Sveti oče: Kardinalski zbor ni skupina strokovnjakov, ampak skupnost vere
Homilija papeža Leona XIV.
Pomembno se je ustaviti
»Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga« (1 Jn 4,7). Bogoslužje nam podaja to spodbudo, ko obhajamo izredni konzistorij: trenutek milosti, v katerem se izraža naša povezanost v služenju Cerkvi.
Kot vemo, lahko besedo konzistorij, consistorium, »zbor«, razumemo v luči korena consistere, to je »ustaviti se«. In dejansko smo se »ustavili«, da bi bili tukaj: za nekaj časa smo prekinili svoje dejavnosti in se odpovedali tudi pomembnim obveznostim, da bi se zbrali skupaj in razločevali, kaj nam Gospod naroča za dobro svojega ljudstva. To je že samo v sebi zelo pomenljivo, preroško dejanje, zlasti v kontekstu frenetične družbe, v kateri živimo. Spominja, da se je na vsaki življenjski poti pomembno ustaviti, da molimo, poslušamo, razmišljamo in tako vedno bolje usmerjamo pogled na cilj ter nanj usmerjamo vsa prizadevanja in vire, da ne bi tekli na slepo ali mahali po zraku, kakor svari apostol Pavel (prim. 1 Kor 9,26). Tukaj namreč nismo zato, da bi promovirali »agende« – osebne ali skupinske –, ampak da bi svoje načrte in navdihe izročili v pretres razločevanju, ki nas presega, »kakor je nebo visoko nad zemljo« (Iz 55,9) in ki lahko pride samo od Gospoda.
Zato je pomembno, da sedaj, pri evharistiji, položimo na oltar vse svoje želje in misli, skupaj z darom svojega življenja, ter jih izročimo Očetu, združene s Kristusovo daritvijo, da bi jih po milosti ponovno prejeli prečiščene, razsvetljene, in preoblikovane v en sam Kruh. Samo tako bomo namreč resnično znali poslušati njegov glas, ga sprejeti v daru, ki ga predstavljamo drug za drugega: to je razlog, zaradi katerega smo se zbrali.
Ne skupina strokovnjakov, ampak skupnost vere
Naš zbor, čeprav bogat z mnogimi znanji in pomembnimi sposobnostmi, ni poklican, da bi bil v prvi vrsti skupina strokovnjakov, ampak skupnost vere, v kateri darovi, ki jih vsak prinaša in so podarjeni Gospodu, On pa jih nato vrne, po njegovi Previdnosti obrodijo največji sad.
Poleg tega je Božja ljubezen, katere učenci in apostoli smo, »trinitarična«, »odnosna« Ljubezen, vir tiste duhovnosti občestva, v katerem Kristusova Nevesta živi in želi biti dom in šola (prim. Apostolsko pismo Novo millenio ineunte, 6. januar 2001, 43). Sveti Janez Pavel II., ki je ob začetku tretjega tisočletja izrazil željo po njeni rasti, jo je opredelil kot »pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas« (ibid.).
Povabilo k ponožnosti in velikodušnosti
To, da smo se ustavili, je torej predvsem veliko dejanje ljubezni – do Boga, do Cerkve in do moških in žensk vsega sveta –, s katerim se pustimo preoblikovati Duhu: najprej v molitvi in tišini, potem pa tudi tako, da se gledamo v oči, poslušamo drug drugega in prek podelitve izrazimo glas vseh tistih, ki jih je Gospod zaupal naši skrbi Pastirjev v najrazličnejših delih sveta. Gre za dejanje, ki ga je potrebno živeti s ponižnim in velikodušnim srcem, v zavedanju, da smo tukaj po milosti; ter da od tega, kar imamo, ni nič, česar ne bi prejeli kot dar in talent, ki ga ne smemo zapraviti, ampak ga vlagati z razumom in pogumom (prim. Mt 15,14-30).
Sveti Leon Veliki je učil, da je v Gospodovih očeh »pomembno in zelo dragoceno, kadar se vse Kristusovo ljudstvo skupaj posveča istim dolžnostim in ko vsi razredi in sloji […] sodelujejo z istim duhom […]. Tedaj – je dejal – se nahrani lačne, obleče nage, obišče bolne in nihče ne išče svojih interesov, ampak interese drugih« (Sermoni 88,4). To je duh, v katerem želimo delati skupaj: duh tistih, ki želijo, da v skrivnostnem Kristusovem telesu vsak član urejeno sodeluje za dobro vseh (prim. Ef 4, 11-13), dostojanstveno in v polnosti opravlja svoje poslanstvo pod vodstvom Duha, vesel, da lahko ponudi in vidi dozoreti sadove lastnega dela, kakor tudi prejme in vidi rasti sadove dela drugih (prim. sv. Leon Veliki, Sermoni 88, 5)
Že dve tisočletji Cerkev uteleša to skrivnost v svoji poliedrični lepoti (prim. Frančišek, Okrožnica Fratelli tutti, 280). Ta zbor pričuje o tem v raznolikosti porekel in starosti ter v enosti milosti in vere, ki nas združuje in brati.
Pomagati papežu najti »pet hlebov in dve ribi«
Seveda se tudi mi spričo »velike množice« človeštva, ki je lačna dobrega in miru, v svetu, kjer nasičenost in lakota, izobilje in beda, boj za preživetje ter obupna bivanjska praznina še naprej delijo in ranijo ljudi, narode in skupnosti, ob Učiteljevih besedah »Dajte jim vi jesti« (Mr 6,37) lahko počutimo kot učenci: neprimerni in brez sredstev. Vendar pa nam Jezus ponovno ponavlja: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte« (Mr 6,38), in to lahko storimo skupaj. Ne bo nam vedno uspelo najti takojšnjih rešitev za težave, s katerimi se moramo soočiti. Vendar pa si bomo lahko vedno, na vsakem kraju in v vseh okoliščinah, medsebojno pomagali – ter zlasti pomagali papežu – najti »pet hlebov in dve ribi«, za katere Božja previdnost vedno poskrbi tam, kjer njeni otroci prosijo za pomoč; ter jih sprejeti, izročiti, prejeti in razdeliti, obogatene z Božjim blagoslovom ter z vero in ljubeznijo vseh, tako da nikomur ne bo manjkalo to, kar potrebuje (prim. Mr 6,42).
Kardinali s papežem delijo veliko odgovornost
Predragi, to, kar darujete Cerkvi pri svojem služenju na vseh ravneh, je nekaj velikega ter izredno osebnega in globokega, edinstvenega za vsakogar in dragocenega za vse; in odgovornost, ki jo delite s Petrovim naslednikom, je velika in težka.
Zato se vam iz srca zahvaljujem in želim zaključiti s tem, da naše delo in poslanstvo izročim Gospodu z besedami svetega Avguština: »Mnogo nam daješ, če te prosimo; in kar koli smo dobrega prejeli, preden smo prosili, smo od tebe prejeli. In tudi da to pozneje sprevidimo, tudi to smo od tebe prejeli [...]. Spominjaj se, Gospod, da smo prah, in da si iz prahú naredil človeka« (Izpovedi 10, 31, 45). Zato ti pravimo: »Daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš« (ibid.).
