Papež: Diplomacijo, ki spodbuja dialog, je nadomestila diplomacija, ki sloni na sili

Vatican News

»Eminenca,
ekscelence,
spoštovani člani diplomatskega zbora,
gospe in gospodje,

zahvaljujem se njegovi ekscelenci veleposlaniku Georgeu Poulidesu, dekanu diplomatskega zbora, za njegove prijazne in spoštljive besede v vašem imenu. Vsem vam izrekam dobrodošlico na tem srečanju za izmenjavi voščil ob začetku novega leta.

To je tradicionalni dogodek v življenju diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu; zame pa je nova izkušnja, glede na to, da sem bil šele pred nekaj meseci poklican, da vodim Kristusovo čredo. Vesel sem, da vas lahko to dopoldne sprejmem in sem hvaležen za vašo velikodušno udeležbo, ki je letos obogatena s prisotnostjo novih rezidenčnih vodij misij Kazahstana, Burundija in Belorusije. Zahvaljujem se oblastem teh držav za odločitev, da v Rimu odprejo diplomatsko predstavništvo pri Svetem sedežu. Gre za otipljivo znamenje dobrih in rodovitnih dvostranskih odnosov. Prek vsakega izmed vas, dragi veleposlaniki, želim izraziti svoje dobre želje vašim državam in podeliti razmišljanje o naših časih, ki jih pretresa naraščajoče število napetosti in konfliktov.

V preteklem letu se je zgodilo veliko pomembnih dogodkov, začenši s tistimi, ki so neposredno vplivali na življenje Cerkve, ki je obhajala globok jubilej in doživela vrnitev mojega častitljivega predhodnika, papeža Frančiška, v Očetovo hišo. Ves svet se je zbral okoli njegove krste na dan njegovega pogreba ter občutil izgubo očeta, ki je vodil Božje ljudstvo z neizmerno pastoralno ljubeznijo.

Pred nekaj dnevi smo zaprli zadnja sveta vrata, vrata bazilike svetega Petra, ki jih je papež Frančišek odprl na sveti večer leta 2024. Med svetim letom se je v Rim zgrinjalo na milijone romarjev, da bi opravili svoje jubilejno romanje. Vsakdo je prinesel svoje izkušnje, vprašanja in radosti, pa tudi bolečine in rane, s katerimi je stopil skozi sveta vrata, ki so simbol samega Kristusa, našega nebeškega zdravnika. Ko je prišel v mesu, je vzel nase našo človeškost, da bi bili sodeležni njegovega božjega življenja, kot smo razmišljali ob nedavnem praznovanju božiča. Prepričan sem, da so mnogi ljudje skozi te izkušnje lahko poglobili ali ponovno odkrili svoj odnos z Gospodom Jezusom, našli tolažbo in obnovljeno upanje za soočanje z življenjskimi izzivi.

Na tem mestu želim izraziti posebno hvaležnost Rimljanom, ki so z veliko potrpežljivostjo in gostoljubnostjo sprejeli številne romarje in turiste, ki so prišli v Rim z vseh koncev sveta. Posebno zahvalo želim izreči italijanski vladi, mestni upravi in organom javnega reda, ki so si z vnemo in natančnostjo prizadevale, da bi Rim lahko sprejel vse obiskovalce ter da so jubilejni dogodki in dogodki po smrti papeža Frančiška lahko potekali mirno in varno.

Svetemu sedežu in Italiji ni skupna samo geografska bližina, ampak predvsem dolga zgodovina vere in kulture, ki povezuje Cerkev s tem čudovitim polotokom in njegovimi prebivalci. Znamenje tega so tudi odlični dvostranski odnosi, ki so bili letos potrjeni z uvedbo sprememb v sporazumu o duhovni oskrbi oboroženih sil, ki bodo omogočile učinkovitejše duhovno spremljanje žensk in moških, ki delajo v oboroženih silah v Italiji in številnih misijah v tujini; poleg tega je bil podpisan sporazum o agrovoltaični elektrarni v Santa Maria di Galeria, ki bo omogočila oskrbo Vatikana z električno energijo iz obnovljivih virov, s čimer je potrjeno skupno zavzemanje za varovanje stvarstva. Prav tako sem hvaležen za obiske visokih državnih predstavnikov ob začetku mojega pontifikata ter za izredno gostoljubnost, ki mi jo je v Kvirinalski palači izkazal gospod predsednik republike, ki ga želim prisrčno in iskreno pozdraviti.

