Apostolsko pismo svetega očeta Leona XIV.: Zvestoba, ki rodi prihodnost

Leon XIV.

APOSTOLSKO PISMO 
ZVESTOBA, KI RODI PRIHODNOST 
SVETEGA OČETA LEONA XIV. 
OB 60-LETNICI KONCILSKIH ODLOKOV 
OPTATAM TOTIUS in PRESBYTERORUM ORDINIS

1. K zvestobi, ki rojeva prihodnost, so duhovniki poklicani tudi danes, saj se zavedajo, da nam vztrajanje v apostolskem poslanstvu ponuja priložnost, da se sprašujemo o prihodnosti duhovniške službe in da pomagamo drugim začutiti veselje duhovniškega poklica. 60-letnica 2. vatikanskega koncila, ki poteka v tem jubilejnem letu, nam daje priložnost, da na novo premislimo o daru te rodovitne zvestobe, ko se spominjamo naukov odlokov Optatam totius in Presbyterium Ordinis, ki sta bila izdana 28. oktobra in 7. decembra leta 1965. Gre za dve besedili, ki sta se rodili iz enega samega diha Cerkve, ki se čuti poklicana biti znamenje in sredstvo edinosti za vsa ljudstva in je pozvana k prenovi, zavedajoč se, da je »zaželena prenova vse Cerkve v veliki meri odvisna od duhovniške službe, ki jo oživlja Kristusov duh.«[1]

2. Ne obhajamo papirnate obletnice! Oba dokumenta sta namreč trdno utemeljena na razumevanju Cerkve kot Božjega ljudstva, ki roma skozi zgodovino, in predstavljata mejnik razmisleka o naravi in poslanstvu pastoralne službe in o pripravi nanjo, obenem pa ohranjata veliko svežino in aktualnost skozi čas. Zato vabim k nadaljnjemu branju in preučevanju teh besedil znotraj krščanskih skupnosti, zlasti v semeniščih in v vseh okoljih priprave in formacije za duhovništvo.

3. Odloka Optatam totius in Presbyterorum Ordinis, ki sta trdno postavljena v brazdo doktrinalnega izročila Cerkve o zakramentu svetega reda, sta pozornosti koncila predložila razmišljanje o službenem duhovništvu in poskrbela, da se je skrb koncilskega zasedanja usmerila na duhovnike. Namen je bil priprava potrebnih predpostavk za oblikovanje bodočih rodov duhovnikov v skladu s prenovo, ki jo je spodbujal koncil, pri čemer se ohranja identiteta službe in hkrati opozarja na nove perspektive, ki dopolnjujejo predhodno razmišljanje z optiko zdravega doktrinalnega razvoja.[2] Zato ju moramo ohraniti v živem spominu in odgovoriti na klic ter sprejeti nalogo, ki sta ga ta odloka dala celotni Cerkvi, to je vedno in vsak dan okrepiti duhovniško službo s črpanjem iz njene korenine, ki je vez med Kristusom in Cerkvijo, da bi bili skupaj z vsemi verniki in v njihovi službi misijonarski učenci po njegovem Srcu.

4. Hkrati je človeštvo v šestih desetletjih, ki so pretekla od koncila, doživelo in doživlja spremembe, ki terjajo stalno preverjanje prehojene poti in dosledno posodabljanje koncilskih naukov. Istočasno je Cerkev v teh letih vodil Sveti Duh, da je razvila koncilski nauk o njeni občestveni naravi v skladu s sinodalnim in misijonarskim načinom.[3] S tem namenom se s tem apostolskim pismom obračam na vse Božje ljudstvo, da bi skupaj premislili identiteto in delo posvečenih služabnikov v luči tega, kar Gospod danes zahteva od Cerkve, in nadaljevali veliko delo posodabljanja 2. vatikanskega koncila. Predlagam, da to storimo skozi lečo zvestobe, ki je hkrati Božja milost in nenehna pot spreobrnjenja, da bi z veseljem odgovorili na klic Gospoda Jezusa. Uvodoma želim izraziti hvaležnost za pričevanje in predanost duhovnikov, ki na vseh koncih sveta darujejo življenje, obhajajo Kristusovo daritev v evharistiji, oznanjajo Besedo, odvezujejo grehe in se dan za dnem velikodušno posvečajo svojim bratom in sestram, služijo njihovemu občestvu in edinosti ter na poseben način skrbijo za tiste, ki najbolj trpijo in živijo v stiski.

