Papež Leon XIV. ob sklepu prvega zasedanja konzistorija nagovoril zbrane kardinale
Leon XIV.
Nagovor ob koncu prvega zasedanja izrednega konzistorija
Dober večer še enkrat in najlepša hvala za vse delo, ki ste ga opravili na tem prvem zasedanju. Rad bi začel s ponovitvijo besed enega od tajnikov, ki je prvi spregovoril in je dejal, da je bila pot prav tako pomembna kot zaključek dela za mizo. Najprej bi se vam rad zahvalil, ker ste tukaj! Mislim, da je sodelovanje vseh vas v tej izkušnji kot kardinalskega zbora Cerkve zelo pomembno. Ne ponuja le nam – ni namenjeno nam – ampak tudi Cerkvi in svetu določeno pričevanje volje, želje, prepoznavanja vrednosti združevanja, žrtvovanja poti – za nekatere izmed vas zelo dolge – da bi prišli in bili skupaj ter skupaj iskali tisto, kar Sveti Duh želi za Cerkev danes in jutri. Zato se mi zdi ta čas resnično pomemben, četudi je zelo kratek, a tudi zame je zelo pomemben, saj čutim, čutim potrebo, da se lahko zanesem na vas: vi ste poklicali tega služabnika na to poslanstvo! Zato bi rad rekel, da se mi zdi pomembno, da delujemo skupaj, da skupaj razločujemo, da iščemo tisto, kar od nas zahteva Duh.
Če mi dovolite, bom ponovil nekaj besed iz včerajšnje pridige na praznik Gospodovega razglašenja. Mnogi ste bili prisotni, a bom ponovil. »Vprašajmo se: ali je v naši Cerkvi življenje?« Prepričan sem, da zagotovo je. V preteklih mesecih, če tega ne bi doživel prej, sem zagotovo doživel veliko lepih izkušenj življenja Cerkve. Vendar pa se postavlja vprašanje: ali je v naši Cerkvi življenje? »Ali je prostor za to, kar se rodi? Ali ljubimo in oznanjamo Boga, ki nas postavlja na novo pot?« Ne moremo se zapreti vase in reči: »Vse je že storjeno, končano, delajmo tako, kot smo vedno.« Resnično obstaja pot in z delom teh dni hodimo skupaj.
»V pripovedi se Herod boji za svoj prestol; vznemirja ga tisto, kar čuti, da je zunaj njegovega nadzora, poskuša izkoristiti željo modrecev in poskuša njihovo prizadevanje obrniti v svojo korist.« Herod »je pripravljen lagati, pripravljen je storiti vse. Strah pravzaprav zaslepi. Veselje evangelija pa osvobaja. Naredi nas preudarne, da, a tudi drzne, pozorne in ustvarjalne; predlaga poti, ki se razlikujejo od tistih, ki smo jih že prehodili.« To [srečanje] je zame eden od mnogih izrazov, v katerih lahko resnično izkusimo novost Cerkve. Sveti Duh je živ in prisoten tudi med nami. Kako lepo je biti skupaj v čolnu! To podobo nam je kardinal Radcliffe ponudil v svojem razmišljanju danes popoldne, kot da bi rekel: skupaj smo. Morda je nekaj, kar nas straši. Obstaja dvom: kam gremo? Kako bomo končali? Če pa zaupamo v Gospoda, v njegovo navzočnost, lahko storimo veliko.
Hvala za vaše odločitve. Velika večina razprav se je strinjala z odločitvijo vseh udeležencev. In glede na druge komentarje se zdi zelo pomembno tudi to, da ne moremo ločevati ene teme od druge. Dejansko lahko skupaj raziščemo veliko. Vendar želimo biti Cerkev, ki ne gleda samo nase, torej misijonarska, ki gleda dlje, na druge. Smisel Cerkve ni, da je za kardinale, ne za škofe ne za duhovščino. Njen smisel je oznanjevanje evangelija. In tako ti dve temi: sinoda in sinodalnost kot izraz iskanja, kako biti misijonarska Cerkev v današnjem svetu, in Evangelii gaudium, oznanjevanje kerigme, evangelija s Kristusom v središču. To je naše poslanstvo.
In zato se vam zahvaljujem. To nam bo pomagalo, da se organiziramo za jutrišnje delo v obeh sekcijah. Tudi drugih tem ne smemo pustiti ob strani. Obstajajo zelo konkretna, specifična vprašanja, ki jih moramo še obravnavati. Upam, da se bo vsak od vas počutil resnično svobodnega, da komunicira z mano ali drugimi, in da bomo nadaljevali ta proces dialoga in razločevanja.
Torej, to je vse. Hvala za to vaše služenje. Ne vem, če sem prekoračil tri minute. Moderator je bil zelo prijazen! Lep večer vam želim in se vidimo jutri zjutraj.
