Papež rimski kuriji: Poslanstvo in občestvo sta mogoča, če v središče ponovno postavimo Kristusa
Papež je med tradicionalnim srečanjem pred božičem v ospredje postavil dva temeljna vidika Cerkve: njeno misijonarsko poslanstvo in občestvo ter pri tem izhajal iz apostolske spodbude Evangelii gaudium. Kot je zatrdil, so zlasti v kuriji poklicani biti »graditelji občestva v Kristusu, kar se mora oblikovati v eni sinodalni Cerkvi«. To pa se bolj kot z besedami in dokumenti »gradi s konkretnimi dejanji in držami, ki se morajo kazati v naši vsakdanjosti, tudi v delovnem okolju«.
Delo kurije mora spodbujati pastoralno skrb v službi krajevnih Cerkva in njihovih pastirjev. »Potrebujemo rimsko kurijo, ki je vedno bolj misijonarska, kjer so ustanove, uradi in opravila zasnovani tako, da so usmerjeni v velike cerkvene, pastoralne in družbene izzive današnjega časa in ne le v zagotavljanje tekočih administrativnih zadev,« je dejal in izpostavil, da je »delo vsakega posameznika pomembno za celoto; pričevanje krščanskega življenja, ki se izraža v občestvu, pa je prvo in največje služenje, ki ga lahko nudimo«.
Govor papeža Leona XIV. rimski kuriji
22. december 2025
Gospodje kardinali, spoštovani bratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre!
Božična luč prihaja k nam in nas vabi, naj ponovno odkrijemo novost, ki iz skromne betlehemske jame teče skozi človeško zgodovino. Nagovorjeni s to novostjo, ki zaobjema vse stvarstvo, hodimo v veselju in upanju, kajti Odrešenik se je rodil za nas (prim. Lk 2,11): Bog je postal meso, postal je naš brat in za vedno ostaja Bog z nami.
S tem veseljem v srcu in s to globoko hvaležnostjo lahko zremo dogodke, ki si sledijo, tudi v življenju Cerkve. Tako sedaj, skoraj na predvečer božičnih praznikov, medtem ko prisrčno pozdravljam vse vas in se zahvaljujem kardinalu dekanu za njegove besede – vedno polne navdušenja –, želim predvsem spomniti na mojega ljubljenega predhodnika papeža Frančiška, ki je v tem letu zaključil svoje zemeljsko življenje. Njegov preroški glas, njegov pastoralni slog in njegov bogat nauk so v teh letih zaznamovali pot Cerkve ter nas še posebej spodbujali, naj v središče postavimo Božje usmiljenje, damo večji zagon evangelizaciji ter smo vesela in radostna Cerkev, gostoljubna do vseh, pozorna do najrevnejših.
Izhajajoč iz njegove apostolske spodbude Evangelii gaudium, bi se rad vrnil k dvema temeljnima vidikoma življenja Cerkve: poslanstvu in občestvu.
Cerkev je po svoji naravi ekstrovertirana, usmerjena v svet in misijonarska. Od Kristusa je prejela dar Svetega Duha, da bi vsem prinesla blagovest o Božji ljubezni. Cerkev kot živo znamenje te božanske ljubezni do človeštva obstaja zato, da vabi, kliče, zbira na praznični gostiji, ki jo Gospod pripravlja za nas, da bi vsak lahko sebe odkril kot ljubljenega otroka, brata bližnjemu, novega človeka po Kristusovi podobi in zato pričevalca resnice, pravičnosti in miru.
Evangelii gaudium nas spodbuja k napredovanju v misijonarski preobrazbi Cerkve, ki svojo neizčrpno moč najde v naročilu Kristusa Vstalega. »V tem “Pojdite!” so vsebovani vedno novi scenariji in izzivi oznanjevalnega poslanstva Cerkve. Vsi smo poklicani k temu novemu misijonarskemu “izhodu”« (prim. EG, 20). To stanje poslanstva izhaja iz dejstva, da se je sam Bog prvi odpravil na pot k nam in nas v Kristusu prišel iskat. Poslanstvo ima svoj začetek v središču Presvete Trojice: Bog je namreč posvetil Sina in ga poslal na svet, da »bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Prvi veliki “izhod” je torej izhod Boga, ki ki izstopi iz sebe, da bi nam prišel naproti. Skrivnost božiča nam oznanja prav to: poslanstvo Sina je v njegovem prihodu na svet (prim. sv. Avguštin, O Trojici, IV, 20.28).