Zvestoba in služenje

5. Vsak poklic v Cerkvi se rodi iz osebnega srečanja s Kristusom, »ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.«[4] Pred vsako obveznostjo, pred vsako dobro osebno težnjo, pred vsako službo je Učiteljev glas, ki kliče: »Hodi za menoj« (Mr 1,17). Gospod življenja nas pozna in razsvetljuje naše srce s svojim ljubečim pogledom (prim Mr 10,21). Ne gre samo za notranji glas, ampak za duhovni nagib, ki pogosto pride do nas po zgledu drugih Gospodovih učencev in se oblikuje v pogumno življenjsko odločitev. Zvestoba poklicu, zlasti v času preizkušnje in skušnjave, se okrepi, kadar tega glasu ne pozabimo, ko smo se sposobni strastno spominjati se zvena glasu Gospoda, ki nas ljubi, ki nas izbere in nas kliče, in če se zaupamo tudi nepogrešljivemu spremstvu tistih, ki so izvedeni v življenju Duha. Odmev te Besede je skozi čas počelo notranje enosti s Kristusom, kar je temeljno in neizogibno v apostolskem življenju.

6. Klic v posvečeno duhovništvo je svoboden in zastonjski Božji dar. Poklic namreč ne pomeni Gospodove prisile, ampak ljubeči predlog načrta zveličanja in svobode za naše življenje, ki ga prejmemo, ko po Božji milosti spoznamo, da je v središču našega življenja Jezus, Gospod. Tedaj poklic k posvečenemu duhovništvu raste kot podaritev samega sebe Bogu in zato tudi njegovemu svetemu ljudstvu. Celotna Cerkev moli in se veseli tega daru s srcem, polnim upanja in hvaležnosti, kakor se je izrazil papež Benedikt XVI. ob zaključku duhovniškega leta: »Želeli smo ponovno prebuditi veselje nad tem, da nam je Bog tako blizu, in hvaležnost, da se izroča naši šibkosti; da nas vodi in nas dan za dnem podpira. Želeli smo tudi ponovno pokazati mladim,  da ta poklic, to občestvo služenja Bogu in z Bogom, obstaja – še več, da Bog čaka na naš 'da'.«[5]

7. Vsak poklic je dar Očeta, ki zahteva, da ga zvesto varujemo v dinamiki trajnega spreobrnjenja. Pokorščina svojemu poklicu se gradi vsak dan s poslušanjem Božje Besede, obhajanja zakramentov – zlasti evharistične daritve – evangelizacije, bližine z zadnjimi, z duhovniškim bratstvom, črpajoč iz molitve kot najpomembnejšega srečanja z Gospodom. Kot bi se duhovnik vsak dan vrnil h Galileljskemu jezeru – tja, kjer je Jezus vprašal Petra: »Ali me ljubiš?« (Jn 21,15) – da obnovi svoj »da«.[6] V tem smislu razumemo, kar nakazuje Optatam totius v zvezi z duhovniško formacijo, za katero ne želi, da se konča v času semenišča (prim. št. 22), pač pa odpre pot nenehni, trajni formaciji, da ustvari dinamiko stalne človeške, duhovne, intelektualne in pastoralne prenove.

8. Zato so vsi duhovniki poklicani, da vedno skrbijo za svojo formacijo, da ohranjajo pri življenju Božji dar, ki so ga prejeli z zakramentom svetega reda (prim. 2 Tim 1,6). Zvestoba svojemu poklicu torej in statičnost ali zaprtost, ampak pot vsakdanjega spreobrnjenja, ki potrjuje in poglablja prejeti poklic. S tega vidika je primerno pospeševati pobude, kot je Simpozij za trajno formacijo duhovnikov, ki je potekal v Vatikanu od 6. do 10. februarja 2024 z več kot osemsto odgovornimi za trajno formacijo iz osemdesetih držav. Prej kot intelektualni napor ali pastoralno podanašnjenje ostaja trajna formacija živ spomin in nenehno posodabljanje lastne poklicanosti na skupni poti.

9. Že od trenutka klica in prve formacije lepoto in stanovitnost poti varuje hoja za Kristusom. Vsak pastir se mora namreč, še preden se posveti vodenju črede, nenehno spominjati, da je sam Učiteljev učenec skupaj z brati in sestrami, kajti »vse življenje smo 'učenci' s stalnim hrepenenjem po upodobitvi po Kristusu.«[7] Samo ta odnos poslušne hoje za in zvestega učenčevstva lahko um in srce ohrani v pravi smeri kljub pretresom, ki jih lahko prinese življenje.

10. V zadnjih desetletjih nas je kriza zaupanja v Cerkev, ki so jo zbudile zlorabe, ki so jih zagrešili člani klera in ki nas napolnjujejo s sramom in nas kličejo k ponižnosti, še bolj ozavestila o nujnosti celostne formacije, ki naj zagotovi človeško rast in zrelost kandidatov za duhovništvo, skupaj z bogatim in trdnim duhovnim življenjem.

