Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Jezusovega spremenjenja na gori – leto A

Dan 79-10.13-14

Gledal sem: 
medtem so bili postavljeni prestoli 
in Pradavni se je usedel. 
Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg 
in lasje na njegovi glavi čisti kakor volna. 
Njegov prestol so bili ognjeni plameni 
in njegova kolesa goreč ogenj. 
Ognjena reka je tekla 
in se izlivala pred njim. 
Tisočkrat tisoči so mu stregli 
in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. 
Sodni dvor je sedel 
in knjige so se odprle. 
V nočnih videnjih sem gledal: 
Glej, z oblaki neba 
je prihajal nekdo kakor Sin človekov; 
dospel je do Pradavnega 
in privedli so ga predenj. 
Dana mu je bila oblast, 
čast in kraljestvo, 
in vsa ljudstva, narodi in jeziki 
so mu služili. 
Njegova oblast je večna oblast, 
ki ne preide, 
in njegovo kraljestvo, 
ki ne bo uničeno.

Mt 17,1-9

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta se pogovarjala z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar, razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal in rekel: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom pravi, da »Peter, Jakob in Janez Jezusa spremljajo na goro spremenjenja, ker so z njim tudi notranje povezani«. Origen o spremenjenju pravi: »Jezusa je bilo moč videti med njegovim spremenjenjem v njegovi resničnosti Boga, a hkrati ni prenehal biti pravi človek«. Sv. Hieronim nadalje razlaga: »Njegovo telo je postalo duhovno, zato so se tudi njegova oblačila spremenila«. Sveti Avguštin zato pravi: »Jezus se je svetil kot sonce in s tem pokazal, da je luč, ki razsvetljuje vse tiste, ki so vstopili v ta svet«, »z namenom, da se lahko razodene otrokom luči, ki so opustili dela teme in postali otroci dneva«, pa dodaja Origen. O Petrovih besedah glede šotorov sv. Hieronim pravi: »Pri iskanju treh šotorov (tabernakljev), je Peter dokazal, da je napravil neprimerno primerjavo med dvema služabnikoma ter edinim Gospodom«. Sveti Leon Veliki zato pravi: »Gospod temu ne ugovarja, saj je Petrova primerjava neprimerna, ni pa hudobna«. Sveti Hieronim to še bolj podrobno razloži: »Gospod je povsem drugačen kot sta Mojzes in Elija. Onadva namreč morata skupaj s teboj pripraviti šotor (tabernakelj) za Gospoda v svetišču, ki je v naših srcih«. Apolinarij iz Laodiceje nadaljuje z razlago dogodka spremenjenja: »Oče je razodel svojega Sina z nebeškim glasom od zgoraj. Vendar si pri tem ne smemo predstavljati, da je bilo res slišati glas Boga«. K temu sv. Leon Veliki dodaja: »Rečeno nam je bilo: 'Njega poslušajte'. Jaz se namreč razodevam po Njegovem pridiganju in sem poveličan po njegovi ponižnosti«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski o odzivu učencev na to razodetje pravita: »Učenci so padli z obrazom na tla, ker sta jih spremenjenje in svetloba premagala«. Sv. Hieronim to pojasni: »Človeška slabost ne prenese pogleda na tolikšno slavo, zato pade na zemljo«.

Misli Benedikta XVI.

Lepo bi bilo ostati na Taboru. Toda z Jezusom smo se povzpeli na goro, da bi z očmi dobrega gledali na zlo. Spremenjenje je močno povabilo k molitvi: samo resničen odnos z Jezusom nam pokaže, da je resnična lepota Božja ljubezen, ki zmore spremeniti temačno skrivnost smrti v žarečo svetlobo vstajenja. Molitev ni neki dodatek, nekaj, kar ni pomembno, ampak gre za vprašanje življenja ali smrti. Samo tisti, ki moli, ki se zaupa Bogu z sinovsko ljubeznijo, lahko vstopi v večno življenje, ki je Bog sam. Spremenjenje je predokus vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bi imeli moč, ko se bodo soočili s pohujšanjem križa in bodo razumeli, da je potrebno iti skozi številne preizkušnje, da bi prišli v Božje kraljestvo.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 6. avgust 2017 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo obhajamo bogoslužje praznika Gospodovega spremenjenja. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje, da so bili apostoli Peter, Jakob in Janez priče nenavadnega dogodka. Jezus jih je namreč vzel s seboj ter »jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1) in medtem ko je molil, se je njegovo obličje spremenilo, svetilo se je namreč kot sonce in njegova oblačila so postala bela kakor svetloba. Tedaj sta se prikazala Mojzes in Elija in se začela z Njim pogovarjati. V tem trenutku je Peter rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (v. 4). Ni še nehal govoriti, ko jih je obsenčil svetel oblak. Dogodek Gospodovega spremenjenja nam ponuja sporočilo upanja, tako bomo mi z njim, vabi nas namreč, da srečamo Jezusa in da bi bili v službi bratom in sestram.