V preteklem letu sem sprejel povabilo, ki ga je dobil papež Frančišek, in z veseljem obiskal Turčijo in Libanon. Hvaležen sem oblastem obeh držav za sprejem. V Izniku v Turčiji sem skupaj s carigrajskim ekumenskim patriarhom in predstavniki drugih krščanskih veroizpovedi obeležil 1700-letnico prvega ekumenskega koncila. To je bila pomembna priložnost za obnovitev naše zavezanosti poti k polni vidni enosti vseh kristjanov. V Libanonu sem srečal ljudi, ki so kljub težavam polni vere in navdušenja. Tam sem začutil upanje mladih, ki si prizadevajo za izgradnjo bolj pravične in kohezivne družbe ter za krepitev vezi kultur in verstev, zaradi katerih je dežela ceder edinstvena na svetu.«

O Božjem mestu

Papež v nadaljevanju govora izhaja iz Avguštinovega dela O Božjem mestu (De Civitate Dei), »enem njegovih najmočnejših teoloških, filozofskih in literarnih del«, ki ga je papež Benedikt XVI. opisal kot »ključnega pomena za razvoj zahodne politične misli in krščanske teologije zgodovine«.

Naš čas je precej drugačen od tistega, v katerem je živel in pisal sveti Avguštin. »To ni zgolj vprašanje časovne oddaljenosti, temveč tudi drugačne kulturne občutljivosti in razvoja kategorij mišljenja. Vendar ne moremo spregledati dejstva, da so se naše lastne kulturne občutljivosti napajale iz tega dela, ki tako kot vsi klasiki nagovarja ljudi vseh generacij,« je dejal sveti oče.

Delo O Božjem mestu ne predlaga političnega programa, ampak »ponuja dragocen razmislek o temeljnih vprašanjih družbenega in političnega življenja«, kot je na primer iskanje pravičnejšega in mirnejšega sobivanja med ljudstvi. »Avguštin svari pred resnimi nevarnostmi za politično življenje, ki izhajajo iz napačnega predstavljanja zgodovine, pretiranega nacionalizma in izkrivljanja ideala političnega voditelja.«

Diplomacijo, ki spodbuja dialog, je nadomestila diplomacija, ki sloni na sili

Čeprav je kontekst, v katerem živimo danes, drugačen od tistega v petem stoletju, pa po papeževih besedah nekatere podobnosti ostajajo zelo aktualne: »Tako kot takrat smo tudi danes v dobi obsežnih migracijskih gibanj; tako kot takrat živimo v času globokega spreminjanja geopolitičnih ravnovesij in kulturnih paradigem; tako kot takrat, kot je rekel papež Frančišek, nismo v dobi sprememb, ampak v spremembi dobe.«

»V našem času je na mednarodni ravni še posebej zaskrbljujoča šibkost multilateralizma. Diplomacijo, ki spodbuja dialog in išče soglasje med vsemi stranmi, je zamenjala diplomacija, ki sloni na sili, bodisi posameznikov bodisi zavezniških skupin. Vojna je spet v modi in širi še vnema za vojno. Načelo, vzpostavljeno po drugi svetovni vojni, ki je narodom prepovedovalo uporabo sile za kršenje meja drugih, je bilo popolnoma spodkopano. Miru se ne išče več kot daru in želene dobrine same po sebi ali v prizadevanju “za vzpostavitev urejenega vesolja, ki ga je hotel Bog, s popolnejšo obliko pravičnosti med moškimi in ženskami”. Namesto tega se mir išče z orožjem kot pogoj za uveljavitev lastne oblasti. To resno ogroža pravno državo, ki je temelj vsakega mirnega civilnega sobivanja.«

Pomembnost mednarodnega humanitarnega prava

Sveti oče je spomnil na tragedijo druge svetovne vojne in nastanek Združenih narodov, ki so bili »ustanovljeni z odločnostjo enainpetdesetih držav kot središča večstranskega sodelovanja, namenjenega preprečevanju prihodnjih svetovnih katastrof, varovanju miru, zaščiti temeljnih človekovih pravic in spodbujanju trajnostnega razvoja«.