11. Vzgoja se kaže kot osrednja tudi za soočenje s pojavom tistih, ki po nekaj letih ali tudi po desetletjih zapustijo duhovniško službo. Te boleče stvarnosti namreč ne moremo razlagati samo s pravnega vidika, ampak zahteva, da pozorno in sočutno pogledamo tudi na zgodovino teh bratov in na mnogotere razloge, ki so jih lahko vodili k taki odločitvi. Odgovor, ki ga moramo dati, pa je predvsem prenovljena vzgojna zaveza, katere cilj je »pot domačnosti z Gospodom, ki vključuje celotnega človeka, srce, razum svobodo in ga oblikuje po podobi Dobrega pastirja.«[8]

12. Zato bi moralo »semenišče, ne glede na to, kako je zamišljeno, biti šola naklonjenosti […], naučiti se moramo ljubiti in to početi, kot Jezus.« Zato vabim bogoslovce k notranjemu delu na motivacijah, ki naj vključi vse vidike življenja: »Nič vašega namreč ni, kar bi moralo biti zavrženo, ampak je treba vse sprejeti in preobraziti v logiki pšeničnega zrna, da bi postali srečni ljudje in duhovniki, 'mostovi' in ne ovire za srečanje s Kristusom za vse tiste, ki se vam približajo.«[9] Samo človeško zreli in duhovno trdni duhovniki in posvečene osebe, torej osebe, v katerih sta človeška in duhovna razsežnost dobro integrirani in so zato sposobni pristnih odnosov z vsemi, lahko sprejmejo obvezo celibata in verodostojno oznanjajo evangelij Vstalega.

13. Gre torej za varovanje in rast poklicanosti po stalni poti spreobrnjenja in obnovljene zvestobe, ki nikdar ni samo individualna pot, ampak nas zavezuje, da poskrbimo drug za drugega. Ta dinamika je vedno znova delo milosti, ki objame našo krhko človeškost, jo ozdravi narcisizma in egocentričnosti. Z vero, upanjem in ljubeznijo smo poklicani, da se vsak dan podamo na pot hoje za, ko vse svoje zaupanje položimo v Gospoda. Občestva, sinodalnosti in poslanstva namreč ni mogoče doseči, če v srcu duhovnikov skušnjava samozadostnosti ne da prednosti logiki poslušanja in služenja. Kot je poudaril Benedikt XVI., »je duhovnik Kristusov služabnik v smislu, da njegovo življenje, ontološko oblikovano po Kristusu, privzame bistveno odnosni značaj: on je v Kristusu, za Kristusa in s Kristusom v službi ljudi. Prav zato, ker pripada Kristusu, je duhovnik radikalno v službi ljudi: je služabnik njihovega zveličanja, njihove sreče, njihove pristne osvoboditve, ko dozoreva v tem postopnem prevzemanju Kristusove volje, v molitvi, v 'biti od srca do srca' z Njim.«[10]

Zvestoba in bratstvo

14. 2. Vatikanski koncil je posebno duhovniško službo umestil znotraj enakega dostojanstva in bratstva vseh krščenih, kakor jasno priča odlok Presbyterorum Ordinis: »Čeprav duhovniki nove zaveze zaradi mašniškega posvečenja opravljajo nadvse odlično in potrebno službo očeta in učitelja med Božjim ljudstvom in za ljudstvo, so vendar skupaj z vsemi verniki Gospodovi učenci, ki so postali na Božji klic deležni njegovega kraljestva. Z vsemi, ki so bili prerojeni v krstnem studencu, so namreč duhovniki bratje med brati, saj so udje prav istega Kristusovega telesa, čigar zidanje je zaupano vsem.«[11] Znotraj tega temeljnega bratstva, ki ima svoje korenine v krstu in združuje celotno Božje ljudstvo, koncil poudarja posebno bratsko vez med posvečenimi služabniki, ki je utemeljena v samem zakramentu svetega reda: »Duhovniki, ki so s posvečenjem stopili v red mašnikov, so vsi med seboj povezani v tesnem zakramentalnem bratstvu, posebej še v škofiji, v kateri služijo pod svojim škofom, sestavljajo en zbor duhovnikov. […] Vsak je torej z drugimi udi tega zbora duhovnikov tesno povezan s posebnimi vezmi apostolske ljubezni, službe in bratstva.«[12] Duhovniško bratstvo je torej še prej, kot naloga, ki jo je treba opraviti, dar, ki je neločljivo povezan z milostjo posvečenja. Priznati moramo, da nas ta dar prehiteva. Ne gradi se zgolj z dobro voljo in v moči skupnega napora, ampak je dar milosti, ki nas napravlja deležne službe škofa in se udejanja v občestvu z njim in z brati.

