Papež: Ne Cerkev, ampak Kristus vse priteguje k sebi z močjo svoje ljubezni
V otvoritvenem govoru – imel ga je 7. decembra 2025 popoldne v sinodalni dvorani – skliceval na papeže Pavla VI., Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška ter poudaril, da Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo v tolikšni meri, v kolikšni je njeno delovanje skladno s Kristusovo ljubeznijo. Ljubezen je namreč sila, ki vse priteguje k Njemu. In prav to je papež Leon XIV. postavil kot izhodišče konzistorija in dela kardinalskega zbora, da bi lahko skupaj služili Cerkvi.
Gospodova luč osvetljuje vso Cerkev
Sveti oče je svoj govor začel z besedami preroka Izaija, ki se je bral med bogoslužjem na praznik Gospodovega razglašenja: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje« (Iz 60,1-3).
Te besede nas usmerjajo na začetek koncilske Dogmatične konstitucije o Cerkvi, kjer v prvem poglavju beremo: »Kristus je luč narodov. Zato ta sveti koncil, zbran v Svetem Duhu, goreče želi, da bi s to Kristusovo svetlobo, ki odseva na obrazu Cerkve, razsvetlil vse ljudi in da bi v ta namen oznanil evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mr 16, 15). In ker je Cerkev v Kristusu nekak zakrament, torej znamenje in orodje za notranjo povezanost z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu, namerava ta koncil nadaljevati učenje prejšnjih koncilov in svojim vernikom ter vsemu svetu pobliže razjasniti naravo in vesoljno poslanstvo Cerkve. Zaradi razmer sedanjega časa je ta dolžnost Cerkve še bolj neodložljiva, saj gre za to, da bi vsi ljudje, ki so danes z družbenimi, tehničnimi in kulturnimi vezmi med seboj vedno tesneje povezani, mogli doseči tudi popolno edinost v Kristusu« (Lumen gentium, 1).
»Lahko rečemo – je nadaljeval papež –, da je Sveti Duh stoletja pozneje navdihnil isti pogled pri preroku in koncilskih očetih: pogled Gospodove luči, ki osvetljuje sveto mesto – najprej Jeruzalem, nato Cerkev – in vsem ljudstvom, ki odsevajo to luč, omogoča, da hodijo v temi sveta. Kar je Izaija oznanil “v prispodobi”, koncil prepozna luč narodov v popolnoma razodeti resničnosti Kristusa.«
Kristus “vse priteguje k sebi” z močjo svoje ljubezni
Pontifikata svetega Pavla VI. in svetega Janeza Pavla II. bi lahko razlagali s tega koncilskega vidika, ki »premišljuje skrivnost Cerkve kot v celoti vpisano v Kristusovo skrivnost« in zato razume »evangelizacijsko poslanstvo kot izžarevanje neizčrpne energije, ki se širi iz središčnega dogodka zgodovine odrešenja«.
Papež Benedikt XVI. in papež Frančišek sta ta pogled povzela z eno besedo: privlačnost. Benedikt XVI. je med homilijo ob začetku konference v Aparecidi leta 2007 dejal: »Cerkev ne izvaja prozelitizma. Razvija se bolj s “privlačnostjo”: tako kot Kristus “vse priteguje k sebi” z močjo svoje ljubezni, ki doseže vrh z žrtvijo križa, tako Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo v tolikšni meri, v kolikšni – združena s Kristusom – opravlja vse svoje delo v duhovni in konkretni skladnosti z ljubeznijo svojega Gospoda.« Papež Frančišek se je s tem pristopom popolnoma strinjal in ga je večkrat ponovil v različnih kontekstih.