»Posebej bi rad izpostavil pomembnost mednarodnega humanitarnega prava, katerega spoštovanje ne more biti odvisno zgolj od okoliščin ter vojaških in strateških interesov. Humanitarno pravo, poleg tega da zagotavlja minimum človečnosti med vojnim pustošenjem, pomeni tudi zavezanost držav. To pravo mora vedno prevladati nad ambicijami vojskujočih se strani, da bi ublažili uničujoče posledice vojne, tudi z namenom obnove. Ne moremo prezreti dejstva, da uničenje bolnišnic, energetske infrastrukture, domov in krajev, ki so bistveni za vsakdanje življenje, predstavlja hudo kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Sveti sedež odločno poudarja svoje obsojanje vsakršne oblike vključevanja civilistov v vojaške operacije. Prav tako upa, da se bo mednarodna skupnost spomnila, da je varstvo načela nedotakljivosti človekovega dostojanstva in svetosti življenja vedno pomembnejše od katerega koli zgolj nacionalnega interesa.«

  (@VATICAN MEDIA)

Ključna vloga ZN pri spodbujanju dialoga in humanitarne podpore

S tega vidika so Združeni narodi posredovali v konfliktih, spodbujali razvoj in pomagali državam pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je nadaljeval papež in zatrdil: »V svetu, ki se sooča s kompleksnimi izzivi, kot so geopolitične napetosti, neenakosti in podnebne krize, bi morali Združeni narodi igrati ključno vlogo pri spodbujanju dialoga in humanitarne podpore ter pomagati graditi pravičnejšo prihodnost. Zato si je treba prizadevati, da Združeni narodi ne bodo le odražali razmer v današnjem svetu in ne v povojnem obdobju, ampak bodo tudi bolj osredotočeni in učinkoviti pri izvajanju politik, katerih cilj je enotnost človeške družine, namesto ideologij.«

Ponovno odkrivanje pomena besed

»Namen multilateralizma je torej zagotoviti prostor, kjer se ljudje lahko srečajo in pogovarjajo, po vzoru starorimskega foruma ali srednjeveškega trga. Hkrati pa je za dialog potrebno soglasje o besedah in pojmih, ki se uporabljajo. Ponovno odkrivanje pomena besed je morda eden glavnih izzivov našega časa,« je poudaril Leon XIV. in se ponovno oprl na Avguština: »Ko besede izgubijo povezavo z resničnostjo in sama resničnost postane sporna in na koncu nesporočljiva, postanemo kot dva človeka, na katera se sklicuje sveti Avguštin, ki sta prisiljena ostati skupaj, ne da bi kateri koli od njiju znal jezik drugega.«

»Danes je pomen besed vse bolj fluiden, pojmi, ki jih predstavljajo, pa vse bolj dvoumni. Jezik ni več priljubljeno sredstvo, s katerim se ljudje spoznavajo in srečujejo. Poleg tega z izkrivljanjem semantične dvoumnosti jezik vse bolj postaja orožje, s katerim lahko zavajamo ali napadamo in žalimo nasprotnike. Ponovno potrebujemo besede, da nedvoumno izrazimo različne in jasne realnosti. Le tako se lahko nadaljuje pristen dialog brez nesporazumov. To bi se moralo zgoditi v naših domovih in javnih prostorih, v politiki, medijih in na družbenih omrežjih. Prav tako bi se moralo zgoditi v kontekstu mednarodnih odnosov in multilateralizma, da bi slednji lahko ponovno pridobil moč, potrebno za prevzem svoje vloge srečevanja in mediacije. To je dejansko potrebno za preprečevanje konfliktov in za zagotovitev, da nihče ne bi bil v skušnjavi, da bi premagal druge z miselnostjo sile, bodisi verbalne, fizične ali vojaške.«

Sveti oče je prav tako opozoril na paradoks, da »se ta slabitev jezika pogosto uporablja v imenu same svobode izražanja«. A če natančneje pregledamo, »velja ravno nasprotno, saj svobodo govora in izražanja zagotavljata prav gotovost jezika in dejstvo, da je vsak izraz zasidran v resnici. Boleče je videti, kako se, zlasti na Zahodu, prostor za resnično svobodo izražanja hitro krči. Hkrati se razvija nov jezik v orwellovskem slogu, ki v poskusu, da bi bil vse bolj vključujoč, na koncu izključuje tiste, ki se ne prilagodijo ideologijam, ki ga spodbujajo.«