15. Prav zaradi tega pa so duhovniki poklicani, da odgovarjajo na milost bratstva, ko z življenjem kažejo in potrjujejo to, kar je bilo med njimi določeno ne samo s krstno milostjo, ampak tudi z zakramentom svetega reda. Zvestoba občestvu pomeni najprej preseganje skušnjave individualizma, ki se nikoli ne ujame z misijonskim in evangelizacijskim delovanjem, ki vedno zadeva Cerkev v celoti. 2. vatikanski koncil ni naključno o duhovnikih skoraj vedno govoril v množini: noben pastir ni sam! Gospod sam jih je »postavil dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim« (Mr 3,14). To pomeni, da nobena služba ne more biti razvezana od občestva z Jezusom Kristusom in z njegovim telesom, ki je Cerkev. Poskrbeti, da bo ta odnosna in skupnostna vez posvečenega duhovništva vedno bolj vidna, v zavedanju, da edinost Cerkve izhaja iz »edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha,«[13] je eden od prednostnih izzivov za prihodnost, zlasti v svetu, ki ga zaznamujejo vojne, delitve in nesoglasja.

16. Duhovniško bratstvo je torej treba obravnavati kot sestavno prvino identitete duhovnikov,[14] ne le kot ideal ali slogan, ampak kot vidik, ki se mu je treba posvetiti z obnovljeno močjo. V tem pogledu je bilo veliko storjenega z uporabo smernic Presbyterorum Ordinis (prim. št. 8), vendar pa je treba še veliko storiti, začenši na primer z ekonomskim izenačenjem med tistimi, ki služijo na revnih župnijah in tistimi, ki svoje služenje opravljajo v dobro stoječih skupnostih. Poleg tega je treba vzeti na znanje tudi, da v mnogih narodih in škofijah še ni zagotovljeno potrebno zavarovanje za bolezen in starost. Medsebojna skrb, zlasti pozornost do bolj osamljenih in izoliranih bratov, pa tudi do bolnih in ostarelih, ne more biti manj pomembna od skrbi za ljudi, ki so nam zaupani. To je ena od temeljnih potreb, ki sem jih priporočil duhovnikom ob njihovem nedavnem jubileju. »Kako bi namreč mi, duhovniki, mogli biti graditelji živih skupnosti, če predvsem med nami ne bi vladalo učinkovito in iskreno bratstvo?«[15]

17. V mnogih kontekstih – zlasti zahodnih – se za življenje duhovnikov odpirajo novi izzivi, povezani s današnjo mobilnostjo in razdrobljenostjo družbenega tkiva. To pomeni, da duhovniki niso več vključeni v povezano in verno okolje, ki jih je v preteklosti podpiralo v njihovi službi. Posledično so bolj izpostavljeni tokovom samote, ki duši apostolsko vnemo in lahko povzroči žalostno zapiranje vase. Tudi zaradi tega, sledeč pojasnilom svojih predhodnikov,[16] želim, da bi se v vseh krajevnih Cerkvah mogla pojaviti obnovljena vnema za vzpostavljanje in spodbujanje izvedljivih oblik skupnega življenja, tako da si »duhovniki vzajemno pomagajo tudi v duhovnem in umskem življenju, da bodo mogli v svoji službi uspešneje sodelovati in se reševati iz morebitnih nevarnosti samote.«[17]

18. Po drugi strani pa je treba omeniti, da se duhovniško občestvo ne more nikoli opredeliti kot izenačevanje posameznikov, karizem ali talentov, ki jih je Gospod vlil v življenje vsakega posameznika. Pomembno je, da med duhovniki v škofiji po škofovemu razločevanju uspe najti ravnovesje med vrednotenjem teh darov in ohranjanjem občestva. Šola sinodalnosti – pod tem vidikom – lahko vsem pomaga, da notranje dozorijo za sprejemanje različnih karizem v sintezi, ki utrdi občestvo duhovnikov zvesto evangeliju in naukom Cerkve. V času velike krhkosti so vsi posvečeni služabniki poklicani živeti občestvo tako, da se vračajo k bistvenemu in se približajo ljudem, da bi varovali upanje, ki dobi svoj obraz v ponižnem in konkretnem služenju. V tem okviru je predvsem služba stalnega diakona, ki je oblikovan po Kristusu Služabniku, živo znamenje ljubezni, ki ne ostane površinska, ampak se skloni, posluša in se daje. Lepota Cerkve, ki jo sestavljajo duhovniki in diakoni, ki sodelujejo, združeni v isti zavzetosti za evangelij in pozorni do najbolj ubogih, postane očitno pričevanje občestva. Po Jezusovi besedi (prim. Jn 13,34-35) prav iz te enosti, ki je zakoreninjena v medsebojni ljubezni, krščansko pričevanje prejema verodostojnost in moč. Zato je diakonska služba, zlasti ko je živeta v občestvu z lastno družino, dar, ki ga moramo poznati, ceniti in podpirati. Nevsiljivo toda bistveno služenje mož, ki so predani ljubezni, nas spominja, da se poslanstvo ne izpolnjuje z velikimi dejanji, temveč je združeno z navdušenjem za kraljestvo in z vsakodnevno zvestobo evangeliju.

