Papež

Papež Leon XIV.: Milijoni naših sodobnikov so prestopili prag Cerkve. Kaj so našli?

Papež Leon XIV. je pred sveto mašo, ki jo je v torek, 6. januarja 2026, na praznik Gospodovega razglašenja daroval v baziliki sv. Petra, zaprl zadnja sveta vrata rednega jubileja 2025, ki jih je na sveti večer leta 2024 odprl papež Frančišek. Navzočih je bilo v baziliki 5800 vernikov, na Trgu sv. Petra pa 10000 vernikov. Med homilijo je dejal: »Ob koncu svetega leta nas zlasti resno nagovarja duhovno iskanje naših sodobnikov... Milijoni med njimi so prestopili prag Cerkve. Kaj so našli?«

Leon XIV.

Homilija papeža Leona XIV.
za Gospodovo razglašenje
6. januar 2026

Dragi bratje in sestre!
Evangelij (prim. Mt 2,1-12) nam je opisal neizmerno veselje modrih, ko so znova zagledali zvezdo (prim. v. 10), pa tudi vznemirjenost, ki sta jo ob njihovem iskanju doživela Herod in ves Jeruzalem (prim. v. 3). Pri bogojavljanjih Sveto pismo nikoli ne prikriva takšnih nasprotij: veselje in vznemirjenost, odpor in poslušnost, strah in hrepenenje. Danes obhajamo Gospodovo razglašenje z zavestjo, da v njegovi navzočnosti nič ne ostane tako, kot je bilo prej. To je začetek upanja. Bog se razodeva in nič ne more ostati nespremenjeno. Konča se neka vrsta miru, tista, ki malodušne sili k ponavljanju: »Nič novega ni pod soncem« (Prd 1,9). Začenja se nekaj, od česar sta odvisna sedanjost in prihodnost, kakor napoveduje prerok: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj« (Iz 60,1).

Preseneča dejstvo, da je vznemirjen prav Jeruzalem, mesto, ki je bilo priča tolikim novim začetkom. Zdi se, da so v njegovem središču prav tisti, ki preučujejo Pisma in mislijo, da imajo vse odgovore, izgubili sposobnost postavljati si vprašanja in gojiti želje. Še več: mesto se ustraši tistih, ki prihajajo k njemu od daleč, ker jih je prignalo upanje, in to do te mere, da v tem, kar bi mu moralo v resnici prinašati veliko veselje, zazna grožnjo. Ta odziv nagovarja tudi nas kot Cerkev.

Sveta vrata te bazilike, ki so bila danes kot zadnja zaprta, so doživela tok nešteto ljudi, romarjev upanja, na poti proti Mestu z vedno odprtimi vrati, novemu Jeruzalemu (prim. Raz 21,25). Kdo so bili in kaj jih je gnalo? Ob koncu svetega leta nas zlasti resno nagovarja duhovno iskanje naših sodobnikov, ki je veliko bogatejše, kot morda zmoremo razumeti. Milijoni med njimi so prestopili prag Cerkve. Kaj so našli? Kakšna srca, kakšno pozornost, kakšen odziv? Da, modri še vedno obstajajo. To so ljudje, ki sprejmejo izziv, da tvegajo vsak svojo lastno potovanje. Taki v svetu, kakršen je naš – v mnogih vidikih razburkan, odbijajoč in nevaren – čutijo potrebo, da gredo, da iščejo.

Homo viator, so rekli stari. Smo življenja, ki so na poti. Evangelij nalaga Cerkvi, naj se ne boji takšne živosti, temveč naj jo ceni in jo usmerja k Bogu, ki jo vzbuja. To je Bog, ki nas lahko vznemiri, ker ne ostaja negiben v naših rokah kakor maliki iz srebra in zlata, temveč je živ in oživljajoč, kakor tisti Otrok, ki ga je Marija držala v naročju in so ga modri molili. Sveti kraji, kot so stolnice, bazilike in svetišča, ki so postali cilji jubilejnih romanj, morajo širiti vonj življenja, neizbrisni vtis, da se je začel neki drug svet.

Vprašajmo se: je v naši Cerkvi življenje? Je prostor za tisto, kar se rojeva? Ali ljubimo in oznanjamo Boga, ki znova vse postavlja v gibanje?

