Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za velikonočno vigilijo

Rim 6,3-11

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. 8 Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.

Mt 28,1-10

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in postali kakor mrtvi. Angel pa je nagovoril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Obujen je bil od mrtvih!

Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Misli Benedikta XVI.

Odlomki iz homilije med velikonočno vigilijo 2008 
Najprej je luč. Stvarjenje Boga se začenja z besedami: »Bodi luč« (1Mz 1,3). Kjer je svetloba, tam se začne porajati življenje, kaos se lahko spremeni v kozmos. V svetopisemskem sporočilu je luč najbolj posredna podoba za Bog. On je čista Svetloba, Življenje, Resnica, Luč. Med velikonočno vigilijo Cerkev prebira pripoved o stvarjenju sveta kot prerokbo. V vstajenju se na najbolj vzvišen način potrdi to, kar Svetopisemsko besedilo opisuje kot začetek vseh stvari. Bog ponovno pravi: »Bodi luč!« Jezusovo vstajenje je namreč izbruh svetlobe. Smrt je premagana, grob je odprt. Vstali je Luč, Luč sveta. Z vstajenjem, Božji dan vstopi v noči zgodovine. Od vstajenja naprej se Božja luč razširja po svetu in v zgodovini. Zdanilo se je. Samo ta Luč – Jezus Kristus – je resnična Luč, bolj resnična kot je fizični pojav svetlobe. On je čista luč: Bog sam, ki poraja novo stvarstvo sredi prejšnjega, spreminja kaos v kozmos.

Ob luči pa je še naslednji čisto posebni simbol velikonočne vigilije, ki zajame celega človeka. To je petje nove pesmi – aleluje. Ko človek doživlja veliko veselje, ga ne more zadrževati zase. Mora ga izraziti, posredovati naprej. Kaj se torej zgodi, ko se človeka dotakne luč vstajenja in tako pride v stik z samim Življenjem, z Resnico in z Ljubeznijo? Tega ne more samo povedati. Govorjenje ne zadostuje. Mora zapeti. Prvo omembo petja v Svetem pismu, je po prehodu čez Rdeče morje. Izrael se je dvignil iz suženjstva. Povzpel se je iz grozečih morskih globin. Je kot prerojen. Živi in je svoboden. Sveto pismo opisuje odziv ljudstva na ta velik dogodek rešitve z besedami: »Ljudstvo je  zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu« (2Mz 14,31). Takoj zatem pa je naslednji odziv ljudstva, ki izrazi to, kar je doživljalo med prvim odzivom: »Tedaj so peli Mojzes in Izraelovi sinovi Gospodu tole pesem...« Med velikonočno vigilijo, leto za letom mi kristjani po tretjem berilu zapojemo to pesem kot našo pesem, saj je tudi nas Božja moč potegnila iz vode in osvobodila za življenje. Kristusova odrešilna roka nas podpira, da lahko tudi mi kristjani pojemo pesem odrešenih, našo novo pesem vstalih od mrtvih: Aleluja!

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja 
»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15). S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo, potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju, a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor je prepričljivo njegovo oznanilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.

Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je, je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.

Zato je nujno potrebno, da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo? Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja. Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mr 9,9 sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti iz srečanja s stvarnostjo.

Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je v »vstajenju Sina človekovega« zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti.

Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.