19. Posrečen in zgovoren primer zvestobe občestvu je brez dvoma tisti, ki ga predstavlja sv. Ignacij Antiohijski v Pismu Efežanom: »Primerno je, da ravnate v skladu s škofovo mislijo, kar že delate. Kajti vaši duhovniki, vredni spomina, vredni Boga, so v popolnem sozvočju s škofom, kot strune na citrah. Zato vaša soglasnost in vaša enodušna ljubezen opevata Jezusa Kristusa. […] Zato je koristno, da ste v brezhibni edinosti, da boste vedno deležni Boga.«[18]

Zvestoba in sinodalnost

20. Prihajam do točke, ki mi je še posebej pri srcu. Ko odlok Presbyterorum Ordinis govori o identiteti duhovnikov, najprej poudari povezavo z duhovništvom in poslanstvom Jezusa Kristusa (prim. št. 2) in pokaže tri temeljne koordinate: odnos s škofom, ki v duhovnikih najde »potrebne sodelavce in svetovalce«, s katerimi vzdržuje bratski in prijateljski odnos (prim. št. 7); zakramentalno občestvo in bratstvo z drugimi duhovniki, tako da skupaj prispevajo k »istemu delu« in opravljajo »eno samo službo«, ko vsi delajo »za isti namen«, čeprav se ukvarjajo z različnimi opravili (št. 8).; odnos z vernimi laiki, med katerimi so duhovniki s svojo posebno nalogo bratje med brati, deleč z njimi isto krstno dostojanstvo, združujejo »svoje napore z napori vernih laikov« in naj imajo korist »od njihove izkušenosti in pristojnosti na različnih področjih človeškega delovanja, da bi mogli z njimi vred spoznavati znamenja časov.« Namesto da bi bili prvi ali da bi vse naloge osredotočali nase, »naj mnogovrstne karizme laikov, tako nižje kakor višje, s čutom vere odkrivajo, z veseljem priznavajo in skrbno gojijo«. (št. 9).

21. Na tem področju je še veliko dela. Spodbuda sinodalnega procesa je močno povabilo Svetega Duha, da v tej smeri naredimo odločilne korake. Zato ponovno poudarjam svojo željo, »da povabim duhovnike […] da na neki način odprejo svoje srce in se udeležijo teh procesov,«[19] ki jih živimo. V tem smislu je drugo zasedanje 16. sinodalne skupščine v Sklepnem dokumentu[20] predlagalo spreobrnitev odnosov in procesov. Zdi se, da je bistveno, da se v vseh delnih Cerkvah lotijo primernih pobud, da bi se duhovniki lahko spoprijateljili s smernicami tega dokumenta in dobili izkušnjo rodovitnosti sinodalnega sloga Cerkve.

22. Vse to zahteva formativno zavzetost na vseh ravneh, zlasti na področju začetne in trajne formacije duhovnikov. V vedno bolj sinodalni in misijonarski Cerkvi duhovniška služba ne izgubi nič od svoje pomembnosti in aktualnosti, pač pa se lahko bolj osredotoči na lastne posebne in značilne naloge. Izziv sinodalnosti – ki ne odstrani razlik, ampak jih ovrednoti – ostaja ena od glavnih priložnosti za duhovnike v prihodnosti. Kakor opominja navedek v Sklepnem dokumentu, »so duhovniki poklicani, da svojo službo živijo z držo bližine ljudem, sprejemajo in poslušajo vse ter se odpirajo sinodalnemu slogu.« (št. 72). Da bi vedno bolje udejanjalo ekleziologijo občestva, mora duhovniško služenje preseči model izključnega vodenja, ki določa združevanje pastoralnega življenja in breme vseh odgovornosti, ki so zaupane samo njemu, in težiti k vedno bolj kolegialnemu vodenju v sodelovanju med duhovniki, diakoni in vsem Božjim ljudstvom, v tisti vzajemni bogatitvi, ki je sad različnosti karizem, ki jih zbuja Sveti Duh. Kot omenja Evangelii gaudium, nas službeno duhovništvo in upodobitev po Kristusu Ženinu ne smeta voditi k enačenju zakramentalnega polnomočja z oblastjo, saj »priličenje duhovnika s Kristusom Glavo – se pravi, z glavnim virom milosti – ne vključuje povzdignjenja, ki ga postavlja na vrh vsega drugega.«[21]

