Papež: »Mi smo eno! To smo že zdaj! Priznajmo to, izkusimo to, pokažimo to!«

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
med drugimi večernicami ob spreobrnjenju svetega Pavla 
Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja, 25. januar 2026 

Dragi bratje in sestre, v enem izmed svetopisemskih odlomkov, ki smo jim pravkar prisluhnili, apostol Pavel sebe označi za »najmanjšega med apostoli« (1 Kor 15,9). Meni, da je nevreden tega naziva, ker je bil v preteklosti preganjalec Božje Cerkve. Vendar pa ni ujetnik te preteklosti, temveč raje »ujetnik zaradi Gospoda« (Ef 4,1). Po Božji milosti je namreč spoznal vstalega Gospoda Jezusa, ki se je razodel Petru, nato apostolom in stotinam drugih sledilcev Poti, nazadnje pa tudi njemu, preganjalcu (prim. 1 Kor 15,3-8). Srečanje z Vstalim določa spreobrnjenje, ki se ga spominjamo danes.

Razsežnost tega spreobrnjenja se odraža v spremembi njegovega imena, iz Savla v Pavla. Po Božji milosti se je tisti, ki je nekoč preganjal Jezusa, popolnoma preobrazil in postal njegova priča. Tisti, ki se je s krutostjo boril proti Kristusovemu imenu, zdaj z gorečo vnemo oznanja njegovo ljubezen, kot to nazorno izraža pesem, ki smo jo zapeli na začetku tega slavja (prim. Excelsam Pauli gloriam, v. 2). Ko smo zbrani ob posmrtnih ostankih apostola narodov, nas to opominja, da je njegovo poslanstvo tudi poslanstvo vseh današnjih kristjanov: oznanjati Kristusa in vabiti vse, naj mu zaupajo. Vsako pristno srečanje z Gospodom je namreč preoblikovalni trenutek, ki daje nov pogled in novo smer za izpolnjevanje naloge izgradnje Kristusovega telesa (prim. Ef 4,12).

Drugi vatikanski koncil je na začetku konstitucije o Cerkvi izrazil gorečo željo po oznanjanju evangelija vsemu stvarstvu (prim. Mr 16,15) in tako »razsvetliti vse ljudi s Kristusovo lučjo, ki odseva na obrazu Cerkve« (dogm. konst. Lumen gentium, 1). Skupna naloga vseh kristjanov je, da svetu s ponižnostjo in veseljem rečejo: »Glejte Kristusa! Približajte se mu! Sprejmite njegovo besedo, ki razsvetljuje in tolaži!« (Homilija pri maši ob začetku pontifikata, 18. maj 2025).

Predragi, teden molitve za enost kristjanov nas vsako leto kliče k prenovi našega skupnega prizadevanja za to veliko poslanstvo v zavedanju, da delitve med nami, čeprav ne preprečujejo Kristusovi luči, da bi sijala, vendarle delajo bolj nejasen tisti obraz, ki bi jo moral odsevati svetu.

Lani smo obhajali 1700. obletnico nicejskega koncila. Njegova svetost Bartolomej, ekumenski patriarh, je povabil k obhajanju te obletnice v Izniku in zahvaljujem se Bogu, da je bilo pred dvema mesecema pri tem spominu zastopanih veliko krščanskih izročil. Skupno recitiranje nicejske veroizpovedi na samem kraju njene redakcije je bilo dragoceno in nepozabno pričevanje naše enosti v Kristusu. Ta trenutek bratstva nam je omogočil tudi, da smo hvalili Gospoda za to, kar je storil v nicejskih očetih, ko jim je pomagal jasno izraziti resnico o Bogu, ki nam je postal bližnji, ko nas je srečal v Jezusu Kristusu. Naj tudi danes Sveti Duh v nas najde učljivo razumnost, da bomo z enim glasom podajali vero ljudem našega časa!

