Papež med polnočnico: Bog je postal človek. Božič je praznik vere, ljubezni in upanja

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
pri polnočnici za Božič 
24. decembra 2025

Dragi bratje in sestre! Že tisočletja so ljudje na vseh koncih sveta preiskovali nebo in poimenovali neme zvezde. V svoji fantaziji so v njih brali prihodnje dogodke in tako v višavi med zvezdami iskali resnico, ki jim je manjkala v nižavi, med hišami. Nekako tipaje so v tisti temi ostajali zmedeni zaradi svojih lastnih orakljev. V tisti noči pa »je ljudstvo, ki je hodilo v temi, zagledalo veliko luč; nad prebivalci dežele smrtne sence je zasvetila luč« (Iz 9,1).

Glejte, tu pa je zvezda, ki preseneti ves svet, komaj prižgana iskrica, ki prekipeva od življenja: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11). V čas in v prostor, prav tja, kjer smo mi, prihaja On, brez katerega nas nikoli ne bi bilo. Z nami živi On, ki za nas daje svoje življenje, ko z odrešenjem razsvetljuje našo noč. Ni je teme, ki bi je ta zvezda ne razpršila, kajti v njeni luči vse človeštvo vidi zarjo novega in večnega življenja.

To je Božič, rojstvo Jezusa, Emanuela. V Sinu, ki je postal človek, nam Bog ne daruje le nečesa, ampak sebe samega, »da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo« (Tit 2,14). V noči se rodi On, ki nas odkupi od noči: sledi dneva, ki se svita, ni več treba iskati daleč, v medzvezdnih prostorjih, ampak tako, da sklonimo glavo v bližnjem hlevčku.

Jasno znamenje, dano temačnemu svetu, je dejansko »dete, povito v plenice, položeno v jasli« (Lk 2,12). Da bi našli Zveličarja, ni treba gledati kvišku, ampak zreti navzdol: Božja vsemogočnost žari v nemoči novorojenčka; zgovornost večne Besede odmeva v prvem joku dojenčka; svetost Duha se blesti v tistem ravnokar umitem telescu, povitem v plenice. Božanska je ta potreba po skrbi in toplini, ki jo Sin Očeta deli v zgodovini z vsemi svojimi brati. Božanska luč, ki sije iz tega Otroka, nam pomaga videti človeka v vsakem porajajočem se življenju.

Da bi razsvetlil našo slepoto, se je Gospod hotel razodeti človeku, ki je njegova resnična podoba, kot človek, po načrtu ljubezni, ki se je začel že s stvarjenjem sveta. Dokler noč zmote zatemnjuje to previdnostno resnico, »tudi ni prostora za druge, za otroke, za uboge, za tujce« (Benedikt XVI., Homilija na sveto božično noč, 24. decembra 2012). Kako aktualne so te besede papeža Benedikta XVI. Spominjajo nas, da na svetu ni prostora za Boga, če ni prostora za človeka. Ne sprejeti enega pomeni ne sprejeti drugega. Nasprotno pa je tam, kjer je prostor za človeka, tudi prostor za Boga. Tedaj more celo hlev postati bolj svet od templja in je naročje Device Marije skrinja nove zaveze.

Občudujmo, preljubi, modrost Božiča. V Detetu Jezusu Bog svetu podarja novo življenje: svoje lastno, za vse. Ne daje nam neke zamisli, ki bi rešila vsak problem, temveč zgodovino ljubezni, ki nas vključuje in pritegne. Pred pričakovanji narodov pošlje dete, da bi bilo beseda upanja; pred bolečino ubogih pošlje nemočnega, da bi bil moč, ki pomaga vstati; pred nasiljem in zatiranjem prižge blago luč, ki s odrešenjem razsvetljuje vse otroke tega sveta. Kakor je omenil sveti Avguštin: »Človeški napuh te je tako potlačil, da te je mogla dvigniti samo Božja ponižnost« (Sermo in Natale Domini 188,3,3). Da, medtem ko popačena ekonomija spodbuja, da bi ljudi obravnavali kot blago, Bog postaja podoben nam in razodeva neskončno dostojanstvo vsakega človeka. Medtem ko človek hoče postati bog, da bi gospodoval bližnjemu, Bog hoče postati človek, da bi nas osvobodil vsake sužnosti. Ali nam bo zadostovala ta ljubezen, da bi spremenili svojo zgodovino?

Odgovor prihaja takoj, ko se predramimo – kakor pastirji – iz smrtonosne noči v luč porajajočega se življenja, ko zremo Dete Jezusa. Nad betlehemskim hlevom, kjer Marija in Jožef, polna začudenja, bedita ob Novorojenem, se zvezdnato nebo spremeni v »množico nebeške vojske« (Lk 2,13). To so čete brez orožja – in razorožujoče –, kajti pojejo slavo Bogu, ki se  na zemlji razodeva kot mir (prim. v. 14). V Kristusovem srcu namreč utripa vez, ki v ljubezni združuje nebo in zemljo, Stvarnika in stvarstvo.

Zato je natanko pred enim letom papež Frančišek poudaril, da praznik Jezusovega rojstva v nas poživlja »dar in zavezo, da prinašamo upanje tja, kjer je bilo izgubljeno«, kajti »z Njim vzcvete veselje, z Njim se življenje spreminja, z Njim upanje ne razočara« (Homilija v božični noči, 24. december 2024). S temi besedami se je začelo sveto leto. Zdaj, ko se jubilej približuje svoji dovršitvi, je Božič za nas čas hvaležnosti in poslanstva: hvaležnosti za prejeti dar in poslanstva, da ga izpričamo svetu. Kakor poje psalmist: »Dan za dnem oznanjajte njegovo rešenje. / Med narodi pripovedujte njegovo slavo, / vsem ljudstvom razglašajte njegova čudovita dela« (Ps 96,2-3).

Sestre in bratje, zrenje Besede, ki je postala meso, v vsej Cerkvi prebuja novo in resnično besedo. Zato razglašajmo veselje Božiča, ki je praznik vere, ljubezni in upanja. Je praznik vere, kajti Bog postane človek, ko se rodi iz Device. Je praznik ljubezni, kajti dar Sina, Zveličarja, se uresničuje v bratski predanosti. Je praznik upanja, kajti dete Jezus ga v nas prižiga in nas dela za glasnike miru. S temi krepostmi v srcu moremo iti zarji novega dne naproti, ne da bi se bali noči.