Četrta meditacija: Pristati na krščansko idejo svobode pomeni sprejeti bolečino

Škof Erik Varden je četrto meditacijo duhovnih vaj za papeža, kardinale in odgovorne v rimski kuriji namenil vprašanju svobode. Krščanska svoboda ne pomeni osvojiti sveta s silo, ampak ga ljubiti s križano ljubeznijo, je dejal in dodal, da pristati na krščansko idejo svobode pomeni sprejeti bolečino.

Postati svobodni

Povzetek 4. meditacije, 24. februar 2026, ob 9.00

Pojem svobode je v javni razpravi postal kontroverzen. Svoboda je dobrina, ki nam je zelo pomembna. Upiramo se vsemu, kar grozi, da jo bo omejilo ali skrčilo. Posledično je besedišče svobode zelo učinkovito retorično sredstvo.

Vsak namig, da je svoboda določene skupine ogrožena, takoj sproži ogorčenje na spletu. Ljudi lahko celo privede na ulice.

Presenetljivo je, kako danes v Evropi različni politični povodi izkoriščajo žargon svobode in sprožajo napetosti. Kar en del družbe dojema kot »osvobodilno«, drugi smatrajo za zatiralsko. Oblikujejo se nasprotujoče si fronte, pri čemer se na vseh straneh dviga zastava »svobode«. Iz nezdružljivih programov domnevne osvoboditve prihajajo grenki konflikti.

Takšno stanje za kristjane predstavlja izziv. Bistvenega pomena je razjasniti, kaj mislimo, ko v kontekstu vere govorimo o svobodi. To stori sveti Bernard, ko komentira stavek: »On me je rešil iz ptičarjeve zanke in pred pogubno besedo.«

Bernardu je jasno, da resnična svoboda ni nekaj naravnega za padlega človeka. Nam pa se zdi naravno, da delamo stvari na svoj način, zadovoljimo svoje želje in uresničimo svoje načrte brez vmešavanja drugih, se bahamo in hvalimo s svojimi idejami. Bernard je, ko se obrača na človeka v tem iluzornem stanju, izjemno sarkastičen. Vpraša: »Vsevednež, kdo misliš, da si?! Spoznaj, da si postal zver, ki so ji nastavili lovske zanke.«

Dejstvo, da se tako zlahka pustimo prevarati in pademo v vedno iste stare pasti, čeprav bi jih morali dobro poznati, je zanj zadosten dokaz, da nismo svobodni, da nismo sposobni vztrajno napredovati proti resničnemu cilju našega življenja. Ostajamo podvrženi vsem vrstam ovir in motenj.

Bernard svojo razlago svobode utemeljuje z Sinovim brezpogojnim »da« Očetovi volji ter tako revolucionarno spremeni naše razumevanje tega, kaj pomeni biti svoboden. Krščanska svoboda ne pomeni osvojiti sveta s silo, ampak ga ljubiti s križano ljubeznijo, ki je tako zelo velikodušna, da želimo svobodno, kot eno v Kristusu, dati svoje življenje za ta svet, da bi bil osvobojen.

Moramo pa biti pozorni, ko se s svobodo, kot talko sile, manipulira, tako da postane sredstvo za legitimiranje dejanj neosebnih subjektov, ko so »stranka«, »ekonomija« ali celo »zgodovina«. V skladu s krščanskim razmišljanjem ne more nobena zatiralska politika biti odrešena s sklicevanjem na ideološko »svobodo«. Edina smiselna svoboda je osebna svoboda; in svoboda ene osebe ne more izničiti svobode druge.

Pristati na krščansko idejo svobode pomeni sprejeti bolečino. Ko Kristus pravi, naj se ne upiramo hudobnežu, ne pravi, naj dopuščamo nepravičnost, ampak nam pomaga razumeti, da včasih pravičnosti najbolje služimo s trpljenjem, ko se na silo nočemo odzvati s silo.

Naš simbol svobode ostaja Božji Sin, ki je izpraznil samega sebe.

torek, 24. februar 2026, 13:29