Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. nedeljo med letom

Iz 8,23-9,3

Ta dan ne bo več v temi dežela, ki je zdaj v stiski. V prejšnjem času je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjem pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo.

Ljudstvo, ki je hodilo v temi, 
je zagledalo veliko luč, 
nad prebivalci v deželi smrtne sence 
je zasvetila luč. 
Pomnožil si narod, 
naredil si veliko veselje. 
Veselijo se pred teboj, 
kakor se veselijo ob žetvi, 
kakor se radujejo, ko se deli plen. 
Kajti jarem njegovega bremena 
in palico na njegovem hrbtu, 
šibo njegovega priganjača 
si zlomil kot na dan Midjáncev.

1 Kor 1,10-13.17

Prosim pa vas, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov. Bodite pa izpopolnjeni v istem umevanju in istem mišljenju. Razkrili so mi namreč Hloini domači o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. Hočem reči, da vsak med vami govori: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij: pa ne v modrosti besede, da se Kristusov križ ne izniči.

Mt 4,12-17

Ko pa je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnaumu, ki leži ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: 
Dežela  Zabulonova in zemlja Neftalijeva, 
ob poti k morju, onkraj Jordana, 
poganska Galileja! 
Ljudstvo, ki je prebivalo v temi, 
je zagledalo veliko luč; 
in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, 
je zasijala luč.

Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo.«

Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

In ko je šel od tam naprej, je zagledal druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ko sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. In takoj sta pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Izaijeva obljuba, po kateri se naj bi Mesija (Kristus) razodel Zabulonu in Neftaliju, se je dopolnila v Kani.« Sv. Ambrož dodaja: »Izaija je gledal na Kristusa kot na luč, ki bo zasvetila v temi.« Origen pravi, da je bila »Cerkev v Korintu razdeljena na stranke.« Ambroziaster k temu dodaja, da pa »Pavel poziva k občestvenosti nauka, ki so ga od njega prejeli.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Nekateri so se sklicevali na Kristusa kot voditelja njihove stranke.« In Teodoret iz Cira dodaja: »Zato so med njihovim razdorom izdali Kristusa samega.«

Origen pravi: »Ko je Janez privedel do dopolnitve Staro zavezo, je Jezus 'začel pridigati' Novo, saj je on sam njen začetek«. »Jezusov namen«, pravi Neznani pisec, »ni bil namreč poteptati Janezovega nauka, temveč ga potrditi«. Sveti Kromacij Oglejski to trditev razloži: »Nihče ne more prejeti Božje milosti, če se ni prej očistil vsakega madeža s skesano spovedjo«. Sveti Ciril Aleksandrijski pa razloži Jezusov umik v Galilejo: »Jezus nas je s tem svojim zgledom poučil, naj ne iščemo skušnjave ali preganjanja.« Sv. Janez Krizostom k temu dodaja: »ampak, da se osebno umaknemo iz območja njihovega vpliva.« Neznani pisec nadaljuje z razvijanjem te razlage: »Gospod se je umaknil v Galilejo in sicer ne zaradi tega, ker bi se bal smrti, temveč, da bi ohranil svoje trpljenje za primernejši čas. Hkrati pa nam je dal tudi zgled, kako se umakniti iz nevarnostmi skušnjave.«

Sv. Ciril Aleksandrijski trdi: »Evangelij je za nas velika Luč«. »In ta Luč«, nadaljuje Origen »osvetljuje tiste, ki sedijo v smrtni senci, čeprav je niso iskali«. Neznani pisec to Origenovo trditev pojasni: »Pravično je, da so tisti rodovi Galileje, ki so bili prvi dejansko zasužnjeni, sedaj prvi, ki so osvobojeni duhovne zasužnjenosti.« Kromacij Oglejski podaja sledečo teološko razlago: »Kakor je Oče luč, tako je tudi Sin luč. Dežela smrtne sence je področje, kjer domuje pekel in tam je Zveličar s  svojim veličastvom osvetlil tiste, ki so bili zaviti v smrt.«

Sv. Janez Krizostom o poklicanosti prvih učencev pravi: »Takoj, ko so zaslišali Jezusov klic, so pustili svoje mreže. Kristus od nas namreč zahteva takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec nadaljuje razlago: »Vsak učenec, ki se mu pridruži, mora nujno opustiti sledeče tri posvetne ljubezni: dejanja mesa, materialne dobrine, starše po mesu.« Sv. Gregor Veliki potrdi trditev Neznanega pisca: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih posedujemo, ampak tudi našim najbolj intimnim željam.«

Misli Benedikta XVI.