Sila, ki priteguje, je Božja Ljubezen
Leon XIV. je izpostavil, da ta pristop sprejema tudi sam in ga želi deliti z zbranimi kardinali: »Sebe in vas vabim, da smo zelo pozorni na to, kar je papež Benedikt označil za “silo”, ki vodi to gibanje privlačnosti: ta sila je charis, je agape, je Božja Ljubezen, ki se je utelesila v Jezusu Kristusu in je po Svetem Duhu dana Cerkvi ter posvečuje vsako njeno dejanje. Dejansko ni Cerkev tista, ki privlači, ampak Kristus. In če kristjan ali cerkvena skupnost privlačita, je to zato, ker po tem “kanalu” prihaja življenjska limfa Ljubezni, ki izvira iz Odrešenikovega Srca. Pomenljivo je, da je papež Frančišek začel z Evangelii gaudium “o oznanjevanju evangelija v današnjem svetu” in sklenil z Dilexit nos “o božji in človeški ljubezni Kristusovega Srca”.«
Papež je spomnil tudi na besede svetega Pavla: »Kristusova ljubezen nas žene« (2 Kor 5,14). Ter pojasnil, da glagol sunechei pomeni, da »nas Kristusova ljubezen žene, v kolikor nas poseduje, ovija, očara. »To je sila, ki vse priteguje h Kristusu, kot je On sam prerokoval: “In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). V kakšni meri ljubimo drug drugega, kakor nas je Kristus ljubil, v takšni meri smo njegovi, smo njegova skupnost in On nas lahko še naprej priteguje k sebi. Dejansko je samo ljubezen verodostojna, samo ljubezen je vredna vere (prim. H.U. con Balthasar, Glaubhaft ist nur Liebe, 1963).«
»Enost priteguje, razdelitev razkropi,« je nadaljeval papež in pripomnil, da to potrjuje tudi fizika, tako v mikro kot makrokozmosu. »Da bi torej bili zares misijonarska Cerkev, torej sposobna pričevati privlačno silo Kristusove ljubezni, moramo predvsem postaviti v prakso njegovo zapoved, edino, ki nam jo je dal, potem ko je učencem umil noge: “Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj.” In doda: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj” (Jn 13,34-35). Sveti Avguštin komentira: “Zato nas je ljubil, da bi se tudi mi med seboj ljubili. S tem, da se ljubimo, nam je dal pomoč, da se po medsebojni ljubezni zbližamo in smo, s tako milo vezjo povezani udi, telo Glave” (Homilija 65 o Janezovem evangeliju, 2).
Poklicani skupaj služiti Cerkvi in biti zgled kolegialnosti
»Predragi bratje, s tem, s to Gospodovo besedo bi rad začel naš prvi konzistorij in predvsem kolegialno pot, na katero smo poklicani stopiti z Božjo milostjo,« je dejal papež Leon XIV. »Smo zelo raznolika skupina, obogatena z različnimi porekli, kulturami, cerkvenimi in družbenimi tradicijami, izobraževalnimi in akademskimi potmi, pastoralnimi izkušnjami in, seveda, osebnimi lastnostmi in značaji. Predvsem smo poklicani, da se spoznamo in se pogovarjamo, da bi lahko skupaj delali v službi Cerkve. Upam, da bomo lahko rasli v občestvu in tako ponudili zgled kolegialnosti.«
Štiri osrednje teme konzistorija
Papež je v nadaljevanju spregovoril o bolj metodološki plati konzistorija ter dejal, da v določenem smislu nadaljujejo srečanje, ki so ga imeli takoj po konklavu kot »trenutek občestva in bratstva, premišljevanja in delitve, namenjenega podpori in svetovanju papežu pri njegovi veliki odgovornosti vodenja vesoljne Cerkve« (Pismo o sklicu izrednega konzistorija, 12. december 2025).
Pojasnil je, da bo skupno premišljevanje namenjeno štirim temam: apostolski spodbudi Evangelii gaudium oziroma poslanstvu evangelija v današnjem svetu; apostolski konstituciji Praedicate Evangelium oziroma o službi Svetega sedeža, zlasti krajevnim Cerkvam; sinodi in sinodalnosti, sredstvih in slogu sodelovanja; bogoslužju, ki je vir in vrh krščanskega življenja.
»Tukaj sem, da poslušam,« je dejal in zatrdil, da – kot so se naučili na dveh zasedanjih škofovske sinode leta 2023 in 2024 – sinodalna dinamika vključuje poslušanje. »Vsak tak trenutek je priložnost za poglobitev našega skupnega spoštovanja do sinodalnosti. “Svet, v katerem živimo in ki smo ga poklicani ljubiti in mu služiti tudi v njegovih protislovjih, zahteva, da Cerkev krepi sinergije na vseh področjih svojega poslanstva. Pot sinodalnosti je prav tista pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja” (Frančišek, Govor ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015).«
Ta dan in pol, ki ga bodo preživeli skupaj, bo po papeževih besedah napoved njihove prihodnje poti. Ni potrebno pripraviti besedila, ampak »nadaljevati pogovor, ki mi bo pomagal pri mojem služenju poslanstvu vse Cerkve«, je dejal. Napovedal je še dve izbrani temi, predvideni za četrtek, 8. januarja, ter vodilno vprašanje: Če se ozremo na pot v prihodnjem letu ali dveh, katere pozornosti in prednostne naloge bi lahko usmerjale delovanje svetega očeta in Cerkve?
»Prisluhniti mislim, srcu in duhu vsakega; poslušati drug drugega; izraziti le glavno misel in zelo na kratko, tako da bo vsak lahko spregovoril: to bo naša pot naprej,« je dejal in zatrdil, da bo v prihodnje ta slog medsebojnega poslušanja, iskanja vodstva Svetega Duha in skupne hoje v veliko pomoč petrinski službi, ki mu je bila zaupana. »Tudi način, kako se učimo delati skupaj, v bratstvu in iskrenem prijateljstvu, lahko spodbudi nekaj novega, nekaj, kar vključuje tako sedanjost kot prihodnost.«