Misli papeža Frančiška   

Homilija na velikonočno vigilijo 2014 
Evangelij o vstajenju Jezusa Kristusa se začne s potjo žena h grobu ob zori dneva po soboti. Gresta h grobu, da bi počastili Gospodovo telo, najdeta pa grob odprt in prazen. Mogočni angel jima reče: »Ne bojta se!« (Mt 28,5) in jima naroči, naj poneseta vest učencem: »Vstal je od mrtvih in glej, pred vami gre v Galilejo!« (v. 7). Ženi stečeta, takoj stečeta proč in na poti jima pride naproti sam Jezus in reče: »Ne bojta se; pojdita in oznanita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli« (v. 10). »Ne plašita se! Ne bojta se!« Glas ju tako spodbuja, da odpreta svoje srce za sprejem tega naznanila. Po Učiteljevi smrti so se učenci razkropili; njihova vera je bila skrhana, zdelo se je, da je vsega konec, razblinile so se gotovosti, ugasnilo je upanje. Zdaj pa jih je ob oznanilu žena, čeprav je bilo neverjetno, dosegel nekakšen žarek svetlobe v temi. Novica se razširi: Jezus je vstal, kakor je napovedal … In tudi naročilo, naj gredo v Galilejo; dvakrat sta ga slišali ženi, najprej od angela, potem od Jezusa samega: »Naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« »Ne bojte se, pojdite v Galilejo«.

Galileja je kraj prvega klica, kjer se je vse začelo. Vrniti se na kraj prvega klica, vrniti se tja, vrniti se na kraj prvega klica. Jezus je šel mimo ob obali jezera, medtem ko so ribiči popravljali mreže. Poklical jih je in oni so zapustili vse in šli za njim (prim. Mt 4,18-22).

Vrniti se v Galilejo pomeni, znova vse premisliti, vendar z vidika križa in zmage ter brez strahu: »Ne bojte se!« Znova premisliti vse – oznanilo, čudeže, novo skupnost, navdušenje in razočaranje, vse do izdaje – znova premisliti vse s stališča konca, ki je novi začetek, s stališča tega najvišjega dejanja ljubezni.

Tudi za vsakega od nas obstaja neka »Galileja« na začetku poti z Jezusom. »Iti v Galilejo« pomeni nekaj lepega, nam pomeni znova odkriti svoj krst kot živi vir, črpati novo moč pri koreninah svoje vere in svojega krščanskega izkustva. Vrniti se v Galilejo pomeni predvsem vrniti se tja, v tisti žareči trenutek, v katerem se me je Božja milost dotaknila na začetku poti. In prav s to iskrico lahko prižgem ogenj tudi danes, vsak dan, in ponesem toplino in luč svojim bratom in sestram. Pri tej iskrici se prižge ponižno veselje, veselje, ki ga ne ogrožata bolečina in obup, dobro in krotko veselje.

V kristjanovem življenju po krstu obstaja še ena bolj eksistencialna »Galileja«: izkustvo osebnega srečanja z Jezusom Kristusom, ki me je poklical, naj mu sledim in sodelujem pri njegovem poslanstvu. V tem smislu »vrniti se v Galilejo« pomeni ohranjati v srcu živ spomin na ta klic, ko je Jezus šel po poti mimo mene, me pogledal z usmiljenjem in me povabil, naj grem za njim. Iti v Galilejo pomeni, ponovno se spominjati trenutka, ko so se njegove oči srečale z mojimi, trenutka, ko mi je dal začutiti, da me ljubi.

Danes, to noč, se lahko vsak od nas vpraša: kakšna je moja Galileja? Spominjati se, vrniti se s spominom nazaj. Se je spominjam? Sem jo pozabil? Išči jo in jo boš našel. Tam te Gospod pričakuje! Sem se napotil po cestah in stezah, ki so me popeljale v njeno pozabljenje? Gospod, pomagaj mi; povej mi, kaj je moja Galileja; veš, hočem se vrniti tja, da bi te srečal in pustil, da me objame tvoje usmiljenje. »Ne plašite se! Ne bojte se! Vrnite se v Galilejo!«

