Sveti oče: Bog nam je v predoru smrti odprl prehod v večno življenje
Homilija papeža Leona XIV. na pokopališču Verano
Dragi bratje in sestre, na tem kraju smo se zbrali, da bi obhajali spomin vseh vernih rajnih, zlasti tistih, ki so pokopani tukaj, s posebno naklonjenostjo se spominjamo naših dragih. Na dan smrti so nas zapustili, vendar jih vedno nosimo v spominu svojega srca. In vsak dan, v vsem, kar živimo, je ta spomin živ. Pogosto nas kaj spominja nanje; podobe, ki nas popeljejo v trenutke, ki smo jih doživeli z njimi. Mnogi kraji, celo vonjave naših domov nam govorijo o tistih, ki smo jih ljubili in jih ni več med nami, ter ohranjajo njihov spomin.
Vendar pa danes nismo tukaj samo zato, da bi se spominjali tistih, ki so odšli s tega sveta. Krščanska vera, utemeljena na Kristusovi veliki noči, nam namreč pomaga, da živimo spominjanje ne samo kot spomin na preteklost, ampak tudi in zlasti kot upanje za prihodnost. Ne gre toliko za pogled nazaj, ampak predvsem za pogled naprej; proti cilju naše poti, proti varnemu pristanu, ki nam ga je obljubil Bog, proti praznovanju brez konca, ki nas čaka. Tam, okoli vstalega Gospoda in naših dragih bomo okušali veselje večne gostije: »Tisti dan – smo slišali v berilu iz knjige preroka Izaija – bo Gospod nad vojskami na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi. […] Uničil bo smrt za vedno.«
To »prihodnje upanje« navdihuje naše spomine in molitve na ta dan. Ne gre za iluzijo, ki služi kot lajšanje bolečine ob ločitvi od ljubljenih oseb, ali za preprost človeški optimizem. Gre za upanje, utemeljeno na Jezusovem vstajenju, s katerim je premagal smrt in tudi za nas odprl prehod k polnosti življenja. Kot sem spomnil v eni izmed nedavnih katehez, je On »cilj naše hoje. Brez njegove ljubezni bi življenjska pot postala brezciljno tavanje, tragična napaka brez destinacije. […] Vstali nam zagotavlja prihod na cilj, vodi nas domov, kjer smo pričakovani, ljubljeni, rešeni« (Splošna avdienca, 15. oktober 2025).
In ta končni cilj, gostija, okoli katere nas bo zbral Gospod, bo srečanje ljubezni. Bog nas je ustvaril iz ljubezni, v ljubezni svojega Sina nas rešuje smrti, v radosti ljubezni z Njim in z našimi dragimi želi, da bi večno živeli. Prav zato hodimo proti cilju in ga vnaprej okušamo v nepremagljivi povezanosti s tistimi, ki so hodili pred nami, samo kadar živimo v ljubezni in izkazujemo ljubezen drug drugemu, zlasti najbolj ranljivim in najrevnejšim. Jezus nas namreč vabi s temi besedami: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36).
Ljubezen premaga smrt. V ljubezni nas bo Bog zbral skupaj z našimi dragimi. In če hodimo v ljubezni, naše življenje postane molitev, ki se dviga in nas združuje z rajnimi, nas približuje njim, v pričakovanju, da jih bomo ponovno srečali v veselju večnosti.
Dragi bratje in sestre, medtem ko bolečina zaradi odsotnosti tistih, ki niso več med nami, ostaja vtisnjena v naša srca, se izročimo upanju, ki ne osramoti (Rim 5,5); glejmo vstalega Kristusa in mislimo na naše drage rajne kakor ovite v njegovo svetlobo; pustimo, da v nas odmeva obljuba večnega življenja, ki nam jo daje Gospod. On bo za vedno uničil smrt. On jo je za vedno premagal, ko je v predoru smrti s pasho odprl prehod v večno življenje, da bi združeni z Njim lahko tudi mi vstopili v predor in šli skozenj.
On nas pričakuje in ko ga bomo srečali ob koncu tega zemeljskega življenja, se bomo veselili z Njim in z našimi dragimi, ki so hodili pred nami. Naj nas ta obljuba podpira, posuši naše solze, usmeri naš pogled naprej, k tistemu prihodnjemu upanju, ki ne mine.
Photogallery
