Papež pri sveti maši: Dogajanje pri učlovečenju zaznamuje dinamika pogovora

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
pri dnevni maši na Božič 
25. decembra 2025

Predrage sestre in bratje! »Vzklikajte, vriskajte vsi skupaj« (Iz 52,9), vzklika glasnik miru tistim, ki so med ruševinami mesta, ki ga je potrebno obnoviti od tal. Čeprav so njegove noge prašne in ranjene, so lepe – piše prerok (prim. Iz 52,7) – , ker so po dolgih in razdrapanih cestah prinesle veselo oznanilo, v katerem se zdaj vse preraja. Nov dan je napočil! Tudi mi smo soudeleženi pri tem preobratu, v katerega se zdi, da še nedavno nihče ni verjel: mir obstaja in je že med nami.

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne kakor ga daje svet, vam ga jaz dajem« (Jn 14,27). Tako je rekel Jezus učencem, ki jim je malo poprej umil noge, glasnikom miru, ki bodo odtlej morali tekati po vsem svetu, ne da bi se utrudili, da bi vsem razodeli »moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Danes nas torej ni samo presenetil mir, ki je že tukaj, ampak slavimo tudi način, kako nam je bil ta dar izročen. Prav v načinu sije božanska razlika, ki nas nagiba, da iz nas privrejo pesmi veselja. Tako je Božič po vsem svetu prav posebej praznik glasbe in petja.

Tudi prolog četrtega evangelija je hvalnica in v njegovem središču je Božja Beseda. Ta »Beseda« je beseda, ki deluje. To je značilno za Božjo Besedo, da nikoli ni brez učinka. Če prav premislimo, so tudi mnoge naše besede učinkovite, včasih tudi drugače, kot bi si želeli. Da, besede delujejo. Toda tu je presenečenje, pred katero nas postavlja božično bogoslužje: Božja Beseda se pojavi – a ne zna govoriti; k nam prihaja kot novorojenček, ki samo joka in čeblja. »Meso je postala« (Jn 1,14) in čeprav bo rasel ter se nekega dne naučil jezika svojega ljudstva, nam zdaj govori le njegova preprosta, krhka navzočnost. To »meso« je tako zelo golo, da je v Betlehemu in na Kalvariji celo ob besedo; kakor so ob besedo mnoge sestre in bratje, oropani dostojanstva in pahnjeni v molk. Človeško meso kliče po skrbi, prosi za sprejetost in priznanje, išče roke, ki zmorejo nežnost, in duha, pripravljenega za pozornost; želi si dobrih besed.

»V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,11). Tako je paradoksalno mir že med nami: Božji dar nas pritegne, hoče biti sprejet in prebuja predanost. Preseneti nas, ker se pusti tudi zavrniti; očara nas, ker nas iztrga iz brezbrižnosti. Resnična moč je, da postanemo Božji otroci: moč, ki ostaja zakopana, dokler ostajamo daleč od joka otrok in krhkosti ostarelih, od nemočnega molka žrtev in od sprijaznjene melanholije tistih, ki delajo hudo, čeprav ga nočejo.

Kakor je zapisal ljubljeni papež Frančišek, da bi nas znova poklical k veselju evangelija: »Včasih čutimo skušnjavo, da bi, čeprav smo kristjani, ohranjali previdno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da se dotaknemo človeške bede, da se dotaknemo trpečega mesa drugih. Čaka, da se odpovemo iskanju tistih osebnih ali skupnostnih zavetišč, ki nam omogočajo, da ostanemo oddaljeni od jedra človeške drame, da bi se zares odločili stopiti v stik s konkretnim življenjem drugih in bi spoznali moč nežnosti« (Apost. spodb. Evangelii gaudium, 270).

Dragi bratje in sestre, ker je Beseda postala meso, zdaj meso govori, kliče in vpije Božjo željo, da bi se srečal z nami. Beseda je med nami postavila svoj krhki šotor. In kako ne bi pomislili na šotore v Gazi, že tedne izpostavljene dežju, vetru in mrazu, pa tudi na šotore tolikih drugih beguncev in pribežnikov na vseh celinah, ali na zasilna zavetja tisočev brezdomcev sredi naših mest? Krhko je meso neoboroženih ljudstev, preizkušanih v številnih vojnah, ki še trajajo ali pa so se končale, a so za seboj pustile ruševine in odprte rane. Krhke so duše in krhko življenje mladih, prisiljenih pod orožje, ki na bojiščih občutijo nesmisel tega, kar se zahteva od njih, in laž, s katero so prežeti bučni govori tistih, ki jih pošiljajo umirat.

Kadar nam krhkost drugega prodre v srce, kadar bolečina bližnjega razbije naše kot granit trdne gotovosti, se mir že začenja. Božji mir se rojeva, ko sprejmemo čebljanje, ko poslušamo jok: rojeva se med ruševinami, ki kličejo po novi solidarnosti; rojeva se iz sanj in videnj, ki kakor prerokbe zasukajo tok zgodovine. Da, vse to obstaja, kajti Jezus je Logos, smisel, iz katerega je vse dobilo obliko. »Vse je nastalo po njem in brez njega ni nastalo nič« (Jn 1,3). Ta skrivnost nas nagovarja iz jaslic, ki smo jih postavili; odpira nam oči za svet, v katerem Beseda še vedno odmeva, »velikokrat in na veliko načinov« (prim. Heb 1,1), in nas še vedno kliče k spreobrnjenju.

Seveda evangelij ne prikriva, da se tema upira luči; pot Božje Besede opisuje kot neprehodno stezo, posejano z ovirami. Vse do danes pristni glasniki miru sledijo Besedi po tej poti, ki naposled doseže srca: nemirna srca, ki pogosto hrepenijo prav po tem, čemur se upirajo. Tako Božič znova poživi misijonsko Cerkev in jo žene po poteh, ki ji jih je začrtala Božja Beseda. Ne služimo nasilni, oblastni besedi – takih je že povsod preveč – temveč navzočnosti, ki prebuja dobro, pozna njegovo učinkovitost in si ga ne lasti kot izključno pravico.

To je pot poslanstva: pot k drugemu. Pri Bogu je vsaka beseda naslovljena beseda; je vabilo k pogovoru, beseda, ki ni nikoli enaka sami sebi. To je prenova, ki jo je pospešil drugi vatikanski koncil in ki bo zacvetela samo, če bomo hodili skupaj z vsem človeštvom, nikoli pa se od njega ločili. Temu nasprotna je posvetnost, ko v središče postavimo sami sebe. Dogajanje pri učlovečenju zaznamuje dinamika pogovora. Mir bo nastopil, ko se bodo ustavili naši samogovori in bomo, oplemeniteni s poslušanjem, pokleknili pred golo krhkostjo drugega. Devica Marija je prav v tem Mati Cerkve, Zvezda evangelizacije, Kraljica miru. V njej razumemo, da se nič ne rodi iz razkazovanja moči in da se vse prerodi iz tihe moči sprejetega življenja.