Evangelij je jasen: treba se je vrniti tja, da bi videli vstalega Gospoda in postali priče njegovega vstajenja. To ni korak nazaj, ni domotožje. To je vračanje k prvi ljubezni, da bi prejeli ogenj, ki ga je Jezus prižgal na svetu, in ga ponesli vsem, do konca sveta. Vrniti se brez strahu v Galilejo. »Poganska Galileja« (Mt 4,15; Iz 8,23): obzorje vstalega, obzorje Cerkve; silno hrepenenje po srečanju … Odpravimo se na pot! 
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Homilija na velikonočno vigilijo 2017 
»Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob« (Mt 28,1). Lahko si predstavljamo te korake … značilen korak človeka, ki gre na pokopališče, od nejasnosti utrujen korak, oslabljen korak človeka, ki še ni dojel, da je na ta način vsega konec … Lahko si zamislimo njuna bleda obraza, oblita s solzami … In vprašanje: kako je mogoče, da je Ljubezen umrla?«

Za razliko od učencev sta ženi tukaj – kakor sta spremljali zadnji dih Učitelja na križu in potem Jožefa iz Arimateje, ko mu je pripravil pokop –; dve ženi, sposobni, da ne pobegneta; sposobni, da se upreta, da se soočita z življenjem, kakor se ponuja, in da preneseta grenki okus krivic. In tako sta tam pred grobom med bolečino in nesposobnostjo, da bi se sprijaznili, da bi sprejeli, da se mora vedno vse tako končati.

In če se še malo potrudimo s svojo domišljijo, bomo lahko na obličju teh žena našli obraze tolikerih mater in babic, obraze otrok in mladih, ki prenašajo težo in bolečino tolikšne nečloveške krivičnosti. Na njunih obličjih vidimo odsev vseh tistih, ki hodijo po mestu in čutijo bolečino bede, bolečino zaradi izkoriščanja in trgovine z ljudmi. Na njiju vidimo tudi obraze tistih, ki izkušajo prezir, ker so priseljeni, oropani za domovino, dom, družino; obraze tistih, katerih pogled razkriva osamljenost in zapuščenost, ker imajo preveč zgubane roke. Odsevajo obraz žena, mater, ki jokajo, ko vidijo, da je življenje njihovih otrok pokopano pod težo korupcije, ki odvzema pravice in lomi toliko hrepenenj; pod vsakodnevno sebičnostjo, ki križa in pokopava upanje mnogih; pod hromečo in jalovo birokracijo, ki ne pusti, da bi se stvari spremenile. V svoji bolečini imajo obraz vseh tistih, ki hodijo po mestu in vidijo, kako je dostojanstvo križano.

Na obličju teh žena je mnogo obrazov, morda najdemo tudi tvoj in moj obraz. Kot onidve se lahko tudi mi čutimo spodbujeni, da gremo dalje, da se ne sprijaznimo z dejstvom, da bi se stvari morale tako končati. Res je, v sebi nosimo obljubo in gotovost Božje zvestobe. Toda tudi naši obrazi govorijo o ranah, govorijo o tolikih nezvestobah – naših in drugih –, govorijo o poskusih rešitve in o izgubljenih bitkah. Naše srce ve, da bi lahko bilo drugače, toda skoraj neopazno se lahko navadimo na sožitje z grobom, na sožitje z obupom. Še več, lahko se slednjič celo prepričamo, da je to zakon življenja in sprejmemo anestezijo, tako da pobegnemo, s tem pa samo ugasnemo upanje, ki ga je Bog položil v naše roke Taki so pogosto naši koraki, taka je naša hoja, kakršna je bila hoja teh žena, hoja med hrepenenjem po Bogu in žalostno sprijaznjenostjo. Ne umre samo Učitelj, z njim umre tudi naše upanje.

