Sveti oče članom Rimske rote o tesnem odnosu med resnico in ljubeznijo
Veritatem facientes in caritate
Ker je šlo za prvo srečanje s člani Rimske rote, je papež Leon XIV. najprej želel izpostaviti pomembnost njihovega dela, ki je – kot je dejal – »služenje vesoljni sodni funkciji, ki pripada papežu«. Njihovo vsakodnevno poslanstvo pri izvrševanju pravice je povezal s Pavlovimi besedami iz Pisma Efežanom: »Veritatem facientes in caritate« [Živimo iz resnice v ljubezni] (Ef 4,15).
Pojasnil je, da se želi vrniti »k temeljni temi, ki je prevladovala v govorih namenjenih sodišču Rimske rote, od Pija XII. do papeža Frančiška. »Gre za odnos med vašim delom in resnico, ki je neločljivo povezana s pravičnostjo. Ob tej priložnosti bi vam rad ponudil nekaj razmišljanj o tesni povezanosti med resnico pravičnosti in krepostjo ljubezni. To nista dve nasprotujoči si načeli niti vrednoti, ki bi ju bilo treba uravnotežiti po zgolj pragmatičnih merilih, temveč dve notranje povezani razsežnosti, ki najdeta svojo najglobljo harmonijo v sami skrivnosti Boga, ki je Ljubezen in Resnica.«
Dialektična napetost
Ta povezanost terja »nenehno in skrbno kritično razlago«, saj se pri »izvajanju sodne oblasti pogosto pojavi dialektična napetost med zahtevami objektivne resnice in pozorno ljubeznijo«. Papež je opozoril na nevarnost, da »pretirano vživljanje v pogosto težke življenjske izkušnje vernikov lahko privede do nevarne relativizacije resnice. Napačno razumljeno sočutje, četudi je na videz motivirano s pastoralnim zanosom, dejansko lahko zamegli potrebno razsežnost iskanja resnice, ki je lastna sodniški službi.«
Po drugi strani pa – je dodal sveti oče – se lahko včasih »poda hladna in ravnodušna izjava o resnici, ki ne upošteva vsega, kar ljubezen terja od ljudi, in pri tem opusti skrbnost, ki jo narekujeta spoštovanje in usmiljenje, ki morata biti prisotna v vseh fazah procesa«.
Sodniki so tore poklicani biti sodelavci resnice
Ko razmišljamo o odnosu med resnico in ljubeznijo, jasna usmeritev izhaja iz nauka apostola Pavla, ki poziva: »Živimo marveč iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15). Živeti iz resnice v ljubezni po papeževih besedah »ne pomeni prilagajati se spekulativni resnici, ampak “ustvarjati resnico”, torej resnico, ki mora osvetljevati vse delovanje. To pa se mora odvijati “v ljubezni”, ki je velika gonilna sila, ki vodi v izvrševanje resnične pravičnosti«. Sodniki so torej poklicani biti »sodelavci resnice«.
»Vaše delovanje naj torej izhaja iz resnične ljubezni do bližnjega, ki išče predvsem njegovo večno zveličanje v Kristusu in Cerkvi, kar vključuje sprejemanje resnice evangelija. Tako najdemo obzorje, v katerega je treba umestiti vso cerkveno pravno dejavnost: salus animarum kot vrhovni zakon v Cerkvi. Na ta način je vaše služenje resnici v pravičnosti prispevek ljubezni k zveličanju duš.«
Služenje resnici v ljubezni naj je navzoče v vsem delu cerkvenih sodišč
Papež Leon XIV. je izpostavil, da se v ta »okvir resnice v ljubezni lahko uvrsti vse vidike kanonskih postopkov«. Delovanje različnih akterjev v postopku mora biti v celoti zaznamovano z dejansko željo, da prispevajo k razjasnitvi pravične sodbe, ki jo je treba doseči, »s strogo intelektualno poštenostjo, strokovno usposobljenostjo in čisto vestjo«.
»Služenje resnici v ljubezni mora sijati v celotnem delu cerkvenih sodišč. To mora ceniti celotna cerkvena skupnost, še posebej pa vpleteni verniki: tisti, ki iščejo sodbo o svoji zakonski zvezi, tisti, ki so obtoženi kanonskega kaznivega dejanja, tisti, ki se izrekajo za žrtve hude krivice, in tisti, ki uveljavljajo pravico. Kanonski procesi morajo vzbujati zaupanje, ki izhaja iz profesionalne resnosti, intenzivnega in skrbnega dela ter gotove predanosti temu, kar se lahko in mora razumeti kot pravi poklic. Verniki in celotna cerkvena skupnost imajo pravico do pravilnega in pravočasnega izvrševanja procesnih funkcij, ker gre za pot, ki vpliva na vest in življenja.«
»V tej luči je treba izpostaviti resnico, torej dobro in lepoto vseh uradov in storitev, povezanih s postopki. Veritatem facientes in caritate [Živimo iz resnice v ljubezni]: vsi pravosodni delavci morajo delovati v skladu s pravno deontologijo, ki jo je treba skrbno preučiti in izvajati v kanonskem okviru, tako da postane zares vzorna. V tem smislu mora stil, navdihnjen z deontologijo, prepojiti tudi delo odvetnikov, ko pomagajo vernikom pri zagovarjanju njihovih pravic, varujejo interese stranke, ne da bi kdaj koli presegli tisto, kar ima vest za pravično in skladno z zakonom. Pravosodni zagovorniki in zagovorniki zakonske zveze so ključni v izvajanju pravičnosti, saj so poklicani varovati javno dobro. Zgolj birokratski pristop v tako pomembni vlogi bi očitno škodoval iskanju resnice.«
Pravičnost hodi skupaj z mirom
Sodniki, poklicani k težki odgovornosti odločanja o tem, kaj je pravično, kaj je resnica, si morajo zapomniti, da »pravičnost hodi skupaj z mirom in je z njim v nenehnem in dinamičnem odnosu. Pravičnost in mir sta usmerjena v dobro vseh in zato zahtevata red in resnico. Ko je eden ogrožen, se oba opotekata; ko se krši pravičnost, je ogrožen tudi mir« (Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan miru 1998).
»S tega vidika sodnik postane delavec za mir, ki prispeva k utrjevanju enosti Cerkve v Kristusu,« je zatrdil sveti oče in sklenil, da je poslanstvo sodnikov pomembno in zahtevno: »Poklicani ste, da varujete resnico dosledno, a brez togosti, in da brez opuščanja uresničujete ljubezen. V tem ravnovesju, ki je v resnici globoka enost, se mora izražati resnična krščanska pravna modrost.«