Vzpon učencev na goro Tabor nas vodi k razmišljanju o pomembnosti, da se ločimo od svetnih stvari in se napotimo proti drugemu ter zremo Jezusa. Gre za to, da se razpoložimo za pozorno in molitveno poslušanje Kristusa, ljubljenega Očetovega Sina, in tako najdemo intimne trenutke molitve, ki omogočijo voljno in veselo sprejetje Božje Besede. V tem duhovnem vzponu, ko se ločujemo od svetnih stvari, smo povabljeni v meditaciji evangelija, Svetega pisma ponovno odkriti pomirjajočo in oživljajočo tišino, ki vodi k cilju bogatem z lepoto, sijajem in veseljem. Ko se postavimo tako v tišini s Svetim pismom v roki, začnemo čutiti to notranjo lepoto, to veselje, ki ga povzroča Božja Beseda v nas. S tega vidika je poletni čas previdnostni trenutek za povečanje našega prizadevanja pri iskanju in srečanju z Gospodom. V tem obdobju so šolarji prosti njihovih šolskih obveznosti in številne družine imajo svoje počitnice. Pomembno je, da v času počitka in ko smo odložili vsakodnevne skrbi, je mogoče ponovno okrepiti tako telesne kot duhovne moči tako, da poglobimo duhovno pot.

Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja, so se učenci spustili z gore (prim. v. 9) s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, 'da se spustimo z gore', napolnjeni z močjo božanskega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh naših bratov in sester, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih moških in žensk, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!« Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo božanskega Sina (prim. Lk 1,51). Da bi hotela naša Mati, Božja Mati pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja. Njej izročamo počitnice vseh, da bodo vedre in koristne, predvsem pa poletje vseh tistih, ki ne morejo iti na počitnice zaradi starosti, zdravja ali dela, ekonomskega pomanjkanja ali drugih težav, da bo kljub temu čas oddiha, ki ga bo razveseljevala prijateljska navzočnost in veseli trenutki.

Homilija, Lizbona, nedelja, 6. avgust 2023 
»Gospod, dobro je, da smo tukaj!« (Mt 17,4) Te besede, ki jih je apostol Peter rekel Jezusu na gori spremenjenja, želimo po teh intenzivnih dneh tudi mi vzeti za svoje. Lepo je to, kar doživljamo z Jezusom, kar smo živeli skupaj; in lepo je, kako smo molili, z velikim veseljem v srcu. Lahko se vprašamo: kaj nesemo s seboj, ko se vračamo v vsakdanje življenje? Na to vprašanje bi rad odgovoril s tremi glagoli, ki smo jih slišali v evangeliju: sijati, poslušati in ne se bati.

Prvi: sijati. Jezus se spremeni. Evangelij pravi: »Njegov obraz je zasijal kot sonce« (Mt 17,2). Malo pred tem je napovedal svoje trpljenje in smrt na križu in tako razblinil podobo mogočnega, posvetnega Mesije ter razočaral pričakovanja učencev. Zdaj pa Jezus zato, da bi jim pomagal sprejeti načrt Božje ljubezni za vsakega izmed nas, vzame tri izmed njih – Petra, Jakoba in Janeza –, jih pelje na goro in se spremeni. Ta »kopel svetlobe« jih pripravi na noč trpljenja.