 »In glej, nastal je močan potres« (Mt 28,2). Nenadoma ti ženi doživita močan pretres, nekaj in nekdo potrese tla pod njunimi nogami. Nekdo jima spet stopi naproti in reče: »Ne bojta se!« a tokrat še doda: »Vstal je, kakor je rekel!« (Mt 28,5-6). Táko je sporočilo, ki nam ga iz roda v rod podarja ta sveta noč: Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel! To življenje, ki je bilo iztrgano, porušeno, izničeno na križu, se je prebudilo in znova utripa (prim. R. Guardini, Il Signore, Milano 1984, 501). Utripanje Vstalega nam je podarjeno kot dar, kot darilo, kot obzorje. Utripanje Vstalega je tisto, kar nam je dano in kar se potem od nas zahteva, da damo dalje kot preobražajočo moč, kot kvas novega človeštva. Z vstajenjem Kristus ni samo odvalil kamen od groba, ampak hoče podreti vse pregrade, ki nas zapirajo v naše jalove črnogledosti, v naše preračunane pojmovne svetove, ki nas oddaljujejo od življenja, v naše obsedeno iskanje gotovosti in v pretirane ambicije, ki so se sposobne poigravati z dostojanstvom drugega.

Ko so veliki duhovnik in verski voditelji v pajdaštvu z Rimljani verjeli, da lahko vse preračunajo, ko so verjeli, da je bila izrečena zadnja beseda in da njim pripada, da jo določijo, vdre Bog, sprevrže vsa merila in tako ponudi novo možnost. Bog nam znova pride naproti, da postavi in utrdi novi čas, čas usmiljenja. To je od vselej zagotovljena obljuba, to je presenečenje Boga za njegovo zvesto ljudstvo: razvesêli se, ker tvoje življenje skriva kal vstajenja, dar življenja, ki čaka na prebujenje.

To je tisto, k čemur nas ta noč kliče, naj oznanjamo: utripanje Vstalega, Kristus živi! In prav to je spremenilo korak Marije Magdalene in one druge Marije; prav to ju pripravi, da v naglici odideta in tečeta povedat novico (prim. Mt 28,8); prav to ju pripravi, da se vrneta po isti poti in gledata iste stvari; vrneta se v mesto, da bi se srečali z drugimi.

Kakor smo z njima vstopili v grob, tako vas povabim, da z njima greste in se vrnete v mesto, da greste nazaj po isti poti, da pogledate iste stvari. Stopimo z njima oznanit novico, pojdimo … v vse tiste kraje, kjer je videti, da je grob dobil zadnjo besedo, in kjer je videti, da je smrt edina rešitev. Pojdimo oznanit, podelit, razodet, kar je res: Gospod je živ. Živ je in hoče vstati v tolikerih obrazih, ki so pokopali upanje, pokopali sanje, pokopali dostojanstvo. In če nismo sposobni dopustiti, da nas Duh popelje po tej poti, nismo kristjani.

Pojdimo in se pustimo presenetiti tej drugačni zarji, pustimo se presenetiti novosti, ki jo da lahko edinole Kristus. Pustimo, da njegova nežnost in njegova ljubezen zganeta naše korake, pustimo, da utrip njegovega srca preobrazi naše šibko utripanje.

Homilija na velikonočno vigilijo 2020 
»Po soboti« (Mt 28,1) so šle žene h grobu. Tako se je evangelij te svete vigilije začel s soboto. To je dan velikonočnega tridnevja, ki ga najbolj spregledamo, ker smo polni nepotrpežljivega pričakovanja, da od petkovega križa stopimo do nedeljske aleluje. Letos pa bolj kot kadarkoli opažamo tudi veliko soboto, dan velike tihote. Lahko se kot v ogledalu prepoznamo v čutenjih žena na tisti dan. Kot mi so imele v očeh dramo trpljenja, nepričakovano tragedijo, ki se je zgodila kar naenkrat. Videle so smrt in so imele smrt v srcu. Bolečini se je pridružil strah: ali tudi njih čaka enak konec kot Učitelja? Potem pa še strahovi za prihodnost, ki jo bo treba vso na novo zgraditi. Ranjeni spomin, zadušeno upanje. To je bila zanje najtemačnejša ura; kakor za nas.

