Papež na praznik Marije, Matere Božje: Vsak dan je lahko začetek novega življenja

Homilija svetega očeta Leona XIV.
med mašo na praznik Marije, Matere Božje
in ob LIX. svetovnem dnevu miru
1. januar 2026

Dragi bratje in sestre,
danes, na slovesni praznik presvete Marije, Matere Božje, ko se začne novo koledarsko leto, nam bogoslužje ponuja besedilo s čudovitim blagoslovom: »Gospod naj te blagosloví in te váruje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir« (4 Mz 6,24–26).

Ta blagoslov v 4. Mojzesovi knjigi sledi navodilom za posvetitev nazircev, da bi v odnosu med Bogom in Izraelovim ljudstvom izpostavil sveto in rodovitno razsežnost daru. Človek daruje Stvarniku vse, kar je prejel, in On mu odgovori tako, da vanj usmeri svoj dobrohotni pogled, tako kot ob začetku sveta (prim. 1 Mz 1,31).

Še več, izraelsko ljudstvo, ki mu je ta blagoslov bil namenjen, je bilo ljudstvo osvobojenih moških in žensk, ki so se po dolgem suženjstvu prerodili po zaslugi Božjega posredovanja in velikodušnega odziva njegovega služabnika Mojzesa. Bilo je to ljudstvo, ki je v Egiptu uživalo nekaj varnosti – hrane je bilo v izobilju, prav tako so imeli zavetje in določeno stabilnost –, vendar za ceno suženjstva, zatirano s strani tiranije, ki je zahtevala vedno več, a dajala vedno manj (prim. 2 Mz 5,6–7). Zdaj, v puščavi, so bile mnoge pretekle gotovosti izgubljene, a v zameno so imeli svobodo, ki se je odražala v poti, odprti v prihodnost, daru postave modrosti in obljubi dežele, v kateri bodo živeli in rasli brez spon in verig: skratka, ponovno rojstvo.

Tako nas bogoslužje na začetku novega leta spominja, da je lahko vsak dan za vsakega od nas začetek novega življenja, zahvaljujoč Božji velikodušni ljubezni, njegovemu usmiljenju in odgovoru naše svobode. In lepo je razmišljati o novem letu na ta način: kot o odprti poti, ki jo moramo odkriti, na katero se moramo podati, kot po milosti svobodni ljudje in prinašalci svobode, kot tisti, ki nam je bilo odpuščeno in ki odpuščamo, ki zaupamo v bližino in dobroto Gospoda, ki nas vedno spremlja.

Vsega tega se spominjamo, ko obhajamo skrivnost božjega materinstva Marije, ki je s svojim »da« pomagala dati človeško obličje Izviru vsega usmiljenja in dobrohotnosti: obličje Jezusa, po katerem nas – skozi oči otroka, nato pa mladeniča in odraslega moškega – doseže in preoblikuje Očetova ljubezen.

Torej, na začetku leta, ko se podajamo naproti novim in edinstvenim dnevom, ki nas čakajo, prosimo Gospoda, naj nam da, da bomo v vsakem trenutku, okoli sebe in nad seboj, čutili toplino njegovega očetovskega objema in luč njegovega pogleda, ki blagoslavlja, da bomo vedno bolje razumeli in se nenehno zavedali, kdo smo in proti kakšni čudoviti usodi hodimo (prim. Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, 41). Hkrati pa ga tudi slavimo z molitvijo, s svetostjo življenja in s tem, da smo ogledalo njegove dobrote drug do drugega.