V pripovedi se Herod boji za svoj prestol; vznemiri se zaradi tega, kar dojema kot izven svojega nadzora. Poskuša izkoristiti hrepenenje modrih in skuša njihovo iskanje ukloniti v svojo korist. Pripravljen je lagati, pripravljen je na vse; strah namreč človeka zaslepi. Veselje evangelija pa osvobaja: dela nas previdne, da, a tudi drzne, pozorne in ustvarjalne; nakazuje drugačne poti od tistih, po katerih smo že hodili.

Modri prinesejo v Jeruzalem preprosto in bistveno vprašanje: »Kje je novorojeni?« (Mt 2,2). Kako pomembno je, da tisti, ki prestopi prag Cerkve, začuti, da se je Mesija prav tam ravnokar rodil; da se tam zbira skupnost, v kateri je vzniknilo upanje; da se tam odvija zgodovina življenja! Sveto leto nas je prišlo spomnit, da je mogoče začeti znova – še več: da smo še vedno na začetku, da Gospod želi rasti med nami, želi biti Bog-z-nami. Da, Bog postavlja pod vprašaj obstoječi red: ima sanje, ki jih še danes navdihuje svojim prerokom; odločen je, da nas odkupi iz starih in novih suženjstev; vključuje mlade in stare, revne in bogate, moške in ženske, svete in grešnike, v svoja dela usmiljenja, v čudeže svoje pravičnosti. Ne povzroča hrupa, pa vendar njegovo kraljestvo že kali povsod po svetu.

Kolikokrat nam je Gospod že podaril ali pa nam še bo podaril svoje razglašenje! Toda ta razglašenja je treba iztrgati iz Herodovih namenov, iz strahov, ki so vedno pripravljeni, da se spremenijo v napad. »Od dni Janeza Krstnika do zdaj nebeško kraljestvo trpi silo in silni ga osvajajo« (Mt 11,12). Ta skrivnostni Jezusov izraz, zapisan v Matejevem evangeliju, nas nujno spomni na toliko spopadov, s katerimi se ljudje upirajo in celo tolčejo po Novosti, ki jo ima Bog pripravljeno za vse. Ljubiti mir, iskati mir, pomeni varovati to, kar je sveto in se prav zato poraja: majhno, nežno, krhko kot otrok. Okrog nas izkrivljena ekonomija poskuša iz vsega izvleči dobiček. To vidimo: trg spreminja v posel celo človeško žejo po iskanju, po potovanju, po novem začetku. Vprašajmo se: ali nas je jubilej vzgojil, da bežimo pred tisto vrsto učinkovitosti, ki sleherno stvar skrči na izdelek, človeka pa na potrošnika? Bomo po tem letu bolj sposobni v obiskovalcu prepoznati romarja, v neznancu iskalca, v oddaljenem bližnjega, v drugačnem sopotnika?

Način, kako je Jezus srečeval vse in vsem pustil, da se mu približajo, nas uči ceniti skrivnost src, ki jo zna brati samo On. Z njim se naučimo razbirati znamenja časov (prim. 2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 4). Tega nam nihče ne more prodati. Otrok, ki ga modri molijo, je Dobrina, ki nima cene ne mere. To je razglašenje zastonjskosti. Ne čaka nas na prestižnih »lokacijah«, temveč v ponižnih stvarnostih. »In ti, Betlehem, v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti« (Mt 2,6). Koliko mest, koliko skupnosti bi moralo slišati: »Nikakor nisi zadnji.« Da, Gospod nas še vedno preseneča! Daje se najti. Njegove poti niso naše poti in nasilneži jih ne morejo obvladati, niti jih ne morejo ustaviti svetne sile. Od tod velika radost modrih, ki pustijo za seboj palačo in tempelj in gredo ven proti Betlehemu: prav tedaj znova zagledajo zvezdo!

Zato, dragi bratje in sestre, je lepo postati romar upanja. In lepo je to ostati, skupaj! Božja zvestoba nas bo še presenečala. Če svojih cerkva ne bomo skrčili na spomenike, če bodo naše skupnosti domovi, če se bomo enotno uprli zapeljevanju mogočnih, potem bomo rod zarje. Marija, zvezda jutranjica, bo vedno hodila pred nami! V njenem Sinu bomo zrli, molili in služili čudoviti človeškosti, ki je ni preobrazil zanos vsemogočnosti, temveč Bog, ki je iz ljubezni postal meso.