A v tem stanju se žene ne pustijo ohromiti. Ne popustijo temnim silam pritoževanja in žalovanja, ne zapro se v črnogledost, ne zbežijo iz resničnosti. Naredijo nekaj preprostega in izrednega: doma pripravljajo dišave za Jezusovo telo. Ne odpovedo se ljubezni: v temi srca prižgejo usmiljenje. Marija v soboto, na dan, ki ji bo posvečen, moli in upa. Ko jo izziva bolečina, zaupa v Gospoda. Te žene nevede v temi te sobote pripravljajo »zarjo prvega dne v tednu«, dne, ki bo spremenil zgodovino. Jezus kot seme v zemlji začenja kaliti v svetu novo življenje; in žene z molitvijo in ljubeznijo pomagajo upanju, da se razcveti. Koliko ljudi je v žalostnih dneh, ki jih preživljamo, delalo in delajo kakor te žene, ko sejejo kali upanja! Z malimi dejanji skrbi, naklonjenosti, molitve.

Ob zori gredo žene h grobu. Tam jim angel reče: »Ne bojte se. Ni ga tu, vstal je« (5-6). Pred grobom slišijo besede življenja … In potem srečajo Jezusa, tvorca upanja, ki potrdi oznanilo in reče: »Ne bojte se« (10). Ne bojte se, ne plašite se; to je oznanilo upanja. Tudi za nas danes. To so besede, ki nam jih Bog ponavlja v noči, ki jo preživljamo.

To noč si pridobivamo temeljno pravico, ki nam ne bo odvzeta: pravico do upanja. To je novo upanje, živo, ki prihaja od Boga. Ni goli optimizem, ni trepljanje po rami ali priložnostna spodbuda. Je dar iz nebes, ki si ga ne moremo priskrbeti sami. Saj bo še vse dobro, vztrajno govorimo te tedne in se oklepamo lepote naše človeškosti in iz srca prinašamo te besede spodbude. A ko tečejo mimo dnevi in rastejo strahovi, lahko še tako drzno upanje izpuhti. Jezusovo upanje je drugačno. V srce polaga gotovost, da zna Bog vse obrniti v dobro, ker celo iz groba prikliče življenje.

Grob je kraj, od koder tisti, ki vstopi vanj, ne pride ven. Toda Jezus je prišel ven za nas, vstal je za nas, da bi prinesel življenje, kjer je bila smrt, da bi sprožil novo zgodbo, kjer je že bil zavaljen kamnit pokrov. On, ki je prevrnil gmoto pri vhodu v grob, lahko odstrani tudi skale, ki nam zapirajo srce. Zato se ne predajmo obupovanju, ne valimo kamna na upanje. Moremo in moramo upati, ker je Bog zvest. Ni nas pustil samih, obiskal nas je: k nam je prišel v vsakršnih naših okoliščinah, v bolečini, v stiski, v smrti. Njegova luč je razsvetlila temo groba; danes želi doseči najtemnejše kotičke življenja. Sestra, brat, čeprav si v srcu pokopal upanje, se ne vdaj. Bog je večji. Tema in smrt nimata zadnje besede. Korajža velja, z Bogom ni nič izgubljeno!

Pogum: to je beseda, ki jo v evangelijih slišimo vedno iz Jezusovih ust. Samo enkrat jo izrečejo drugi, ko rečejo beraču: »Pogum! Vstani, Jezus te kliče!« (Mr 10,49). On, Vstali, dviga nas, berače. Če si šibak in slaboten na poti, če padeš, se ne boj, Bog ti ponuja roko in ti govori: »Korajža velja!« Ti pa bi lahko rekel kot don Abbondio: »Korajže si ni mogoče dati!« (Manzoni, Zaročenca XXV). Ne moreš si je dati, lahko pa jo prejmeš kakor dar. Dovolj je odpreti srce v molitvi, dovolj je malce privzdigniti tisti kamen, ki leži na odprtini srca, da se vanj spusti Jezusovo luč. Dovolj je, da ga povabimo: »Pridi, Jezus, v moje strahove in tudi meni reci: Korajža velja!« S teboj, Gospod, bomo preizkušani, ne pa zmedeni. In naj v nas prebiva taka ali drugačna žalost, bomo vedno čutili, da moramo upati, ker se s teboj križ izteče v vstajenje, ker si ti z nami v temi naših noči; ti si gotovost v naših negotovostih, Beseda v naših molkih; in nič nam ne bo nikoli moglo ukrasti ljubezni, ki jo gojiš do nas.