Sveti Avguštin je učil, da je v Mariji »Stvarnik človeka postal človek: čeprav je ustvaril zvezde, se je hranil iz materinih prsi; čeprav je bil kruh (prim. Jn 6,35), je bil lačen (prim. Mt 4,2); [...] da bi osvobodil nas, čeprav smo bili nevredni« (Pridiga 191, 1,1). Tako je spomnil na eno od temeljnih potez Božjega obličja: popolno zastonjskost njegove ljubezni, s katero se nam pokaže – kot sem želel poudariti v poslanici za današnji svetovni dan miru – »razorožen in razorožujoč«, gol, nemočen kot novorojenček v zibelki. To pa zato, da bi nas naučil, da se svet ne rešuje z brušenjem mečev, obsojanjem, zatiranjem ali odstranjevanjem bratov in sester, temveč z neutrudnim prizadevanjem za razumevanje, odpuščanje, osvoboditev in sprejemanje vseh, brez preračunljivosti ali strahu.

To je Božje obličje, ki mu je Marija pustila, da se je oblikovalo in raslo v njenem telesu, ter ji tako popolnoma spremenilo življenje. To je obličje, ki ga je oznanjala skozi radostno, a krhko svetlobo svojih oči bodoče mame; obličje, na katerem je zrla lepoto dan za dnem, ko je Jezus rasel kot otrok, deček in mladenič v njenem domu; in ki mu je nato sledila s svojim srcem ponižne učenke, ko je hodila po poteh njegovega poslanstva, vse do križa in vstajenja. Da bi to lahko storila, je tudi ona opustila vse obrambe, se odpovedala pričakovanjem, zahtevam in zagotovilom, kot to znajo storiti matere, in svoje življenje brez zadržkov posvetila Sinu, ki ga je prejela po milosti, da bi to življenje nato ponovno dala svetu.

V Marijinem božjem materinstvu tako vidimo srečanje dveh neizmernih »razoroženih« resničnosti: resničnosti Boga, ki se odpove vsakemu privilegiju svoje božanskosti, da bi se rodil v mesu (prim. Flp 2,6–11), in resničnosti človeka, ki jo z zaupanjem popolnoma sprejme ter se ji v popolnem dejanju ljubezni pokloni s človekovo največjo močjo: svobodo.

Sveti Janez Pavel II. je v premišljevanju o tej skrivnosti povabil, da pogledamo, kaj so pastirji našli v Betlehemu: »Razorožujoča nežnost Deteta, presenetljiva revščina, v kateri se je znašel, ponižna preprostost Marije in Jožefa« so spremenile njihova življenja in jih naredile za »glasnike odrešenja« (Homilija pri maši za praznik Marije, Matere Božje, 1. januar 2001).

To je rekel ob koncu velikega jubileja leta 2000 z besedami, ki tudi nas lahko spodbudijo k premišljevanju: »Koliko darov – je zatrdil –, koliko izjemnih priložnosti je veliki jubilej ponudil vernikom! V izkušnji prejetega in danega odpuščanja, v spominu na mučence, v poslušanju krika revnih sveta [...] smo tudi mi uzrli Božjo odrešujočo navzočnost v zgodovini. Kot da bi se z roko dotaknili njegove ljubezni, ki prenavlja obličje zemlje« (ibid.). In zaključil: »Kot od pastirjev, ki so prihiteli, da bi ga počastili, Kristus od vernikov, ki jim je ponudil veselje srečanja z njim, zahteva pogumno razpoložljivost, da se znova odpravijo oznanjat njegov evangelij, starodaven, a vedno nov. Pošilja jih, da njegovim zveličavnim sporočilom oživijo človeško zgodovino in kulturo« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, na ta slovesni praznik, na začetku novega leta, ko se bližamo koncu jubileja upanja, se v veri približajmo jaslicam kot kraju »razoroženega in razorožujočega« miru par excellence, kraju blagoslova, kjer se lahko spominjamo čudežev, ki jih je Gospod storil v zgodovini odrešenja in v našem življenju, nato pa se ponovno kakor ponižne priče v votlini odpravimo naprej ter »slavimo in hvalimo Boga« (prim. Lk 2,20) za vse, kar smo videli in slišali. Naj bo to naša zavzetost, naš sklep za prihodnje mesece in vedno za naše krščansko življenje.