Sveti oče ob koncu leta: Danes se Bogu zahvaljujemo tudi za dar jubileja
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre!
Bogoslužje prvih večernic Božje Matere je izjemno bogato, kar izhaja tako iz osupljive skrivnosti, ki jo obhaja, kot tudi iz dejstva, da poteka ob koncu koledarskega leta. Odpevi Psalmov in Magnifikata poudarjajo paradoksalen dogodek, ko se Bog rodi iz device, ali povedano z druge strani, Marijino božje materinstvo. Hkrati pa ta slovesnost, ki zaključuje božično osmino, prekriva prehod iz enega leta v drugo in nanj razprostira blagoslov Tistega, »ki je bil, ki je in ki pride« (Raz 1,8). Poleg tega jo danes obhajamo ob koncu jubileja, v srcu Rima, pri Petrovem grobu. Zato se bo Te Deum, ki bo kmalu zazvenel v tej baziliki, razširil, da bi dal glas vsem srcem in obrazom, ki so hodili pod temi oboki in po ulicah tega mesta.
V kratkem berilu smo slišali eno izmed presenetljivih sintez apostola Pavla: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5). Ta način predstavitve Kristusove skrivnosti spominja na načrt; na veliki načrt glede človeške zgodovine. Skrivnosten načrt, vendar z jasnim središčem, kot visoka gora, ki jo osvetljuje sonce sredi gostega gozda: to središče je »polnost časov«.
In prav ta beseda – »načrt« – je odmevala v pesmi iz Pisma Efežanom: Načrt, »da bi v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi; / zedinil vse, kar je v nebesih, in vse, kar je na zemlji. / Po svojem blagohotnem načrtu, ki ga je vnaprej zastavil v njem, da bi ga uresničil v polnosti časov« (Ef 1,9-10).
Sestre, bratje, v tem našem času čutimo potrebo po modrem, dobrohotnem, usmiljenem načrtu. Da bi bil načrt svoboden in osvobajajoč, miren, zvest, kakor tisti, ki ga je Devica Marija opevala v svoji hvalnici: »Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje / vsem, ki mu zvesto služijo« (Lk 1,50).
Vendar pa danes, tako kot včeraj, svet obdajajo drugi načrti. Gre bolj za strategije, namen katerih je osvojiti trge, ozemlja, območje vpliva. Oborožene strategije, zavite v hinavske govore, ideološke izjave, lažne verske razloge.
Toda sveta Božja Mati, najmanjša in najvišja med ustvarjeninami, vidi stvari z Božjim pogledom: vidi, da Najvišji s svojo močno roko razkropi spletke napuhnjenih, mogočne vrže s prestola in poviša nizke, z dobrotami napolnjuje roke lačnih in izprazni roke bogatih (prim. Lk 1,51-53).
Jezusova Mati je žena, s katero je Bog v polnosti časa zapisal Besedo, ki razodeva skrivnost. Ni ji je vsilil: najprej jo je predlagal njenemu srcu in ko je prejel njen »da«, jo je z neizrekljivo ljubeznijo zapisal v njeno meso. Tako se je upanje Boga prepletlo z upanjem Marije, Abrahamove potomke po mesu in predvsem po veri.
Bog rad upa s srcem malih in to stori tako, da jih vključi v svoj načrt zveličanja. Čim lepši je načrt, tem večje je upanje. In dejansko gre svet naprej na ta način; poganja ga upanje mnogih preprostih ljudi, ki so nepoznani, vendar ne Bogu, ki kljub vsemu verjamejo v boljši jutri, saj vedo, da je prihodnost v rokah Tistega, ki jim ponuja največje upanje.
Ena izmed teh oseb je bil Simon, ribič iz Galileje, ki ga je Jezus imenoval Peter. Bog Oče mu je podaril tako pristno in velikodušno vero, da je Gospod na njej lahko zgradil svojo skupnost (prim. Mt 16,18). In mi še danes molimo na njegovem grobu, kamor romarji z vseh koncev sveta prihajajo, da bi obnovili svojo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. To se je zgodilo na poseben način med svetim letom, ki se bliža koncu.
Jubilej je veliko znamenje novega sveta, ki je prenovljen in spravljen v skladu z Božjim načrtom. In v tem načrtu je Božja previdnost namenila posebno vlogo temu mestu, Rimu. Ne zaradi njegove slave, ne zaradi njegove moči, ampak zato, ker sta tukaj za Kristusa prelila kri Peter in Pavel ter mnogi drugi mučenci. Zato je Rim jubilejno mesto.
Kaj lahko zaželimo Rimu? Da bi bil vreden svojih malih: otrok, ostarelih, ki so sami in šibki, družin, ki gredo s težavo naprej; moških in žensk, ki so prišli od daleč v upanju na dostojno življenje.
Danes, predragi, se Bogu zahvaljujemo za dar jubileja, ki je bil veliko znamenje njegovega načrta upanja za človeka in za svet. Prav tako se zahvaljujemo vsem tistim, ki so v mesecih in dneh leta 2025 delali v službi romarjev in za to, da bi bil Rim bolj gostoljuben. To je bila pred enim letom želja ljubljenega papeža Frančiška. Želim, da bi bilo tako tudi naprej, dejal bi še bolj po tem času milosti. Naj bo to mesto, ki ga oživlja krščansko upanje, v službi načrta Božje ljubezni za človeško družino. Naj nam to izprosi priprošnja svete Božje Matere, Salus Populi Romani.
Photogallery
