Papež Leon XIV.: Upanje, ki ga oznanjamo, mora imeti noge na tleh

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V tem času smo doživeli več prazničnih dni in slovesnost Gospodovega razglašenja nam že s samim imenom nakazuje, kaj omogoča veselje tudi v težkih časih«. S temi besedami je Leon XIV. iz osrednje lože bazilike sv. Petra v torek, 6. januarja 2026, na praznik Gospodovega razglašenja, vodil opoldansko molitev. Med drugim je še dejal: »Upanje, ki ga oznanjamo, mora imeti noge na tleh: prihaja iz nebes, a zato, da bi tukaj, na zemlji, ustvarilo novo zgodovino«.

Leon XIV.

Kot namreč veste, beseda »razglašenje« pomni »razodetje« in naše veselje se rojeva iz skrivnosti, ki ni več skrita. Božje življenje se je razodevalo: večkrat in na različne načine, z dokončno jasnostjo pa v Jezusu, tako da sedaj tudi sredi mnogih stisk vemo, da lahko upamo. »Bog rešuje«: nima drugih namenov, nima drugega imena. Samo tisto, kar prihaja od Boga in je Božje razglašenje, osvobaja in rešuje.

Kot modri poklekniti pred Betlehemsko Dete tudi za nas pomeni priznati, da smo našli resnično človeškost, v kateri sije Božja slava. V Jezusu se je pojavilo pravo življenje, živi človek, oziroma človek, ki ne živi zase, ampak je odprt in v občestvu, zaradi česar rečemo: »kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10). Da, Božje življenje je dosegljivo, razodelo se je, da bi nas vključilo v svoj osvobajajoči dinamizem, ki razblinja strahove in stori, da se srečamo v miru. To je možnost, povabilo: občestvo ne more biti prisila, toda kaj bi si mogli želeti več?

V evangeljski pripovedi in v naših jaslicah modri podarijo Detetu Jezusu dragocena darila: zlato, kadilo in miro (prim. Mt 2,11). Ti darovi se ne zdijo koristni nekemu otroku, izražajo pa voljo, ki nam na koncu jubilejnega leta da veliko misliti. Veliko da tisti, ki da vse. Spomnimo se tiste uboge vdove, ki jo je Jezus opazil in je vrgla v tempeljsko zakladnico svoja zadnja novčiča, vse, kar je imela (prim. Lk 21,1-4). Ne vemo, kaj so posedovali modri, ki so prišli z Vzhoda, toda njihov odhod, njihovo tveganje, tudi njihovi darovi sami nam nakazujejo, da vse, zares čisto vse, kar smo in imamo, zahteva, da je podarjeno Jezusu, neprecenljivemu zakladu. In jubilej nas je spomnil na to pravičnost, ki temelji na zastonjskosti. Izvirno ima v sebi klic k preureditvi sobivanja, ponovni razdelitvi zemlje in virov, k povrnitvi »tega, kar imamo« in »tega, kar smo« Božjim sanjam, ki so večje od naših.

Predragi, upanje, ki ga oznanjamo, mora imeti noge na tleh: prihaja iz nebes, a zato, da bi tukaj, na zemlji, ustvarilo novo zgodovino. V darovih modrih torej vidimo to, kar vsak izmed nas lahko da v skupnost, česar ne more več zadrževati zase, ampak mora podeliti, da bi Jezus lahko rastel sredi med nami. Naj raste njegovo kraljestvo, v nas naj se uresničijo njegove besede, tujci in nasprotniki naj postanejo bratje in sestre, namesto neenakosti naj bo pravičnost, namesto industrije vojne naj se utrdi obrt miru. Snovalci upanja, pojdimo v prihodnost po drugi poti (prim. Mt 2,12).