Tako Jezusovo poslanstvo na zemlji, ki se nadaljuje po Svetem Duhu v poslanstvu Cerkve, postane kriterij razločevanja za naše življenje, za našo pot vere, za cerkvene prakse, pa tudi za služenje, ki ga opravljamo v rimski kuriji. Strukture namreč ne smejo obremenjevati, upočasnjevati teka evangelija ali ovirati dinamiko evangelizacije; nasprotno, prizadevati si moramo, da bodo vse postale bolj misijonarske (prim. EG, 27).
V duhu krstne soodgovornosti smo torej vsi poklicani k soudeležbi v Kristusovem poslanstvu. S tem duhom mora biti navdihnjeno tudi delo kurije, ki mora spodbujati pastoralno skrb v službi krajevnih Cerkva in njihovih pastirjev. Potrebujemo rimsko kurijo, ki je vedno bolj misijonarska, kjer so ustanove, uradi in opravila zasnovani tako, da so usmerjeni v velike cerkvene, pastoralne in družbene izzive današnjega časa in ne le v zagotavljanje tekočih administrativnih zadev.
Obenem je v življenju Cerkve poslanstvo tesno povezano z občestvom. Medtem ko skrivnost božiča praznuje poslanstvo Božjega Sina med nami, motri tudi njegov konec: Bog je spravil svet s seboj po Kristusu (prim, 2 Kor 5,19) in v Njem nas je naredil za svoje otroke. Božič nas spominja, da je Jezus prišel, da bi nam razodel resnično obličje Boga kot Očeta, da bi lahko vsi postali njegovi otroci in s tem bratje in sestre med seboj. Očetova ljubezen, ki jo uteleša in razodeva Jezus s svojimi osvobajajočimi dejanji in s svojim pridiganjem, nas po Svetem Duhu naredi sposobne biti znamenje nove človečnosti, ki ni utemeljena na logiki egoizma in individiualizma, ampak bolj na medsebojni ljubezni in vzajemni solidarnosti.
To je zelo nujna naloga ad intra [navznoter] in ad extra [navzven].
Ad intra [navznoter] je zato, ker občestvo v Cerkvi vedno ostaja izziv, ki nas kliče k spreobrnjenju. Včasih se za navideznim mirom bohotijo fantazme razdeljenosti, ki nas vpeljejo v skušnjavo, da nihamo med dvema nasprotnima skrajnostma: vse izenačiti, ne da bi ovrednotili razlike, ali pa, nasprotno, poostriti razlike in zorne kote, namesto da bi iskali občestvo. Tako v medosebnih odnosih, v notranji dinamiki služb in vlog ali pri obravnavanju vprašanj, ki se nanašajo na vero, liturgijo, moralo ali kaj drugega, tvegamo, da postanemo žrtve togosti ali ideologije, s konflikti, ki temu sledijo.
Mi pa smo Kristusova Cerkev, smo njegovi udje, njegovo telo. Smo bratje in sestre v Njem. In v Kristusu, čeprav smo številni in različni, smo ena sama stvar: »In Illo uno unum.«
Poklicani smo, tudi in zlasti tukaj v kuriji, da smo graditelji občestva v Kristusu, kar se mora oblikovati v eni sinodalni Cerkvi, v kateri vsi sodelujejo v istem poslanstvu, vsak v skladu s svojo karizmo in prejeto vlogo. To pa se bolj kot z besedami in dokumenti gradi s konkretnimi dejanji in držami, ki se morajo kazati v naši vsakdanjosti, tudi v delovnem okolju. Všeč mi je spomniti, kar je napisal sveti Avguštin v pismu Probi: »Med vsemi človeškimi stvarmi nič ni ljubo človeku brez prijatelja.« Vendar pa se je s kančkom bridkosti vprašal: »Koliko jih je tako zvestih, da jim lahko z gotovostjo zaupamo glede duše in vedenja v tem življenju?« (Pismo Probi, 130, 2.4).