Glejte, to je velikonočno oznanilo, oznanilo upanja. Vsebuje pa še drugi del, poslanje. »Pojdite in povejte mojim bratom, naj gredo v Galilejo« (Mt 28,10), reče Jezus. »Pred vami pojde v Galilejo« (7), reče angel. Gospod gre pred nami. Lepo je vedeti, da hodi pred nami, da je obiskal naše življenje in našo smrt, da bo šel pred nami v Galilejo, na kraj, ki njega in njegove učence spominja na vsakdanje življenje, družino, delo. Jezus želi, da tja ponesemo upanje, v življenje vsakega dne. Toda Galileja je bila za učence tudi kraj spominov, posebej na prvi klic. Vrniti se v Galilejo pomeni, da se spominjamo, da nas je Bog vzljubil in poklical. Pot moramo nadaljevati tako, da se spomnimo, kako smo se rodili in prerodili po zastonjskem klicu ljubezni. To je za vselej izhodiščna točka, še posebej v krizah, v času preizkušnje.

To pa še ni vse. Galileja je bila najbolj oddaljena pokrajina, od koder so prihajali v Jeruzalem. In to ne le zemljepisno, Galileja je bila tudi najbolj oddaljena od svetosti Svetega mesta. Bila je področje, ki so ga naseljevala različna ljudstva, ki so sledila različnim verskim praksam. To je bila »poganska Galileja« (Mt 4,15). Jezus jih pošilja tja in pričakuje, da bodo od tam šli dalje. Kaj nam govori to dejstvo? Da oznanilo upanja ne sme biti zaprto za našimi svetimi okopi, ampak ga je treba ponesti vsem, ker vsi potrebujejo opogumljenja; in če tega ne bomo storili mi, ki smo se z roko dotaknili »Besede življenja! (1 Jn 1,1), kdo bo to storil? Kako lepo je biti kristjan, ki tolaži, ki nosi breme drugih, ki spodbuja; ki je glasnik življenja v času smrti! V vsako Galilejo, v vsako pokrajino človeštva, ki mu pripadamo in ki nam pripada, ker smo vsi bratje in sestre, ponesimo pesem življenja! Utišajmo krike smrti, dovolj je vojn! Naj se ustavi proizvodnja orožja in trgovina z njim, ker potrebujemo kruha in ne pušk. Naj se prenehajo splavi, ki ubijajo nedolžno življenje. Naj se odpro srca tistih, ki imajo, da napolnijo prazne roke tistih, ki so brez najpotrebnejšega.

Žene so slednjič Jezusu »objele noge« (Mt 28,9), tiste noge, ki so naredile dolgo pot, da so prišle nam naproti, tako daleč, da so vstopile v grob in iz njega izstopile. Objele so noge, ki so poteptale smrt in odprle pot upanja. Mi, romarji, ki iščemo upanje, se danes oklepamo tebe, vstali Jezus. Obračamo hrbet smrti in odpiramo srca tebi, ki si življenje. 
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Homilija na velikonočno vigilijo 2023 
Noč se bliža koncu in prižigajo se prve luči zore, ko se žene napotijo proti Jezusovemu grobu. Gredo negotovo, izgubljeno, s srci, ki ga para bolečina zaradi smrti, ki je vzela Ljubljenega. Ko pa so prišle do tistega kraja in videle prazen grob, so spremenile smer, zamenjale so pot; zapustile so grob in tekle, da bi učencem oznanile novo pot: Jezus je vstal in jih čaka v Galileji. V življenjih teh žena se je zgodila Pasha, kar pomeni prehod: pravzaprav so prešle od žalostne poti proti grobu k veselemu teku k učencem, da bi jim povedale ne le, da je Gospod vstal, ampak da obstaja tudi cilj, ki ga je treba doseči takoj, Galileja. Srečanje z Vstalim je tam, tja vodi vstajenje. Ponovno rojstvo učencev, vstajenje njihovih src gre skozi Galilejo. Stopimo tudi mi na to pot učencev, ki gre od groba v Galilejo.