Zvestoba in poslanstvo

23. Identiteta duhovnikov se vzpostavlja okoli njihovega biti za, in je neločljiva od njihovega poslanstva. Dejansko tisti, »ki si domišljajo, da svojo duhovniško identiteto odkrivajo z introspektivnim preiskovanjem lastne notranjosti, morda ne najdejo ničesar drugega kot znake, ki pravijo 'izstop': izstopi iz samega sebe, izstopi in išči Boga v adoraciji, izstopi in daj svojemu ljudstvu to, kar ti je bilo zaupano, in tvoje ljudstvo bo poskrbelo, da boš začutil in okusil, kdo si, kako ti je ime, kakšna je tvoja identiteta in te bo razveselilo stokratno, kakor je Gospod obljubil svojim služabnikom. Če ne izstopiš iz sebe, olje postane žarko in maziljenje ne more biti rodovitno.«[22] Kot je učil sv. Janez Pavel II., »so duhovniki v Cerkvi in za Cerkev zakramentalna predstavitev Jezusa Kristusa, Glave in Pastirja; verodostojno oznanjajo njegovo besedo, ponavljajo njegova dejanja odpuščanja in daritev odrešenja, zlasti po krstu, pokori in evharistiji, izkazujejo njegovo ljubečo skrb vse do popolne daritve sebe za čredo, ki jo zbirajo v edinosti in jo vodijo k Očetu po Kristusu v Duhu.«[23] Tako se duhovniški poklic razvija med veseljem in napori ponižnega služenja bratom, ki ga svet pogosto ne priznava, čuti pa globoko žejo po tem. Srečanje z vernimi in verodostojnimi pričami Božje zveste in usmiljene ljubezni predstavlja prvenstveno pot evangelizacije.

24. V našem sodobnem svetu, za katerega sta značilna priganjajoč ritem in tesnoba zaradi hiper-povezanosti, zaradi česar smo pogosto frenetični in nas vodi v aktivizem, sta vsaj dve skušnjavi, ki se vtikata v zvestobo temu poslanstvu. Prva je učinkovitostna miselnost, po kateri se vrednost vsakega posameznika meri po dosežkih, to je po količini dejavnosti in uresničenih projektov. Po tem načinu mišljenja je to, kar delaš, pred tem, kar si, kar obrne pravo hierarhijo duhovne identitete. Druga skušnjava pa se nasprotno opredeljuje kot neke vrste ravnodušnosti. Prestrašeni zaradi dogajanja v okolju se umaknemo vase, zavrnemo izziv evangelizacije in zavzamemo lenoben in defetističen pristop. Nasprotno pa veselo in navdušeno služenje – kljub vsem človeškim slabostim – lahko in mora z žarom prevzeti nalogo evangeliziranja vseh razsežnosti naše družbe, zlasti kulture, gospodarstva in politike, da bi bilo vse osredinjeno v Kristusu (prim. Ef 1,10). Da bi premagal ti dve skušnjavi in da bi živel veselo in rodovitno služenje, mora vsak duhovnik ostati zvest poslanstvu, ki ga je prejel, se pravi daru milosti, ki mu ga je prenesel škof med duhovniškim posvečenjem. Zvestoba poslanstvu pomeni sprejeti vzorec, ki nam ga je izročil sv. Janez Pavel II., ko je vse spomnil, da je pastoralna ljubezen vodilo, ki združuje duhovnikovo življenje.[24] Prav s tem, da ohranja živ ogenj pastoralne ljubezni, se pravi ljubezen Dobrega pastirja, lahko vsak duhovnik najde ravnovesje v vsakdanjem življenju in zna razločevati med tem, kar je koristno in med tem, kar je lastno njegovi službi, v skladu s pojasnili Cerkve.

