblja realnost vseh človeških zadev krik po usmiljenju.

Bolj ko je prepoznaval ta krik človeškega srca, v grenkih solzah, svetovnih konfliktih, blaznih pohodih proti spodobnosti in resnici in v šepetu dreves v gozdu, bolj se je zavedal Božjega milostnega odgovora. Slišal ga je v svetem Jezusovem imenu, ki mu je postalo neizmerno ljubo. V Jezusu je Bog razodel svoj odrešenjski načrt in ga zlil na človeštvo kot dišeče, zdravilno in očiščevalno olje.

»Vsaka hrana za um,« je Bernard rekel svojim menihom, »je suha, če ni pomočena v to olje; je brez okusa, če ni začinjena s to soljo. Pišite, kar hočete, a ne bo mi mar, če ne bo govorilo o Jezusu. Govorite ali se prepirajte, o čemer hočete, a ne bo mi mar, če boste izključili Jezusovo ime. Jezus je zame med v ustih, glasba v ušesu, pesem v srcu.«

Bernard je vedel, kakšne čudeže lahko ustvari Božje usmiljenje v Jezusu. To je njegovi pobožnosti dalo čustveno globino. Izraz affectus je zanj osrednjega pomena. Ima velik obseg in kaže, da nas milost gane kot čutna bitja. Toda Bernard je Jezusa, utelešenje resnice, imel za hermenevtično načelo. Situacije, osebe in odnose je odločno bral v Jezusovi luči. Ta pogled mu je prinesel trdne občudovalce daleč preko katoliških krogov, od Martina Luthra do Johna Wesleyja.

Šele ko bo naša narava nadnaravno razsvetljena, bo razodela svojo popolno obliko, svojo formo formoso. Šele takrat bo vidna očarljivost, ki je je zmožno zemeljsko življenje. Le takrat bo slava, ki je skrita v nas in okoli nas, zasijala v resničnih žarkih, nas učila, kaj lahko postanemo, mi in drugi, in nam nudila paradigmo za prenovljen svet.

Takšen je realizem, v katerega je dozorel Bernard. Omogočil mu je, da je postal ne le plemenit reformator, neprekosljiv retorik, poglavar Cerkve. Spoznanje popolne resničnosti Kristusove ljubezni in njene moči, ki lahko spremeni vse, je iz Bernarda naredilo zdravnika in svetnika. In zato ga imamo radi in ga častimo.

 »Bil je,« kot pravi Vita Prima, »v svobodi s samim seboj«. To je to, kar ga je naučilo življenje. Videti resnično svobodnega moškega ali žensko je zares nekaj veličastnega.