V današnjem bogoslužju nam evangelist Matej, ki nas bo spremljal vse letošnje liturgično leto, predstavi začetek Kristusovega javnega poslanstva, ki je v oznanjevanju Božjega kraljestva, ozdravljanju bolnikov, da s tem pokaže, da se je Kraljestvo približalo oziroma, da je že med nami. Jezus je začel z oznanjevanjem v Galileji, kjer je odraščal, v deželi, ki je na robu, medtem ko je dežela Judeja z mestom Jeruzalemom v središču judovskega ljudstva. Toda prerok Izaija je v naprej naznanil, da bo to področje, ki sta ga dobila Zabulon in Neftali, imelo slavno prihodnost: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (prim. Iz 8,23-9,1), Kristusovo luč, luč njegovega Evangelija (prim. Mt 4,12-16). Besedo 'evangelij' so rimski vladarji uporabljali za svoje razglase. Ne glede na vsebino, so jih imeli za 'dobre novice', to je naznanila rešitve, saj so cesarja imeli za gospoda sveta in vsak razglas za znanilca dobrega. S tem, da se ta beseda začne uporabljati za Jezusovo oznanjevanje, je pravzaprav kritika prejšnjega: ne vladar, ampak Bog je Gospod sveta, in resnični evangelij, je evangelij Jezusa Kristusa.

'Dobro novico', ki jo Jezus oznanja, lahko povzamemo s sledečimi besedami: »Božje kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17; Mr 1,15). Kaj pomeni ta izraz? Gotovo ne naznanja zemeljskega kraljestva omejenega v času in prostoru, temveč oznanja, da Bog kraljuje, da je Bog Gospod in da je njegovo gospodovanje navzoče, se udejanja in uresničuje. Novost Kristusovega sporočila je, da je Bog v Njem postal bližnji, kraljuje med nami, kakor o tem pričujejo čudeži in ozdravljenja, ki jih izvršuje. Bog kraljuje v svetu po svojem Sinu, ki je postal človek in z močjo Svetega Duha ali kot pravi sv. Luka 'z Božjim prstom' (prim Lk 11,20). Povsod kamor pride Jezus, Duh stvarnik, vdihne življenje in ljudi ozdravlja telesnih in duhovnih bolezni. Kraljevanje Boga se torej razodeva v celostnem ozdravljenju človeka. S tem želi Jezus razodeti resnično obličje Boga, ki je blizu ter je poln usmiljenja do vsakega človeškega bitja, Boga, ki nam iz svojega življenja podarja življenje v obilju. Božje kraljestvo je torej življenje, ki prevlada nad smrtjo, luč resnice, ki prežene temo nevednosti in laži.

Dragi bratje in sestre, te dni, med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov. Tudi danes, da bomo v svetu znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom in edinosti med ljudmi, moramo mi kristjani utemeljiti naše življenje na teh štirih osnovah: na poslušanju Božje Besede, ki jo posreduje živo izročilo Cerkve, bratskem občestvu,  Evharistiji in molitvi. Samo na ta način bo Cerkev, trdno povezana s Kristusom, mogla učinkovito izpolnjevati svoje poslanstvo, kljub omejenostim in pomanjkljivostim svojih članov, kljub delitvam, s katerimi se je moral soočiti že apostol Pavel v skupnosti v Korintu, kakor nas na to spominja drugo berilo današnje nedelje: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1Kor 1,10). Apostol je namreč zvedel, da so v krščanski skupnosti v Korintu vzniknila nesoglasja in razdeljenosti, zato je z vso odločnostjo dodal: »Mar je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). S tem je Pavel zatrdil, da vsaka razdeljenost v Cerkvi žali Kristusa, istočasno pa lahko vedno v Njem, edini Glavi in Gospodu po neizčrpni moči milosti spet najdemo edinost.

Pri tem je vedno aktualen poziv današnjega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Resno zavzemanje za spreobrnjenje h Kristusu, je pot, ki vodi Cerkev, v času za katerega ve Bog, k popolni vidni edinosti. Znamenje tega so ekumenska srečanja, ki jih je v teh dneh vedno več po vsem svetu. Tukaj v Rimu, poleg tega, da so navzoče razne ekumenske delegacije, se bo jutri začelo srečanje Komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in prvotnimi vzhodnimi Cerkvami. Pojutrišnjem, na praznik Spreobrnitve apostola Pavla, pa se bo zaključil s slovesnimi večernicami, Teden molitve za edinost kristjanov. Prosimo Sveto Marijo, naj vedno izprosi Cerkvi isto gorečnost za Božje kraljestvo, kakor ga je imel pri svojem poslanstvu Jezus Kristus. Gorečnost do Boga, za njegovo gospostvo ljubezni in življenja, gorečnost za človeka,  ki ga je srečal v resnici z željo, da mu podari najdragocenejši zaklad: ljubezen Boga, njegovega Stvarnika in Očeta. Naj nas vedno na tej poti spremlja Devica Marija, Mati Cerkve.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 26. januar 2014 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje pripoveduje o začetkih Jezusovega javnega življenja po mestih in vaseh Galileje. Njegovo poslanstvo se ni začelo v Jeruzalemu, torej v verskem, družbenem in političnem središču, ampak se je začelo na obrobnem področju, ki so ga pravoverni judje zaničevali zaradi tega, ker so bila tam navzoča različna tuja ljudstva. Prerok Izaija zato o njem pravi »poganska Galileja« (Iz 8, 23).