Žene, pravi evangelij, »so prišle pogledat grob« (Mt 28,1). Mislijo, da je Jezus na kraju smrti in da je vsega za vedno konec. Včasih se tudi nam zgodi, da mislimo, da veselje srečanja z Jezusom pripada preteklosti, medtem ko v sedanjosti poznamo predvsem zapečatene grobove: naših razočaranj, naših zagrenjenosti in našega nezaupanja, grobove tistega »nič več se ne da narediti«, »stvari se ne bodo nikoli spremenile«, »bolje je živeti iz dneva v dan«, ker »ni nobene gotovosti glede jutrišnjega dne«. Če je tudi nas stisnila bolečina, potlačila žalost, ponižal greh, zagrenil kak neuspeh ali nas nadlegovala skrb, smo tudi mi izkusili grenkobo utrujenosti in videli, kako je ugasnilo veselje v naših srcih.

Včasih smo preprosto začutili napor vsakdanjega življenja, utrujeni od osebnega tveganja pred gumijastim zidom sveta, kjer se zdi, da vedno prevladujejo zakoni najbolj prebrisanih in najmočnejših. Včasih smo se počutili nemočni in malodušni pred močjo zla, ob konfliktih, ki trgajo odnose, pred logiko preračunljivosti in brezbrižnostjo, ki se zdi, da vladata družbi, pred rakom korupcije, ki jo je ogromno, širjenjem krivice, pred ledenimi vetrovi vojne. In morda smo se znašli iz oči v oči s smrtjo, ker nam je vzela blago prisotnost naših dragih ali ker nas je oplazila v bolezni ali nesreči, in smo zlahka postali plen razočaranja in je presahnil vir našega upanja. Tako se zaradi teh ali drugačnih situacij naše poti, vsak pozna svoje, ustavijo pred grobovi in ostajamo negibni v joku in obžalovanju, sami in nemočni ponavljamo svoje »zakaje«. Gre za verigo »zakajev«.

Ženi pa ob veliki noči ne ostaneta ohromljeni pred grobom, ampak, pravi evangelij, sta »hitro zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (v. 8). Prinašata novico, ki bo za vedno spremenila življenje in zgodovino: Kristus je vstal! (prim. v. 6). Istočasno ohranjata in posredujeta Gospodovo priporočilo, njegovo povabilo učencem, naj gredo v Galilejo, ker ga bodo tam videli (prim. v. 7). Bratje in sestre, danes se vprašajmo: »Toda kaj pomeni iti v Galilejo?« Dve stvari: po eni strani iziti iz zaprtosti dvorane zadnje večerje, da bi šli v pokrajino, kjer živijo pogani (prim. Mt 4,15), stopiti iz skritosti, da bi se odprli poslanstvu, uiti strahu, da bi hodili proti prihodnosti. Po drugi strani pa in to je zelo lepo, pomeni vrniti se k izvirom, kajti prav v Galileji se je vse začelo. Tam je Gospod prvič srečal in poklical učence. Iti v Galilejo torej pomeni vrniti se k prvotni milosti, ponovno pridobiti spomin, ki obnavlja upanje, »spomin na prihodnost«, s katerim nas je zaznamoval Vstali.

