Papež med mašo zadušnico: Ljubezen križanega in vstalega Kristusa je preobrazila smrt
»Danes obnavljamo lepo navado, da ob spominu na vse verne rajne obhajamo mašo zadušnico za kardinale in škofe, ki so nas zapustili v minulem letu, in jo z veliko ljubeznijo darujemo za izvoljeno dušo papeža Frančiška, ki je umrl po tem, ko je odprl sveta vrata ter Rimu in svetu podelil velikonočni blagoslov. Zahvaljujoč jubileju ima to obhajanje – zame prvo – poseben okus: okus krščanskega upanja,« je začel homilijo papež Leon XIV..
Romanje upanja gre skozi srečanje z vstalim Kristusom
Navezal se je na odlomek iz Lukovega evangelija o učencema na poti v Emavs, ki se je bral med mašo (Lk 24,13-35).
»Božja beseda, ki smo jo slišali, nas razsvetljuje. To stori predvsem s pomembno svetopisemsko podobo, ki – lahko bi rekli – povzema smisel celotnega svetega leta: to je pripoved o učencema iz Emavsa. V njej je plastično predstavljeno romanje upanja, ki se odvije skozi srečanje z vstalim Kristusom. Izhodišče je izkušnja smrti, in to v njeni najslabši obliki: nasilna smrt, ki ubije nedolžnega in tako za sabo pusti razočarane, obupane in malodušne ljudi. Koliko ljudi – koliko “malih"! – tudi v naših dneh doživlja travme te strašne smrti, ki jo je iznakazil greh. Za to smrt ne moremo in ne smemo reči “laudato si’”, kajti Bog Oče je noče in je na svet poslal svojega Sina, da bi nas je rešil. Zapisano je: Kristus je moral trpeti, da bi vstopil v svojo slavo (prim. Lk 24,26) in nam dal večno življenje. Samo On lahko nosi to pokvarjeno smrt na sebi in v sebi, ne da bi bil sam pokvarjen. Edino On ima besede večnega življenja (prim. Jn 6,68) – to trepetaje izpovedujmo tukaj ob grobu svetega Petra – in te besede imajo moč, da v naših srcih ponovno zanetijo vero in upanje (prim. Jn 6,32).«
Novo upanje, velikonočno upanje
»Ko Jezus vzame kruh v svoje roke, ki so bile pribite na križ, izreče blagoslov, ga razlomi in ponudi, se učencema odprejo oči, v njunih srcih vzklije vera in z vero novo upanje. Da! To ni več upanje, ki sta ga imela prej in sta ga izgubila. To je nova stvarnost, dar, milost Vstalega: to je velikonočno upanje,« je izpostavil sveti oče.
»Kakor življenje vstalega Kristusa ni več tako, kot je bilo prej, ampak je popolnoma novo, ustvarjeno od Očeta z močjo Svetega Duha, tudi to kristjanovo upanje ni človeško upanje, ni od Grkov ne od Judov, ne temelji na modrosti filozofov niti na pravičnosti, ki izvira iz postave, ampak izključno in popolnoma na dejstvu, da je Križani vstal in se je prikazal Simonu (prim. Lk 24,34), ženam in drugim učencem. To je upanje, ki ne gleda zemeljskega obzorja, ampak onkraj, gleda Boga, tisto višino in globino, od koder je vzšlo Sonce, da bi razsvetlilo vse, ki se nahajajo v temi in smrtni senci (prim. Lk 1,78-79).«
Kristjani nismo žalostni kot nekdo, ki nima upanja
Po papeževih besedah zato lahko pojemo hvalnico svetega Frančiška Asiškega: »Hvaljen, moj Gospod, za našo sestro smrt telesno.«
»Ljubezen Kristusa križanega in vstalega je preobrazila smrt: iz sovražnice jo je naredila za sestro, jo ukrotila. In pred njo nismo žalostni, kot drugi, ki nimajo upanja (prim. 1 Tes 4,13). Seveda smo žalostni, ko nas zapusti ljubljena oseba. Pretreseni smo, ko človeka, zlasti otroka, “majhnega”, krhkega, vzame bolezen ali, še hujše, človeško nasilje. Kot kristjani smo poklicani, da skupaj s Kristusom nosimo težo teh križev. Vendar pa nismo žalostni kot nekdo, ki nima upanja, kajti niti najbolj tragična smrt ne more preprečiti našemu Gospodu, da sprejme v svoje naročje našo dušo in preobrazi naše umrljivo telo, tudi najbolj iznakaženo, po podobi svojega veličastnega telesa (prim. Flp 3,21).«
Sveti oče je pojasnil, da zato kraje pokopa kristjani ne imenujemo »nekropola«, torej »mesto mrtvih«, ampak »pokopališče«, kar izvorno pomeni »dormitorij« ali kraj počitka, v pričakovanju vstajenja. Kot pravi psalmist: »V miru bom legel in počival, saj ti, Gospod, sam skrbiš, da varno prebivam« (Ps 4,9).
Pastirji, ki so nas vodili po poti evangelija
Leon XIV. je ob koncu homilije dejal, da so papež Frančišek ter kardinali in škofje, za katere se je darovala evharistija, »to novo velikonočno upanje živeli, o njem pričevali in ga učili«.
»Gospod jih je poklical in jih postavil za pastirje v svoji Cerkvi, in s svojo službo so – če uporabimo besede iz Danielove knjige – “mnoge popeljali do pravičnosti” (Dan 12,3), torej so jih vodili po poti evangelija z modrostjo, ki prihaja od Kristusa, ki je za nas postal modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev (prim. 1 Kor 1,30). Naj so njihove duše oprane vsakega madeža in naj sijejo kakor zvezde na nebu (prim. Dan 12,3). Nas pa, ki smo še vedno romarji na zemlji, naj v tišini molitve doseže njihova duhovna spodbuda: “Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga” (Ps 42,6.12).«