Ugovor vesti ni upor, ampak zvestoba samemu sebi

»Žal to vodi do drugih posledic, ki na koncu omejijo temeljne človekove pravice, začenši s svobodo vesti. V tem oziru ugovor vesti posameznikom omogoča, da zavrnejo pravne ali poklicne obveznosti, ki so v nasprotju z moralnimi, etičnimi ali verskimi načeli, ki so globoko zakoreninjena v njihovem osebnem življenju. To je lahko zavrnitev vojaške službe v imenu nenasilja ali zavrnitev zdravnikov in zdravstvenih delavcev, da bi sodelovali v praksah, kot sta splav ali evtanazija. Ugovor vesti ni upor, temveč dejanje zvestobe samemu sebi. V tem trenutku zgodovine se zdi, da države, tudi tiste, ki trdijo, da temeljijo na demokraciji in človekovih pravicah, vse bolj dvomijo o svobodi vesti. Vendar pa ta svoboda vzpostavlja ravnovesje med kolektivnim interesom in individualnim dostojanstvom. Poudarja tudi, da resnično svobodna družba ne vsiljuje uniformnosti, temveč varuje raznolikost vesti, preprečuje avtoritarne težnje in spodbuja etični dialog, ki bogati družbeno tkivo.«

  (@Vatican Media)

Vedno več kršitev verske svobode

Na podoben način obstaja nevarnost, da bo okrnjena tudi verska svoboda, ki je prva med vsemi človekovimi pravicami, ker izraža najosnovnejšo resničnost osebe. Papež je dejal, da zadnji podatki kažejo, da se primeri kršitev verske svobode povečujejo in da štiriinšestdeset odstotkov svetovnega prebivalstva trpi zaradi resnih kršitev te pravice.

»Sveti sedež z zahtevo po popolnem spoštovanju verske svobode in bogočastja kristjanov zahteva enako za vse druge verske skupnosti,« pri čemer je spomnil, da je ob šestdeseti obletnici razglasitve koncilske deklaracije Nostra Aetate, poudaril »brezpogojno zavračanje vseh oblik antisemitizma, ki žal še naprej seje sovraštvo in smrt«, ter prav tako »pomen gojenja judovsko-krščanskega dialoga ter poglabljanja naših skupnih svetopisemskih korenin«. Izpostavil je napredek, ki je bil v zadnjih desetletjih storjen na področju medverskega dialoga in države pozval, naj vsakemu državljanu zagotovijo polno versko svobodo, v nadaljevanju govora pa spregovoril o preganjanju kristjanov, kar danes predstavlja eno največjih »kriz človekovih pravic«, saj prizadene več kot 380 milijonov vernikov po vsem svetu«.

Brez transcendentnega temelja prevlada ljubezen do sebe

»Medtem ko sveti Avguštin poudarja sobivanje nebeškega in zemeljskega mesta do konca časov, se zdi, da je naša doba nekoliko nagnjena k temu, da Božjemu mestu odreka njegovo “pravico do državljanstva”. Zdi se, da obstaja samo zemeljsko mesto, zaprto izključno znotraj svojih meja. Iskanje zgolj imanentnih dobrin spodkopava “spokojnost reda”, ki za Avguština predstavlja bistvo miru, ki zadeva družbo in narode enako kot človeško dušo samo ter je bistven za vsako civilno sobivanje. Brez transcendentnega in objektivnega temelja prevlada le ljubezen do sebe, do te mere, da postanemo brezbrižni do Boga, ki vlada zemeljskemu mestu,« je dejal sveti oče.

Ponos je vzrok vsakega konflikta. Ukrajina

V nadaljevanju je poudaril, da ponos zamegljuje tako stvarnost kot tudi našo empatijo do drugih ter je vedno vzrok vsakega konflikta. Kot je zapisal v svoji poslanici za svetovni dan miru, posledično »izgubimo občutek za stvarnost in se predamo delnemu in izkrivljenemu pogledu na svet, ki ga izkrivljata tema in strah«, s čimer utiramo pot miselnosti soočanja, ki je predhodnica vsake vojne. Sveti oče je dejal, da je to vidno v mnogih kontekstih ter najprej spomnil na vojno v Ukrajini in trpljenje civilistov. Ponovno je pozval k prekinitvi ognja in dialogu ter ponovil, da je Sveti sedež pripravljen podpreti vse pobude, ki spodbujajo mir in harmonijo.