Kaj nam torej stori Gospodova velika noč? Spodbudi nas, da gremo naprej, da stopimo iz občutka poraza, da odvalimo kamen z grobov, v katere pogosto zapremo upanje, da z zaupanjem gledamo v prihodnost, ker Kristus je vstal in spremenil smer zgodovine; da bi to storili, nas Gospodova velika noč popelje nazaj v našo milostno preteklost. Vrača nas v Galilejo, tja, kjer se je začela zgodovina naše ljubezni z Jezusom, kjer je prvi klic. Zahteva, naj podoživimo tisti trenutek, tiste okoliščine, tisto doživetje, v katerem smo srečali Gospoda, ko smo izkusili njegovo ljubezen ter prejeli nov in svetal pogled nase, na stvarnost, na skrivnost življenja. Bratje in sestre, da bi znova vstali, ponovno začeli, se spet odpravili na pot, se moramo vedno vrniti v Galilejo, to je, da se ne vračamo k abstraktnemu, idealnemu Jezusu, ampak k živemu, konkretnemu in utripajočemu spominu na prvo srečanje z Njim. Da, da bi hodili, se moramo spominjati, da bi imeli upanje, moramo gojiti spomin. To je povabilo: spominjaj se in hodi! Če si boš povrnil svojo prvo ljubezen, začudenje in veselje srečanja z Bogom, boš šel naprej. Spominjaj se in hodi.

Spominjaj se svoje Galileje in hodi proti svoji Galileji. Obstaja »kraj«, kjer si osebno spoznal Jezusa, kjer On zate ni ostal zgodovinska osebnost kot drugi, ampak je postal oseba življenja. Ne oddaljeni Bog, ampak Bog, ki je blizu, ki te pozna bolje kot kdor koli drug in te ljubi bolj kot kdorkoli drug. Brat, sestra, spominjaj se Galileje, svoje Galileje: tvojega klica, tiste Božje Besede, ki je v določenem trenutku spregovorila prav tebi; tistega močnega izkustva Duha, največjega veselja odpuščanja, ki si ga občutil po spovedi, tistega močnega in nepozabnega trenutka molitve, tiste luči, ki se je prižgala v notranjosti in spremenila tvoje življenje, tistega srečanja, tistega romanja … Vsakdo pozna svojo Galilejo. Vsak izmed nas pozna svoj kraj notranjega vstajenja, tistega začetnega, temeljnega, ki je spremenilo zadeve. Ne moremo ga pustiti v preteklosti. Vstali nas vabi, naj gremo tja, da bomo obhajali veliko noč. Spominjaj se svoje Galileje, spomni se je, oživi jo danes. Vrni s k prvemu srečanju. Vprašaj se, kakšno je bilo in kdaj je bilo, obnovi njegove okoliščine, čas in kraj, podoživi čustva in občutke, oživi njegove barve in vonje. Kajti takrat, ko si pozabil na to prvo ljubezen, ko si pozabil tisto prvo srečanje, je začel legati prah na tvoje srce. Doživel si žalost in tako kot za učence se je vse zdelo brezupno, s kamnom za zapečatenje upanja. Brat, sestra, vendar pa vas danes moč velike noči vabi, da odvalite skale razočaranja in nezaupanja. Gospod, ki je vešč prevračanja nagrobnikov greha in strahu, želi osvetliti tvoj sveti spomin, tvoj najlepši spomin, aktualizirati prvo srečanje z Njim. Spominjaj se in hodi. Vrni se k Njemu, ponovno odkrij milost Božjega vstajenja v tebi, vrni se v Galilejo, vrni se v svojo Galilejo!

Bratje, sestre, pojdimo za Jezusom v Galilejo, srečajmo ga in ga častimo tam, kjer čaka na vsakega izmed nas. Poživimo lepoto tistega trenutka, ko smo ga potem, ko smo odkrili, da je živ, razglasili za Gospoda našega življenja. Vrnimo se v Galilejo, vsak naj se vrne v svojo Galilejo, v Galilejo prvega srečanja, in vstanimo v novo življenje!