25. Harmonije med kontemplacijo in akcijo ne smemo iskati z mučnim sprejemanjem operativnih shem ali s preprostim uravnoteženjem dejavnosti, ampak s tem, da velikonočno razsežnost sprejmemo kot središčni del službe. V nobenem primeru brezpogojna predanost ne more in ne sme vsebovati odpovedi molitvi, študiju, duhovniškemu bratstvu, ampak postane obzorje, na katerem vse razumemo, kolikor je usmerjeno k Gospodu Jezusu, ki je umrl in vstal za odrešenje sveta. Na ta način se izpolnijo tudi obljube, dane ob posvečenju, ki skupaj z nenavezanostjo na materialne dobrine v duhovnikovem srcu uresničujejo vztrajno iskanje in sprejemanje Božje volje, s čimer se Kristus razodeva iz vsakega njegovega dejanja. To se na primer zgodi, ko se človek izogiba vsakemu personalizmu in vsakemu slavljenju samega sebe, kljub javni izpostavljenosti, ki jo včasih zahteva njegova vloga. Vzgojen po skrivnosti, ki jo obhaja v svetem bogoslužju, mora vsak duhovnik »izginiti, da ostane Kristus, mora postati majhen, da bo On poznan in slavljen, se mora popolnoma iztrošiti, da nihče ne bi bil brez priložnosti, da ga spozna in ljubi.«[25] Zaradi tega je treba medijsko izpostavljenost, uporabo družbenih omrežij in vseh danes dostopnih orodij vedno modro ovrednotiti, pri čemer moramo kot vzorec razločevanja sprejeti vzorec služenja evangelizaciji. »Vse mi je dovoljeno, toda vse ne koristi« (1 Kor 6,12).

26. V vsaki okoliščini so duhovniki poklicani, da s pričevanjem treznega in čistega življenja učinkovito odgovorijo na veliko lakoto po pristnih in iskrenih odnosih, na katero naletimo v sodobni družbi in s tem pričujejo o Cerkvi, ki bi bila »učinkovit kvas odnosov in bratstva človeške družine«, ki bi »bila bolj sposobna krepiti odnose: z Gospodom, med moškimi in ženskami, v družinah, skupnostih, med vsemi kristjani, med družbenimi skupinami, med religijami.«[26] V ta namen morajo duhovniki in laiki – vsi skupaj – doseči resnično misijonarsko spreobrnjenje, ki naj krščanske skupnosti pod vodstvom njihovih pastirjev usmeri »v služenje poslanstvu, ki ga verniki opravljajo v družbi, v družinskem in poklicnem življenju«. Kot je opozorila sinoda, bo tako »postalo bolj jasno, da župnija ni usmerjena vase, temveč v poslanstvo, in je poklicana podpirati zavzetost številnih ljudi, ki na različne načine živijo in pričujejo o svoji veri v svojem poklicu ter v družbeni, kulturni in politični dejavnosti.«[27]

Zvestoba in prihodnost

27. Želim si, da bi obhajanje obletnice koncilskih odlokov in pot, ki smo jo poklicani hoditi skupaj, da bi ju konkretizirali in uresničili, moglo spremeniti v nove binkošti poklicev v Cerkvi, ki bodo zbudile svete, številne in vztrajne poklice v službeno duhovništvo, da ne bo nikoli manjkalo delavcev na Gospodovi žetvi. In naj se v vseh nas prebudi pripravljenost, da se popolnoma posvetimo spodbujanju poklicev in nenehni molitvi h Gospodarju žetve (prim. Mt 9,37-38).

28. Skupaj z molitvijo pa pomanjkanje duhovniških poklicev – predvsem na nekaterih področjih sveta – od vseh zahteva preverjanje rodovitnosti pastoralne prakse Cerkve. Res je, da so razlogi za to krizo pogosto lahko različni in mnogoteri, ter še posebej odvisni od družbeno-kulturnega konteksta, vendar moramo hkrati imeti pogum, da mladim ponudimo močne in osvobajajoče predloge, in da v delnih Cerkvah rastejo »okolja in oblike mladinske pastorale, ki bodo prežeta z evangelijem, kjer se lahko pokažejo in dozorijo poklici za popolno podaritev samega sebe.«[28] V trdnem prepričanju, da Gospod nikoli ne neha klicati (prim. Jn 11,28), moramo v vseh pastoralnih okoljih, zlasti pa v mladinskih in družinskih, vedno misliti na poklicno perspektivo. Ne pozabimo: brez skrbi za vse poklice ni prihodnost!

29. Za zaključek se zahvaljujem Gospodu, ki je svojemu ljudstvu vedno blizu in hodi skupaj z nami, ter napolnjuje naša srca z upanjem in mirom, da bi ga prinašali vsem. »Rad bi, bratje in sestre, da bi to bila naša prva velika želja: združena Cerkev, znamenje enosti in občestva, ki naj postane kvas za pomirjeni svet.«[29] In zahvaljujem se vsem vam, pastirji in verni laiki, ki odpirate duha in srce za preroško sporočilo koncilskih odlokov Presbyterorum Ordinis in Optatam totius, in ste pripravljeni, da skupaj iz njiju črpate hrano in spodbudo za pot Cerkve. Vse bogoslovce, diakone in duhovnike izročam priprošnji brezmadežne Device, Matere dobrega sveta, in sv. Janezu Marija Vianneyu, zavetniku župnikov in vzorniku vseh duhovnikov. Kot je običajno rekel arški župnik: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca.«[30] Ljubezen, ki je tako močna, da razprši oblake navade, malodušja in osamljenosti, popolna ljubezen, ki nam je v polnosti dana v evharistiji. Evharistična ljubezen, duhovniška ljubezen.