Prijatelji, dragi mladi, tudi danes potrebujemo svetlobo, preblisk svetlobe, ki bo upanje pri soočanju s številnimi teminami, ki nas napadajo v življenju, s številnimi vsakodnevnimi porazi, da bi jih soočili s svetlobo Jezusovega vstajenja. On je namreč luč, ki ne zaide; je luč, ki sveti tudi v temi. »Naš Bog nam je razsvetlil oči,« pravi duhovnik Ezra (Ezr 9,8). Naš Bog razsvetljuje. Razsvetljuje naš pogled, razsvetljuje naše srce, razsvetljuje naš um, razsvetljuje našo željo, da bi v življenju nekaj naredili. Vedno z Gospodovo svetlobo.

Vendar pa vam želim reči, da ne zasijemo takrat, ko se postavimo v soj žarometov: ne, to slepi, ne zasijemo. Ne zasijemo kadar pokažemo popolno, urejeno, dodelano podobo: ne; in niti če se počutimo močne in zmagovalce. Svetli postanemo, zasijemo takrat, ko sprejmemo Jezusa in se naučimo ljubiti kot On. Ljubiti kot Jezus: zato sijemo, to nas vodi, da delamo dela ljubezni. Ne varaj se, prijateljica, prijatelj, luč boš postala, postal tisti dan, ko boš delal dela ljubezni. Kadar pa namesto da bi delal dela ljubezni do drugih, gledaš sebe, kot egoist, se tam luč ugasne.  

Drugi glagol je poslušati. Na gori učence obsenči svetel oblak. In ta oblak, iz katerega govori Oče, kaj pravi? »Njega poslušajte«, »ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte« (Mt 17,5). To je vse. Vse, kar je potrebno narediti v življenju, je v tej besedi: poslušajte ga. Poslušati Jezusa. V tem je vsa skrivnost. Poslušaj, kaj ti govori Jezus. »Ne vem, kaj mi govori.« Vzemi evangelij in beri, kaj pravi Jezus, kaj govori tvojemu srcu. On ima namreč za nas besede večnega življenja, On razodeva, da je Bog Oče, je Ljubezen. On nam kaže pot ljubezni. Poslušaj Jezusa. Kajti mi, tudi če z dobro voljo, se podajamo na poti, ki se zdijo poti ljubezni, a so nazadnje egoizmi, zamaskirani v ljubezen. Poslušaj ga, saj ti bo On povedal, katera je pot ljubezni. Poslušaj ga.

Sijati je prva beseda, bodite svetli; poslušati, da ne bi zgrešili poti; in na koncu tretja beseda: ne se bati. Ne bojte se. To je beseda, ki se velikokrat ponovi v Svetem pismu, v evangelijih: »Ne bojte se«. To so bile zadnje besede, ki jih je Jezus rekel učencem v trenutku spremenjenja.

Vam, mladi, ki ste živeli to veselje, ki gojite velike sanje, a vas pogosto ovira strah, da se bodo uresničile; vam, ki se vam včasih zdi, da ne boste zmogli; vam, mladi, ki ste v tem času skušani, da bi obupali, da bi mislili, da morda niste primerni ali da bi bolečino prikrili z nasmehom; vam, mladi, ki želite spremeniti svet in se želite boriti za pravičnost in mir; vam, mladi, ki v življenje vlagate trud in domišljijo, a se vam zdi, da ne zadoščata; vam, mladi, ki vas Cerkev in svet potrebujeta, kot zemlja potrebuje dež; vam mladi, ki ste sedanjost in prihodnost; da, prav vam, mladi, Jezus pravi: »Ne bojte se!« V kratki tišini naj si vsak v svojem srcu ponovi te besede: »Ne bojte se«.

Dragi mladi, vsakemu izmed vas bi rad pogledal v oči in mu rekel: Ne bojte se, naj vas ne bo strah! Še več, povem vam nekaj zelo lepega. Nisem več jaz, Jezus sam je tisti, ki vas zdaj gleda. Gleda vas On, ki vas pozna; pozna srce vsakega izmed vas, pozna življenje vsakega izmed vas, pozna veselje, žalosti, uspehe in poraze, pozna vaše srce. In danes vam On tukaj, v Lizboni, na tem Svetovnem dnevu mladih v Lizboni pravi: »Ne bojte se, ne bojte se; pogum, naj vas ne bo strah«.