Sveti oče: Vrniti se k Jezusu Kristusu kot merilu naših odločitev in besed

Vatican News

Trije duhovniki, umorjeni iz sovraštva do vere

Na začetku sporočila papež spominja, da so trije duhovniki misijonarji »podelili življenje s svojimi skupnostmi, obhajali so evharistijo in podeljevali zakramente, organizirali katehezo in podpirali karitativnost v kontekstih revščine in nasilja. Leta 1991, potem ko so se odločili, da bodo ostali tam, kjer so opravljali svoje poslanstvo, in med svojimi verniki kot pristni pastirji, so bili umorjeni iz sovraštva do vere,« zapiše sveti oče.

Ob tem doda, da je v resnici »že pred njihovo smrtjo misijonarsko življenje vsakega izmed njih razodevalo bistveno sporočilo krščanstva. Trije duhovniki so bili med seboj zelo različni: dva mlada poljska frančiškana in italijanski škofijski duhovnik. S seboj so prinašali različne jezike, kulture, formacije, karizme, duhovnosti in načine delovanja. Vsak izmed njih se je na svoj edinstven način približeval ljudem in živel svoje poslanstvo. Vendar v Peruju ta raznolikost ni povzročila razdalje, ampak jih je povezala. Skupna jim je bila ista gorečnost, ista predanost in ista ljubezen do ljudi – zlasti do najbolj pomoči potrebnih –, v srcu pa so s pastoralno naklonjenostjo nosili skrb za težave in trpljenje prebivalcev teh krajev«.

Občestvo, ki se rodi, kadar je Kristus temelj

V nadaljevanju sveti oče spomni, da je tudi sam deloval v Peruju, »tej ljubljeni deželi«, ter v zgledu omenjenih mučencev najde nekaj, kar je »globoko domače tistim, ki so živeli v misijonih, ter je hkrati bistveno za vso Cerkev: občestvo, ki se rodi, ko tako različne zgodbe dopustijo, da jih združi Kristus in se združijo v Kristusu. Na ta način se tisto, kar vsak posameznik je in prinaša – ne da bi prenehal biti to, kar je –, na koncu združi v eno in edino pričevanje evangelija za dobro in izgradnjo Božjega ljudstva«.

Odločitev, da bomo svoje mnenje uskladili s Kristusovim

»Zato trdno verujem, da so njihova življenja, tako kot njihovo mučeništvo, danes lahko povabilo k enotnosti in poslanstvu za vesoljno Cerkev. V času, zaznamovanem z različnimi občutljivostmi, ko zlahka zapademo v dihotomije ali nerodovitne dialektike, na blaženi iz Chimbota spominjajo, da Gospod more združiti tisto, kar naša človeška logika ponavadi ločuje. Ni popolno ujemanje mnenj tisto, kar nas združuje, ampak odločitev, da bomo svoje mnenje uskladili s Kristusovim (prim. Lumen gentium, št. 13).

Daritev kaže, kaj je resnično občestvo

Kri mučencev ni bila prelita v službi osebnim projektom ali idejam, ampak kot edina daritev ljubezni za Gospoda in njegovo ljudstvo. Njihovo mučeništvo nam z avtoriteto darovanega življenja kaže, kaj je resnično občestvo: mnogi izvori, mnogi slogi, mnogi konteksti, mnogi darovi... vendar "en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi, po vseh in v vseh" (Ef 4,5-6)«.

Kristus kot merilo naših besed in odločitev

Po papeževih besedah nam spomin na mučence spričo pastoralnih in kulturnih izzivov, s katerimi se sooča Cerkev, narekuje odločen korak: »Vrniti se k Jezusu Kristusu kot merilu naših odločitev, naših besed in naših prednostnih nalog. Vrniti se k Njemu s tisto trdnostjo srca, ki se ne umakne niti tedaj, ko zvestoba evangeliju terja dar lastnega življenja. Samo kadar je On referenčna točka, poslanstvo ponovno najde svojo lastno obliko in se Cerkev spominja razloga svojega obstoja: "Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kristusove smrti in poveličanega vstajenja, brez koncev nadaljuje njegovo daritev" (Sveti Pavel VI., Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, št. 14)«.

Sveti oče nadalje Cerkvi v Chimbotu zaželi, da bi bila ta obletnica priložnost, da bi obnovili svojo razpoložljivost za apostolat. Skupnosti, ki so sprejele te mučence, je povabil, naj danes nadaljujejo poslanstvo, za katerega so ti duhovniki dali svoje življenje: »oznanjati Jezusa z besedami in z dejanji, ohranjati vero sredi težav, ponižno služiti najbolj ranljivim in ohranjati upanje prižgano tudi takrat, ko postane resničnost težka. In ko bo duh omahoval pred nevarnostmi, naj se spomnijo, da zgodovina ni zaključena niti tuja milosti (prim. Rim 8,28); kjer so zveste priče – kot ti duhovniki in mnogi drugi –, se odpira prihodnost, ker Kristus sam še naprej deluje v svoji Cerkvi ter vodi zgodovino k polnosti svojega Kraljestva. In pred Njim niti smrt nima zadnje besede (prim. Raz 1,18)«.

Beseda mladim: Ne bojte se Gospodovega klica!

Ob koncu sporočila papež Leon XIV. posebno besedo nameni mladim iz Peruja, Poljske, Italije ter vsega sveta. »Pričevanje mučencev iz Chimbota kaže, da življenje obrodi sadove v tolikšni meri, kolikor se odpre Božjemu klicu. Michal je bil star samo trideset let, Zbigniew pa triintrideset; svojo službo sta opravljala šele nekaj let, vendar je Bog v tej mladosti, ki se včasih šteje za neizkušeno ali krhko, še enkrat spomnil svojo Cerkev, da rodovitnost poslanstva ni odvisna od dolžine poti, ampak od zvestobe, s katero hodimo po njej.

Povabilo duhovnikom in škofom

Iz te gotovosti izhaja tudi moje povabilo. Mladi, ne bojte se Gospodovega klica! Bodisi v duhovništvo, bodisi v posvečeno življenje ali tudi v poslanstvo ad gentes, da bi šli tja, kjer Kristusa še ne poznajo. Povabim tudi duhovnike – zlasti mlade –, naj velikodušno razmislijo o možnosti, da se dajo na razpolago kot fidei donum, po zgledu blaženega Alessandra; škofe pa spodbujam, naj podpirajo gorečnost mladih duhovnikov ter pomagajo Cerkvam z bratskim pošiljanjem duhovnikov, ki bodo širili Kristusovo pastoralno ljubezen tam, kjer je najbolj potrebna.«

Sveti oče je sporočilo Perujcem sklenil z željo, naj spomin na te priče »razsvetli pot Cerkve, ki roma v Chimbotu, ter tistih, ki po vsem svetu želijo z velikodušnim srcem slediti našemu Zveličarju in ga posnemati«.