V Rimu, pri Svetem Petru, 8. decembra, na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, v jubilejnem letu 2025, prvem letu mojega papeževanja.

LEON PP. XIV. 

[1] 2. vatikanski koncil, Odlok Optatam totius o duhovniški vzgoji, Predgovor. 
[2] Prim. sv. J.H. Newman, An Essay on the Development of Christian Doctrine, Notre Dame 2024. V tem smislu opozarjam na poziv Optatam totius, 16 k prenovi in pospeševanju cerkvenih študij, ki še vedno potekajo. 
[3] Prim. Škofovska sinoda, Za sinodalno Cerkev – občestvo, soudeležba, poslanstvo, Pripravljalni dokument (2021), 1; Frančišek, Govor ob obhajanju 50-letnice ustanovitve Škofovske sinode (17. oktobra 2015). 
[4] Benedikt XVI., Okrožnica Deus caritas est (25. decembra 2005), 1. 
[5] Benedikt XVI., Homilija pri maši ob sklepu duhovniškega leta (11. junija 2010). 
[6] »Ko je Petra vprašal, če ga ljubi, ga ni vprašal zaradi potrebe, da bi spoznal učenčevo ljubezen, ampak z željo, da bi pokazal veličino njegove ljubezni« (Sv. Janez Krisostom, De sacerdotio II, 1: SCh 272, Parigi 1980, 104, 48-51). 
[7] Kongregacija za kler, Dar duhovniškega poklica. Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis (8. decembra 2016), št. 57. 
[8] Nagovor udeležencem mednarodnega srečanja »Srečni duhovniki – 'Imenoval sem vas prijatelje' (Jn 15,15)«, ki ga je ob jubileju duhovnikov in bogoslovcev organiziral Dikasterij za kler (26. junija 2025). 
[9] Meditacija ob jubileju bogoslovcev (24. junija 2025). 
[10] Benedikt XVI., Kateheza (24. junija 2009). 
[11] 2. Vatikanski koncil, Odlok Presbyterorum Ordinis o službi in življenju duhovnikov, 9. 
[12] Prav tam, 8. 
[13] Sv. Ciprijan, De dominica oratione, 23: CCSL 3A, Turnhout 1976, 105. 
[14] Prim. Kongregacija za kler, Dar duhovniškega poklica. Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis (8. decembra 2016), št. 87-88. 
[15] Nagovor udeležencem mednarodnega srečanja “Srečni duhovniki – “Imenoval sem vas prijatelje” (Jn 15,15)”, ki ga je ob jubileju duhovnikov in bogoslovcev organiziral Dikasterij za kler (26. junija 2025). 
[16] Prim. Sv. Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Pastores dabo vobis (25. marca 1992), 61; Benedikt XVI., Apostolsko pismo v obliki motuproprija Ministrorum institutio (16. januarja 2013). 
[17]2  Vatikanski koncil, Odlok Presbyterorum Ordinis (7. decembra 1965), 8. 
[18] Sv. Ignacij Antiohijski, Ad Ephesios, 4, 1-2: SCh 10, Pariz 1969, 72. 
[19] Udeležencem jubileja sinodalnih ekip in organizmov soudeležbe (24. oktobra 2025). 
[20] Škofovska sinoda, Sklepni dokument drugega zasedanja XVI. Redne generalne skupščine »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo« (26. oktobra 2024). 
[21] Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium (24. novembra 2013), 104. 
[22] Isti, Homilja pri krizmeni maši (17. aprila 2014). 
[23] Sv. Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Pastores dabo vobis (25. marca 1992), 15. 
[24] Prim. prav tam, 23. 
[25]  Homilija pri sveti maši Pro ecclesia (9. maja 2025). 
[26] Škofovska sinoda, Sklepni dokument drugega zasedanja XVI. Redne generalne skupščine “Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo” (26. oktobra 2024), 20; 50. 
[27] Prav tam, 59; 117. 
[28] Govor udeležencem mednarodnega srečanja Srečni duhovniki »Imenoval sem vas prijatelje« (Jn 15,15), ki ga je organiziral Dikasterij za kler ob jubileju duhovnikov in bogoslovcev (26. junija 2025). 
[29] Homilija ob začetku petrinske službe rimskega škofa (18. maja 2025). 
[30] «Le Sacerdoce, c’est l’amour du cœur de Jésus», in Bernard Nodet, Le curé d’Ars. Sa pensée, son cœur, Pariz 1995, 98.