Sveti oče avguštinkam: Pričevati o vrednosti vsakodnevne in diskretne ljubezni

Skupaj hoditi za Kristusom

V Zvezo avguštinskih samostanov so povezani različni meniški samostani v Italiji, ki pa imajo isto karizmo, in to je »še posebej pomembno v trenutku, v katerem si vsa Cerkev prizadeva poglobiti in spodbujati svojo sinodalno razsežnost«, je dejal papež Leon XIV. na začetku govora.

»Papež Frančišek nas je spomnil, kako zelo pomembno je, da skupaj hodimo za Kristusom: složno poslušamo glas Svetega Duha ter se obračamo k obrazu in besedam drugega, se srečamo iz oči v oči, dopustimo, da se nas dotaknejo vprašanja bratov in sester, da bi nas raznolikosti obogatile. Gre za vrednoto, ki je bistveni del same narave Božjega ljudstva, in za preroško pričevanje ljubezni, ki je še posebej koristna danes, v svetu, ki je v mnogih pogledih vse manj odprt za dialog in medsebojno izmenjavo.«

  (@VATICAN MEDIA)

Živeti in pričevati veselje

Leon XIV. je v ospredje postavil nekaj vidikov meniških samostanov in njihovega kontemplativnega poslanstva v današnji Cerkvi.

Prvi vidik je »živeti in pričevati veselje združenosti z Bogom«. »Sveti Avguštin nam je o tem zapustil zelo lepe strani. V Izpovedih govori o veselju tistih, ki služijo Gospodu s čistim srcem ter sklene: “Prav to je srečno življenje, veseliti se tebe, iz tebe, zaradi tebe; to je, drugega ni” (Izpovedi, 10,22). Popolno veselje je za človeka, še posebej za kristjana, v občestvu z Gospodom, v tisti tesni bližini z nebeškim Ženinom, ki ste mu ve posvetile vse svoje življenje.«

To je bila tudi velika želja svetega Avguština, sanje, ki se jim je moral odpovedati zaradi svoje službe škofa, je nadaljeval papež.

»Prvo povabilo, ki vam ga namenjam, je torej to, da se z neločljivo ljubeznijo posvetite temu klicu, z zanosom sprejmete samostansko življenje: bogoslužje, skupno in osebno molitev, adoracijo, premišljevanje Božje besede, medsebojno pomoč v skupnostnem življenju. To bo vam prineslo mir in tolažbo, tistim, ki trkajo na vrata vaših samostanov pa sporočilo upanja, ki bo zgovornejše od tisoč besed.«

  (@VATICAN MEDIA)

Pričevati ljubezen

Druga razsežnost njihove prisotnosti v Cerkvi je po papeževih besedah »pričevanje ljubezni«. Menihinje so v skladu z avguštinskim idealom in zveste Pravilu poklicane v sestrskem občestvu posnemati življenje prve krščanske skupnosti.

»Da bi v svetu širile prijeten vonj Boga, si torej prizadevajte, da se boste ljubile z iskreno naklonjenostjo, kot sestre, in v skritosti srca nosite vsakega moškega in žensko tega sveta ter ju v svoji molitvi prinašajte pred Očeta. Brez hrupa bodite pozorne in skrbne druga do druge ter bodite zgled skrbi do vseh, kjer koli se pojavi potreba in kjer okoliščine dopuščajo. V družbi, ki je zelo usmerjena v zunanjost in v kateri ljudje, da bi le našli oder in poželi aplavze, včasih brez oklevanja kršijo spoštovanje ljudi in njihovih občutkov, naj vaš zgled tihe in skrite ljubezni pomaga ponovno odkrivati vrednost vsakodnevne in diskretne ljubezni, osredotočene na bistvo medsebojne naklonjenosti in osvobojene zasužnjenosti z videzom.«

  (@Vatican Media)

Združevanje in povezovanje samostanov

Sveti oče je ob koncu spregovoril še o tretjem vidiku, ki se nanaša na samo Zvezo. Že Pij XII. je spodbujal to vrsto povezovanja meniškega življenja, da bi se tako olajšalo porazdelitev služb, prehod redovnic iz enega samostana v drugega, medsebojno finančno pomoč in usklajevanje dela. Papež Frančišek je odločno poudaril pomembnost delovanja v tej smeri, da namreč samostani, ki jim je skupna ista karizma, ne bi ostali izolirani, ampak bi to karizmo ohranjali v zvestobi in ob medsebojni pomoči živeli nepogrešljivo vrednost občestva.

»Vse to poudarja, kako Cerkev ceni omenjene oblike sodelovanja, pa tudi potrebo, da vsi spodbujajo in konkretno živijo pripadnost, sodelujejo v predlaganih pobudah tudi na nacionalni ravni in se tam, kjer je potrebno, odprejo za podporo, kot je združevanje. Gre za zahteven izziv, ki pa se mu ni mogoče izogniti, niti za ceno težkih odločitev in žrtev; treba je premagati skušnjavo avtoreferencialnosti, ki se včasih lahko prikrade v naša okolja. To bo zagotovo prineslo veliko koristi skupnostim na različnih področjih, navsezadnje tudi na temeljnem področju formacije.«