Sveti oče: Postavimo Kristusa v središče svojega življenja in poslanstva
Vatican News
Sveti oče je uvodoma dejal, da je gradnjo cerkve svetega Anzelma spodbujal papež Leon XIII., saj je bil prepričan, da bo prisotnost benediktinskega reda zelo pomembna za vse Božje ljudstvo. Tudi danes morajo samostan, atenej, liturgični inštitut ter pastoralne dejavnosti, povezane s cerkvijo, v skladu z naukom sv. Benedikta vedno bolj rasti v sinergiji kot pristna »šola služenja Gospodu«.
Homilija papeža Leona XIV.
»Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).
Dragi bratje in sestre, poslušali smo te Jezusove besede, ko se spominjamo 125-letnice posvetitve te cerkve, ki jo je močno želel papež Leon XIII. in je tudi spodbujal njeno gradnjo.
Želel je, da bi ta zgradba skupaj s pripadajočim mednarodnim kolegijem prispevala h krepitvi benediktinske navzočnosti v Cerkvi in v svetu prek vedno večje enosti znotraj Benediktinske zveze. S tem namenom je bila tudi uvedena služba opata primasa. Prepričan je bil, da bo lahko vaš starodavni red v veliko pomoč za blagor vsega Božjega ljudstva v času, polnem izzivov, kot je bil prehod iz 19. v 20. stoletje.
Dejansko je bilo meniško življenje že od samega začetka »mejna« stvarnost, ki je pogumne moške in ženske spodbujala k ustanavljanju središč molitve, dela in krščanske ljubezni na najbolj oddaljenih in nedostopnih krajih; pogosto so zapuščena območja spremenili v rodovitna in bogata zemljišča: tako s kmetijskega in ekonomskega vidika, predvsem pa z duhovnega. Na ta način se je samostan vedno bolj uveljavljal kot kraj rasti, miru, gostoljubnosti in enosti, tudi v najtemnejših obdobjih zgodovine.
Tudi v našem času ne manjka izzivov, s katerimi se moramo soočati. Nenadne spremembe, ki smo jim priča, nas izzivajo in vprašujejo, saj odpirajo doslej neznane problematike. Ta slovesnost nas spominja, da lahko tudi mi, tako kot apostol Peter in skupaj z njim Benedikt ter mnogi drugi, odgovorimo na potrebe poklica, ki smo ga prejeli, samo tako, da Kristusa postavimo v središče svojega življenja in svojega poslanstva; pri tem moramo izhajati iz tistega dejanja vere, ki nam omogoča, da v Njem prepoznamo Zveličarja, ter ga udejanjimo v molitvi, študiju in prizadevanje za sveto življenje.
Tukaj se to uresničuje na različne načine: najprej v liturgiji, nato v Lectio divina, v raziskovanju, v pastoralni skrbi, z vključevanjem menihov z vseh koncev sveta ter z odprtostjo do duhovnikov, redovnikov, redovnic ter laikov najrazličnejših izvorov in položajev. Samostan, atenej, liturgični inštitut, pastoralne dejavnosti, povezane s cerkvijo, morajo tako v skladu z nauki sv. Benedikta vedno bolj rasti v sinergiji kot pristna »šola služenja Gospodu« (Sveti Benedikt, Pravilo, Prolog, 45).
Zato sem razmišljal o kompleksu, v katerem se nahajamo, kot o stvarnosti, ki mora stremeti k temu, da postane utripajoče srce v velikem telesu benediktinskega sveta, v središču katerega je, v skladu z nauki sv. Benedikta, cerkev.
Prvo berilo (prim. Ez 43,1-2.4-7a) nam je predstavilo podobo reke, ki izvira iz templja. Ta se zelo dobro ujema s podobo srca, ki črpa kri po telesu, da lahko vsak ud prejme hrano in moč v korist drugih (prim. 1 Kor 12,20-27); prav tako se ujema s podobo duhovne zgradbe, zgrajene na trdni skali, ki je Kristus, o kateri nam je govorilo drugo berilo (prim. 1 Pt 2,4-9).
V »čebelnjaku« ustanove Svetega Anzelma naj bo to kraj, od koder vse izhaja in kamor se vse vrača, da bi se pred Bogom preverilo, potrdilo in poglobilo, kot je priporočal sv. Janez Pavel II., ko je obiskal Papeški atenej ob stoletnici njegove ustanovitve. Glede njegovega svetega zavetnika je dejal: »Sveti Anzelm vse spominja [...], da poznavanje božjih skrivnosti ni toliko dosežek človeškega genija, kot dar, ki ga Bog daje ponižnim in vernim« (Govor, 1. junij 1986).
Kot rečeno, se je nanašal na nauk cerkvenega učitelja iz Aoste, naša želja pa je, da bi bilo to tudi preroško sporočilo, ki ga ta ustanova posreduje Cerkvi in svetu kot izpolnitev poslanstva, ki smo ga vsi prejeli: da smo ljudstvo, ki si ga je Bog pridobil, da bi oznanjalo čudovita dela njega, ki nas je iz teme poklical v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Posvetitev je slovesni trenutek v zgodovini svete stavbe, saj ta tako postane kraj srečanja med prostorom in časom, med končnim in neskončnim, med človekom in Bogom: odprta vrata v večnost, kjer duša najde odgovor na »napetost med vsakim posameznim trenutkom in svetlobo časa, večjemu obzorju [...], ki nas odpira prihodnosti, ki nas priteguje kot poslednji temelj« (Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 222) v srečanju med polnostjo in omejenostjo, ki spremlja našo zemeljsko pot.
Drugi vatikanski koncil vse to opisuje na eni od svojih najlepših strani, ko pravi, da je Cerkev »človeška in božja hkrati; vidna, pa polna nevidnega; goreča za delo in predana kontemplaciji; navzoča v svetu, pa vendar popotnica; […] vse pa tako, da je človeško usmerjeno v božje in božjemu podrejeno, vidno k nevidnemu, dejavnost h kontemplaciji, sedanja stvarnost pa k prihodnjemu mestu, h kateremu smo namenjeni« (Konstitucija Sacrosanctum Concilium, 2).
To je izkušnja našega življenja in življenja vsakega moškega in ženske na tem svetu, ki išče tisti končni in temeljni odgovor, ki ga ne moreta razodeti »meso in kri«, ampak samo Oče, ki je v nebesih (prim. Mt 16,17); skratka, tistih, ki potrebujejo Jezusa, Kristusa, Sina živega Boga (prim. v. 16). Poklicani smo, da iščemo Njega in da k Njemu pripeljemo vse, ki jih srečujemo; hvaležni za darove, ki nam jih je podaril, in predvsem za ljubezen, s katero hodi pred nami (prim. Rim 5,6). Tedaj bo to svetišče postalo vedno bolj tudi kraj veselja, kjer se doživi lepoto tega, da se z drugimi podeli to, kar se je zastonjsko prejelo (prim. Mt 10,8).
