Papež o mističnih pojavih in svetosti: Cilj je vedno občestvo ljubezni z Bogom
Simpozij o odnosu med mističnimi pojavi in svetostjo življenja je organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Kot je dejal papež, gre za »eno najlepših razsežnosti verske izkušnje«, ter dodal, da je simpozij s poglobitvijo te teme prispeval k njenemu ovrednotenju ter osvetlil nekatere vidike, ki zahtevajo razločevanje.
»Cerkev že stoletja, tako s teološkim premišljevanjem kot pridiganjem in katehezami, priznava, da je v središču mističnega življenja zavedanje o intimni združitvi ljubezni z Bogom. Ta milostni dogodek se kaže v sadovih, ki jih daje, v skladu z Gospodovimi besedami: “Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja” (Lk 6,43-44).«
Mistika je torej opredeljena kot »izkušnja, ki presega zgolj racionalno znanje, ne po zaslugi tistega, ki jo doživlja, ampak zaradi duhovnega daru, ki se lahko izrazi na različne načine, tudi s povsem nasprotnimi pojavi, kot so svetle vizije ali gosta tema, trpljenje ali ekstaza«. »Vendar pa ti izredni dogodki ostajajo drugotnega pomena in niso bistveni v primerjavi s samo mistiko in svetostjo: lahko so znamenja, v kolikor so posamezne karizme, toda pravi cilj vedno je in ostaja občestvo z Bogom,« je poudaril papež.
»Posledično ti izredni pojavi, ki lahko zaznamujejo mistično izkušnjo, niso nujni pogoji za prepoznavanje svetosti vernika: če so prisotni, krepijo kreposti ne kot individualne privilegije, temveč v kolikor so namenjene izgradnji celotne Cerkve, mističnega Kristusovega telesa. Kar je najpomembnejše in kar je treba pri preverjanju kandidatov za svetništvo najbolj poudariti, je njihova popolna in stalna skladnost z Božjo voljo, ki je razodeta v Svetem pismu in v živem apostolskem izročilu. Zato je pomembno ohranjati ravnovesje: tako kot se postopkov za kanonizacijo ne sme spodbujati na podlagi prisotnosti izrednih pojavov, je potrebna tudi pazljivost, da ne bi prihajalo do kaznovanja, če isti pojavi zaznamujejo življenje Božjih služabnikov.«
Cerkveno učiteljstvo, teologija in duhovni avtorji so podali »merila za razlikovanje pristnih duhovnih pojavov, ki se lahko zgodijo v ozračju molitve in iskrenega iskanja Boga, od manifestacij, ki so lahko varljive«. »Da bi se izognili vraževerni iluziji, je treba takšne dogodke presojati preudarno, s ponižnim razločevanjem in v skladu z naukom Cerkve.«
Papež je navedel sveto Terezijo Avilsko, ki je zapisala, da »najvišja popolnost ni v notranji sladkosti, velikih navdušenjih, vizijah in prerokbah, ampak v popolni skladnosti naše volje z Božjo, tako da trdno hočemo to, kar vemo, da je Njegova volja, ter z enakim veseljem sprejemamo tako sladko kot grenko, kakor to On hoče«. Tem besedam ustreza izkušnja svetega Janeza od Križa, po katerem je urjenje v krepostih seme goreče razpoložljivosti Bogu, tako da Njegova volja in naša volja postaneta »ena volja v pripravljeni in svobodni privolitvi«.
»V središče razločevanja v zvezi z nekim vernikom je treba postaviti sluh svetosti in preučiti njegovo popolno krepost kot izraz cerkvenega občestva in tesne združitve z Bogom,« je še dejal papež in sklenil, da so pri opravljanju te pomembne službe še posebej tisti, ki delajo na področju postopkov za kanonizacijo, poklicani »posnemati svetnike in tako gojiti poklic, ki nas vse povezuje kot krščene, žive ude enega Božjega ljudstva«.