Ta bridkost si včasih utre pot tudi med nami, ko morda po mnogih letih službovanja kuriji razočarani opazimo, da se nekatere dinamike, povezane z izvajanjem oblasti, hlepenjem po prevladi in skrbjo za lastne interese, s težavo spreminjajo. In vprašamo se: je mogoče biti prijatelji v rimski kuriji? Imeti odnose prijateljskega bratstva? V vsakdanjem življenju je lepo najti prijatelje, ki jim lahko zaupamo, ko padejo maske in pretvarjanja, ko se ljudi ne izkorišča in izpodriva, ko si med seboj pomagamo, ko je vsakemu priznana njegova vrednost in kompetentnost, pri tem pa se izogibamo gojiti nezadovoljstva in zamere. Obstaja osebno spreobrnjenje, ki si ga moramo želeti in si zanj prizadevati, da bo v naših odnosih zasijala Kristusova ljubezen, ki nas dela brate in sestre.
To postane znamenje tudi ad extra [navzven], v svetu, ki je ranjen zaradi nesoglasij, nasilja in konfliktov, kjer smo priča tudi porastu agresivnosti in jeze, ki ju pogosto izkoriščata digitalni svet in politika. Gospodovo rojstvo prinaša s sabo dar miru in nas vabi, naj postanemo preroško znamenje v človeškem in kulturnem okolju, ki je preveč razdrobljeno. Delo kurije in Cerkve na splošno je treba misliti tudi v tem širšem obzorju: nismo majhni vrtnarji, namenjeni skrbi za lastne vrtove, ampak smo učenci in priče Božjega kraljestva, poklicani, da smo v Kristusu kvas vesoljnega bratstva, med različnimi ljudstvi, različnimi verami, med ženskami in moškimi vseh jezikov in kultur. In to se zgodi, če najprej živimo kot bratje ter pustimo, da luč občestva sveti v svetu.
Predragi, poslanstvo in občestvo sta mogoča, če v središče ponovno postavimo Kristusa. Letošnji jubilej nas je spomnil, da je samo On upanje, ki nikoli ne mine. In prav v svetem letu so nas pomembne obletnice spomnile na dva druga dogodka: nicejski koncil, ki nas vrača h koreninam naše vere, in drugi vatikanski koncil, ki je s pogledom, uprtim v Kristusa, utrdil Cerkev in jo spodbudil, da se sreča s svetom, prisluhne veselju in upanju, žalosti in tesnobi današnjega človeka (prim. Gaudium et Spes, 1).
Na koncu naj spomnim, da je sveti Pavel VI. pred petdesetimi leti, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, razglasil apostolsko spodbudo Evangelii nuntiandi, napisano po tretjem rednem generalnem zasedanju škofovske sinode. Med drugim poudarja dve resničnosti, na kateri lahko tukaj spomnimo: dejstvo, da »celotna Cerkev prejme poslanstvo evangelizacije in da je delo vsakega posameznika pomembno za celoto« (št. 15); in hkrati prepričanje, da je »pričevanje pristnega krščanskega življenja, izročenega Bogu v občestvu, ki se ne sme prekiniti, ampak se enakovredno z brezmejno vnemo daje drugim, primarno sredstvo evangelizacije« (št. 41).
Spominjajmo se tega, tudi v našem služenju kuriji: delo vsakega posameznika je pomembno za celoto in pričevanje krščanskega življenja, ki se izraža v občestvu, je prvo in največje služenje, ki ga lahko nudimo.
Eminence, ekscelence, dragi bratje in sestre, Gospod prihaja z neba in se spušča k nam. Kot je zapisal Bonhoeffer, ko je premišljeval o skrivnosti božiča: »Bog se ne sramuje človekove nizkosti, ampak vanjo vstopa. [...] Bog ljubi tisto, kar je izgubljeno, kar je spregledano, nepomembno, marginalizirano, šibko in zlomljeno« (D. Bonhoeffer, Prepoznavanje Boga v središču življenja). Naj nam Gospod podeli to isto blagohotnost, isto sočutje, svojo ljubezen, da bomo lahko vsak dan postali njegovi učenci in priče.
Iz srca vam vsem želim sveti božič. Naj nam Gospod prinese svojo luč in svetu podari mir!
