Irak. Novi kaldejski patriarh: Največja izziva vrnitev kristjanov in mladi brez upanja
Federico Piana – Vatikan
Srečanje škofov po petih letih
Uvodoma je patriarh spregovoril o tem dogodku, katerega se vsi škofje veselijo, saj je zadnje takšno srečanje potekalo leta 2021. Tokrat se bodo zbrali v Ankawi v bližini Erbila, glavnega mesta avtonomne regije iraški Kurdistan. Govorili bodo o nujnosti rednih škofovskih zasedanj ter o nekaterih temeljnih vprašanjih kot sta navzočnost kristjanov v Iraku in načini za zaščito njihovih skupnosti in ozemelj, na katerih so zgodovinsko ukoreninjeni.
Nujno je sodelovanje z drugimi katoliškimi Cerkvami
Beseda bo tekla tudi o skupni komisiji za katehezo, o cerkvenih sodiščih ter bratstvu Karitas. Ob tem je patriarh dejal, da je v današnjem svetu sinodalna pot ključnega pomena in nujna. »Prepričan sem, da nas sodelovanje z drugimi katoliškimi Cerkvami krepi in nam pomaga, da bolj razmišljamo in delujemo v službi naših vernikov. Nihče ne more storiti vsega sam, niti misliti, da bo lahko z lastnimi močmi uresničil vse, kar želi,« je poudaril Polis III. Nona ter dodal, da se škofje veselijo ponovnih srečanj, skupnega razmišljanja in dela.
Družbeno-politična situacija v Iraku
V nadaljevanju intervjuja je spregovoril o družbeno-politični situaciji v Iraku. »Z vidika varnosti je notranja situacija v državi na splošno dobra. Vendar pa se čutijo negativne posledice napetosti in konflikta med Združenimi državami Amerike in Iranom, zlasti na iraško ekonomijo: prebivalstvo to začenja konkretno občutiti v vsakdanjem življenju. Na političnem področju obstaja upanje, da se bo sedanja vlada zavzemala za spremembe, oblikovala močno državo, ki bo temeljila na trdnih institucijah, ter se borila proti korupciji, ki predstavlja glavnega sovražnika naroda.«
Mladi so izgubili upanje v prihodnost
Bagdadski kaldejski patriarh je posebej zaskrbljen zaradi mladih, ki so »izgubili upanje v prihodnost, v lastno deželo, v domovino, na nek način skoraj v vse«. To je po njegovem mnenju tudi največji izziv, saj so mladi pasivni in se ne zavzemajo za to, da bi gradili svoje življenje in življenje drugih ali aktivno prispevali k izgradnji družbe. Nimajo veliko možnosti za zaposlitev in da bi se lahko uresničili, zato se številni odločijo za selitev v druge države. Posledično se je število porok znatno zmanjšalo. Mnogi mladi si ne želijo ustvariti družine v Iraku, ker nameravajo zapustiti državo, drugi pa se za poroko ne odločijo zaradi negotovih razmer. Ne želijo sodelovati v javnem življenju ali dati svojega prispevka k njemu, ker zaradi nestabilnosti v celotni regiji nimajo upanja v prihodnost. To je po patriarhovih besedah resen problem, »saj so prav mladi tisti, ki gradijo narod: brez njihove soudeležbe in zavezanosti obstaja nevarnost, da bo prihodnost vedno bolj negotova«.
Vprašanje varovanja človekovih pravic
Zatem je Polis III. Nona odgovoril na vprašanje glede spoštovanja človekovih pravic. Povedal je, da v kontekstu nestabilnosti na Bližnjem vzhodu tudi to poglavje ostaja krhko in negotovo. V splošnem sicer ne beležijo hudih in sistematičnih kršitev, ki bi jih bilo mogoče pripisati uradni politiki. Kritične točke se nanašajo predvsem na način, kako določene institucije ravnajo s svojimi člani, ter na vedenje v osebnih odnosih. Dejansko varstvo posameznikovih pravic je še vedno omejeno predvsem zaradi finančne korupcije.
Izzivi
»V regijah, kjer so od nekdaj živeli kristjani, ni več takšnih težav z varnostjo, kakršne so bile v preteklosti, ko so ta področja nadzorovali džihadisti t.i. Islamske države. Kljub temu pa se soočajo z drugimi izzivi, med katerimi so zlasti demografske spremembe, majhno število kristjanov, ki se vračajo v domače kraje ter pomanjkanje osnovnih storitev. Zaradi zadnje vojne pa obstaja strah, da bi lahko država bila vpletena v konflikt ali postala bojišče med različnimi vpletenimi stranmi. Doslej ni prišlo do posebej resnih težav, vendar zaskrbljenost ostaja,« je pojasnil bagdadski kaldejski patriarh in nato spregovoril o svojih spominih na noč s 6. na 7. avgust leta 2014, ko je bilo več deset tisoč kristjanov primoranih zbežati z Ninivske planote.
Spomin na noč, ko so morali kristjani bežati
Dejal je, da se tistega trenutka in tiste noči ne pozabi zlahka: ostanejo vtisnjeni v spomin in globoko zaznamujejo življenje. Tedaj je bil škof v Mosulu in se spominja več deset tisoč družin, ki so bežale. Nekatere z avtomobili, druge peš, v njihovih očeh je bilo videti velik strah, najbolj boleče pa je bilo slišati otroški jok. Sam je bil zaskrbljen posebej za tiste, ki se še niso zavedali, da morajo oditi in so bili še vedno v svojih domovih. Klical jih je po telefonu in pozival, naj jih čim prej zapustijo. Stopil je v stik z duhovniki nekaterih vasi, v druge pa se je odpravil osebno, ter jih prosil, naj čim prej evakuirajo vse ljudi, ki so še ostali, saj so vedeli, da namerava t.i. Islamska država napredovati. Največjo tesnobo je doživljal dokler ni vedel, če so resnično vsi na varnem. Težava je bila tudi v tem, da niso vedeli, na koga se lahko zanesejo ob soočanju s to dramatično situacijo, saj so bile vse institucije v državi ohromljene.
Številnih izgub ne bo mogoče nadomestiti
V primerjavi s takratnim položajem obstaja danes velika razlika. V zraku sicer ni več tako močnega strahu, vendar pa ostaja določena zaskrbljenost zaradi splošne nestabilnosti. Po patriarhovih besedah so pred dvanajstimi leti kristjani ogromno izgubili in številnih izgub ne bo mogoče nadomestiti. »Najresnejša posledica je povezana predvsem z velikim številom kristjanov, ki so zapustili svojo zemljo in domove ter se izselili v tujino ali preselili v druge regije države. Družba je zaznamovana z vojnami in konflikti, je del področja, ki je nestabilno in vse to zapleta odnose ter življenje na vseh ravneh.«
Negotova prihodnost Ninivske planote
Ob koncu pogovora je patriarh dejal, da je težko napovedati, kakšna bo prihodnost Ninivske planote, kjer je materialna obnova v veliki meri že zaključena. »Največji izziv je dejstvo, da se številni kristjani niso vrnili in so ostali v tujini ali na stabilnejših območjih Iraka. Vrnitev je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi sta najpomembnejša stabilnost političnega položaja in upanje, da se boleči dogodki iz preteklosti ne bodo ponovili. Potrebno je ponovno vzpostaviti zaupanje v prihodnost, da bo vsak kristjan lahko svobodno živel, z gotovostjo, da si bo lahko zgradil stabilno življenje in da bo imel delo, v katerem ne bo trpel diskriminacije,« je prepričan novi bagdadski kaldejski patriarh.
