Papež: Štefan je umrl odpuščajoč, kakor Jezus, po moči, ki je resničnejša kot moč orožja
Leon XIV.
Mučeništvo je rojstvo za nebesa. Pogled vere namreč niti v smrti ne vidi več samo teme. Na svet pridemo, ne da bi se za to odločili, potem pa gremo skozi številne izkušnje, v katerih se od nas zahteva, da vedno bolj zavestno »prihajamo k luči«, da se odločimo za luč. Pripoved Apostolskih del pričuje, da so bili tisti, ki so Štefana videli iti proti mučeništvu, presenečeni nad svetlobo njegovega obraza in njegovih besed. Piše: »Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegovo obličje kakor obličje angela« (Apd 6,15). To je obraz nekoga, ki ne odhaja brezbrižen do zgodovine, ampak se z njo sooča z ljubeznijo. Vse, kar Štefan stori in reče, predstavlja Božjo ljubezen, ki se je razodela v Jezusu, Luči, ki sveti v naši temi.
Predragi, rojstvo Božjega Sina med nami nas kliče k življenju Božjih otrok. Omogoča ga privlačnost, ki so jo vse od Betlehemske noči doživljali preprosti ljudje, kot Marija, Jožef in pastirji. A lepota Jezusa in tistega, ki živi kakor On, je tudi zavrnjena lepota. Ravno njena privlačna lepota je vse od začetka vzbujala odziv tistih, ki se bojijo za svojo oblast, tistih, ki jih v njihovi krivičnosti razkrinkava dobrota, ki razodeva misli src (prim. Lk 2,35). Vendar vse do danes nobena oblast ne more prevladati nad Božjim delovanjem. Povsod po svetu so tisti, ki se odločajo za pravičnost, čeprav jih to stane, tisti, ki mir postavljajo pred lastne strahove, tisti, ki služijo ubogim namesto sami sebi. Tedaj vzklije upanje in kljub vsemu je smiselno praznovati.
V današnjem svetu negotovosti in trpljenja se zdi veselje nemogoče. Tistim, ki danes verjamejo v mir in so se odločili za neoboroženo pot Jezusa in mučencev, se pogosto posmehujejo, jih izrivajo iz javnega pogovora in jih pogosto obtožujejo, da podpirajo nasprotnike in sovražnike. Vendar kristjani nimajo sovražnikov, ampak brate in sestre, ki ostajajo takšni tudi takrat, ko se ne razumemo. Skrivnost božiča nam prinaša to veselje: veselje, ki ga spodbuja vztrajnost tistih, ki že živijo bratstvo, tistih, ki okoli sebe, tudi v svojih nasprotnikih, že prepoznavajo neizbrisno dostojanstvo Božjih hčera in sinov. Zato je Štefan umrl odpuščajoč, kakor Jezus, po moči, ki je resničnejša kot moč orožja. To je zastonjska moč, ki je že navzoča v srcih vseh, ki pa se obnovi in se neustavljivo priobčuje takrat, ko nekdo začne drugače gledati na svojega bližnjega, ko mu pokaže pozornost in priznanje. Da, to je ponovno rojstvo, to pomeni spet zagledati luč dneva, to je naš božič!
Molimo sedaj k Mariji in jo občudujmo, blagoslovljeno med vsemi ženami, ki služijo življenju in ošabnosti zoperstavijo skrb, nezaupanju zoperstavijo vero. Naj nas Marija vodi v svoje veselje, v veselje, ki razkroji vsak strah in vsako grožnjo, kakor se sneg raztopi na soncu.