  (@Vatican Media)

Sveta dežela

»Hkrati to vidimo tudi v Sveti deželi, kjer kljub premirju, ki je bilo razglašeno oktobra, civilno prebivalstvo še naprej trpi zaradi resne humanitarne krize. Sveti sedež je posebej pozoren na vsako diplomatsko pobudo, ki želi Palestincem v Gazi zagotoviti prihodnost trajnega miru in pravice na njihovi lastni zemlji, pa tudi celotnemu palestinskemu in izraelskemu prebivalstvu.«

Karibsko morje, Venezuela, Haiti

Papež Leon XIV. je nato izrazil zaskrbljenost zaradi napetosti v Karibskem morju in vzdolž ameriške obale Pacifika ter v Venezueli. Ponovno je pozval k spoštovanju človekovih in državljanskih pravic vseh, da bi zagotovili stabilno in mirno prihodnost. Ob tem je izpostavil zgled dveh Venezuelcev, ki ju je oktobra lani razglasil za svetnika: Jožefa Gregorja Hernandeza in sestro Carmen Rendilez. »Naj njuno pričevanje navdihne izgradnjo družbe, ki bo utemeljena na pravičnosti, resnici, svobodi in bratstvu, ter tako omogoči narodu, da se dvigne iz hude krize, ki ga pesti že toliko let.« Sveti oče je spomnil še na dramatično situacijo na Haitiju, ki jo zaznamujejo številne oblike nasilja, od trgovine z ljudmi do prisilnega izgnanstva in ugrabitev.

Afriška celina

Na Afriški celini je sveti oče omenil področje Velikih jezer, kjer desetletja vlada nasilje. Spomnil je še na situacijo v Sudanu in Južnem Sudanu, na napetosti v Vzhodni Aziji ter na krizo v Mjanmaru, ki se je še povečala po potresu, ki je državo prizadel marca lani.

Potrebna prizadevanja za mir

»Medtem ko je vojna zadovoljna z uničevanjem, so za mir potrebna nenehna in potrpežljiva prizadevanja za gradnjo ter stalna budnost. Takšna prizadevanja so potrebna za vse, začenši z državami, ki imajo jedrsko orožje. … Obstaja nevarnost, da se bomo vrnili v tekmo za proizvodnjo vedno bolj sofisticiranega novega orožja, tudi s pomočjo umetne inteligence. Slednja je sredstvo, ki zahteva ustrezno in etično upravljanje, skupaj z regulativnimi okviri, usmerjenimi v zaščito svobode in človeške odgovornosti.«

  (@Vatican Media)

Za mir sta potrebna ponižnost in pogum

Ob tem je papež Leon XIV. poudaril, da kljub tragični situaciji, ki jo vidimo pred seboj, »mir ostaja težka, a realistična dobrina«. »Kot nas spominja Avguštin, je mir … cilj Božjega mesta, h kateremu stremimo, tudi nezavedno, in katerega predokus lahko uživamo že v zemeljskem mestu. Na našem romanju na tej zemlji mir terja ponižnost in pogum. Ponižnost, da živimo resnično, in pogum, da odpuščamo. V krščanskem življenju se te kreposti odražajo ob božiču, ko Resnica, večna Božja Beseda, postane ponižno meso, in ob veliki noči, ko obsojeni Pravični odpusti svojim preganjalcem in jim podari svoje življenje kot Vstali.«

Znamenja upanja danes, semena miru

Ob koncu govora je sveti oče dejal, da tudi v našem času ne manjka znamenj pogumnega upanja ter spomnil na Daytonski sporazum, »s katerim se je pred tridesetimi leti končala krvava vojna v Bosni in Hercegovini«. Omenil je še mirovni sporazum med Armenijo in Azerbajdžanom avgusta lani ter prizadevanja vietnamskih oblasti v zadnjih letih za izboljšanje odnosov s Svetim sedežem in pogojev, v katerih deluje Cerkev v tej državi. To so po papeževih besedah semena miru, ki jih je treba gojiti.

Zgled svetega Frančiška

Svoje razmišljanje je sklenil s spominom na svetega Frančiška Asiškega, čigar 800-letnico smrti bomo obhajali oktobra. »Njegovo življenje sije, ker sta ga navdihovala pogum, da je živel v resnici, ter zavedanje, da se miren svet začne graditi s ponižnimi srci, usmerjenimi v nebeško mesto. Ponižno in miroljubno srce je tisto, kar ob začetku tega novega leta želim vsakemu od nas in vsem, ki živijo v naših državah.«

  (@Vatican Media)