V odlomku iz pisma Efežanom, ki je bil izbran za temo letošnjega tedna molitve, nenehno slišimo ponavljati oznako »eden«: eno telo, en Duh, eno upanje, en Gospod, ena vera, en krst, en Bog (prim. Ef 4,4-6). Dragi bratje in sestre, kako nas te navdihnjene besede ne bi globoko ganile? Kako naše srce ne bi gorelo ob njihovem učinku? Da, mi »si podeljujemo isto vero v edinega Boga, Očeta vseh ljudi; skupaj izpovedujemo edinega Gospoda in pravega Božjega Sina, Jezusa Kristusa, in edinega Svetega Duha, ki nas navdihuje in spodbuja k polni enosti in skupnemu pričevanju evangelija« (ap. pismo In unitate fidei, 12). Mi smo eno! To smo že zdaj! Priznajmo to, izkusimo to, pokažimo to!

Moj ljubljeni predhodnik, papež Frančišek, je opozoril, da je sinodalna pot Katoliške Cerkve »ekumenska in takšna mora biti, prav tako kot je ekumenska pot sinodalna« (Govor S.S. Mar Awi III., 19. november 2022). To se je odrazilo v dveh zasedanjih škofovske sinode leta 2023 in 2024, ki sta ju zaznamovala globoka ekumenska gorečnost in obogatila udeležba številnih bratskih delegatov. Verjamem, da je to pot za skupno rast v vzajemnem poznavanju struktur in sinodalnih tradicij drug drugega. Ko zremo proti 2000. obletnici Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja leta 2033, si prizadevajmo za nadaljnji razvoj ekumenskih sinodalnih praks in vzajemnega sporočanja tega, kar smo, kar delamo in kar učimo (prim. Za sinodalno Cerkev, 137-138).

Predragi, ko se izteka teden molitve za enost kristjanov, namenjam prisrčen pozdrav kardinalu Kurtu Kochu, članom, svetovalcem in osebju dikasterija za pospeševanje enosti kristjanov, skupaj s člani teoloških dialogov in drugih pobud, ki jih vodi dikasterij. Hvaležen sem za prisotnost številnih voditeljev in predstavnikov različnih cerkva in krščanskih svetovnih občestev pri tej liturgiji, zlasti metropolita Polikarpa za ekumenski patriarhat, nadškofa Khajaga Barsamiana za armensko apostolsko Cerkev in škofa Anthonyja Balla za anglikansko skupnost. Pozdravljam tudi študente štipendiste odbora za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, študente ekumenskega inštituta Bossey, Svetovnega sveta Cerkva, ekumenske skupine in romarje, ki sodelujejo pri tem slavju.

Gradiva za letošnji teden molitve za enost kristjanov so pripravile Cerkve v Armeniji. Z globoko hvaležnostjo gredo naše misli k pogumnemu krščanskemu pričevanju armenskega ljudstva skozi zgodovino – zgodovino, v kateri je bilo mučeništvo stalna značilnost. Ob koncu tega tedna molitve se spominjamo svetega katolikosa sv. Nersesa Šnorhalija »Milostljivega«, ki si je v 12. stoletju prizadeval za enost Cerkve. Bil je pred svojim časom v razumevanju, da je iskanje edinosti naloga, ki pripada vsem vernikom in zahteva ozdravitev spomina. Sveti Nerses nas lahko nauči tudi drže, ki bi jo morali sprejeti na naši ekumenski poti, kot je opomnil moj častiti predhodnik sveti Janez Pavel II.: »Kristjani morajo imeti globoko notranje prepričanje, da enost ni bistvena zaradi strateške prednosti ali politične koristi, temveč v interesu oznanjanja evangelija« (Homilija pri ekumenskem bogoslužju, Erevan, 26. september 2001).

Izročilo nam predaja pričevanje o Armeniji kot prvem krščanskem narodu s krstom kralja Tiridata leta 301 s strani svetega Gregorja Razsvetitelja. Zahvaljujemo se za to, kako so po delu neustrašnih oznanjevalcev odrešilne Besede narodi vzhodne in zahodne Evrope sprejeli vero v Jezusa Kristusa. In molimo, da bi semena evangelija na tej celini še naprej prinašala sadove enosti, pravičnosti in svetosti, tudi v korist miru med ljudstvi in narodi celotnega sveta.