To ozemlje je mejno, prehodno področje, kjer se srečujejo osebe tako različne po rasi, kulturi in veri. Galileja je tako postala simboličen kraj odprtosti evangelija za vsa ljudstva. S tega vidika je Galileja podobna današnjemu svetu: navzočnost različnih kultur, potreba po soočanju in srečanju. Tudi mi danes smo potopljeni v pogansko Galilejo. V takem okolju se lahko prestrašimo ter popustimo skušnjavi in začnemo graditi ograje, da bomo bolj varni in zavarovani. Toda Jezus nas uči, da Dobra novica, ki jo On prinaša, ni samo za en del človeštva, potrebno jo je sporočiti vsem. Veselo oznanilo je, namenjeno vsem, ki ga pričakujejo in morda tudi za tiste, ki nič več ne pričakujejo in nimajo moči, da bi ga iskali ali zanj prosili.

Ko je Jezus začel iz Galileje, nas je s tem poučil, da ni nihče izključen iz Božjega zveličanja, nasprotno Bog želi začeti na obrobju, od zadnjih, da bi dosegel vse. Poučuje nas metodo, svojo metodo, ki pa že izraža tudi vsebino, torej Očetovo usmiljenje. »Vsak kristjan in vsaka skupnost bo razločevala, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic.« In kakšen je ta klic? »Da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija« (Evangelii gaudium 20).

Jezus ni začel svoje poslanstvo samo iz obrobnega kraja, ampak tudi z ljudmi, za katere bi rekli, da so 'nižjega sloja'. Ko je izbiral svoje prve učence in bodoče apostole, ni šel v šole pismoukov ali učiteljev Postave, temveč do ponižnih in preprostih oseb, ki so se prizadevno pripravljale na prihod Božjega kraljestva. Jezus jih je prišel poklicat tja, kjer so delali, torej na obalo jezera. Bili so namreč ribiči. Poklical jih je in takoj so šli za Njim. Pustili so mreže in šli za Njim. Njihovo življenje bo postalo nenavadna in privlačna avantura.

Dragi prijatelji in prijateljice, Gospod tudi danes kliče! Gospod hodi po poteh našega vsakdanjega življenja. Tudi danes, v tem trenutku, tukaj, hodi Gospod po trgu. Kliče nas, da bi šli z Njim, delali z Njim za Božje kraljestvo v 'galilejah' današnjega časa. Vsakdo naj pomisli, Gospod hodi danes tu, Gospod me gleda, me opazuje! Kaj mi Gospod govori? Če kdo med vami sliši, da mu Gospod pravi: »Hodi za menoj«, naj bo pogumen in gre z Njim. Gospod nikoli ne razočara. V svojem srcu prisluhnite, če vas Gospod kliče, da bi šli za njim. Pustimo, da nas doseže njegov pogled, njegov glas in pojdimo za njim! »Da bo veselje evangelija doseglo skrajne meje zemlje in da ne bo nobeno obrobje ostalo brez njegove luči« (Evangelii gaudium 20).«

Angel Gospodov, 22. januar 2017 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 4,12-23) pripoveduje o začetku Jezusovega pridiganja v Galileji. Zapustil je Nazaret, vas na gričih in se ustalil v Kafarnaumu, pomembnem središču ob obali jezera, poseljenem v glavnem s pogani. Bil pa je tudi križišče med Sredozemljem in mezopotamsko notranjostjo.

Ta izbira kaže na to, da naslovljenci Jezusovega pridiganja niso samo sonarodnjaki, ampak vsi, ki so pristali v svetovljanski »poganski Galileji« (v. 15; prim Iz 8,23), tako so jo poimenovali. Iz glavnega mesta Jeruzalema je to področje geografsko gledano obrobje in versko gledano nečisto, polno je bilo s pogani, saj je bilo pomešano s tistimi prebivalci, ki niso pripadali Izraelu. Za zgodovino zveličanja se iz Galileje ni pričakovalo velikih reči. Vendar pa se je ravno od tam razširila tista luč, o kateri smo razmišljali pretekle nedelje, torej Kristusova luč. Razširila se je ravno iz obrobja.

Jezusovo sporočilo posnema Krstnikovo, saj oznanja »nebeško kraljestvo« (v. 17). To kraljestvo ne prinaša ponovne vzpostavitve nove politične moči, temveč dopolnitev zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, ki bo prinesla obdobje miru in pravičnosti. Za sklenitev te zaveze z Bogom, je vsakdo poklican spreobrniti se, spremeniti lasten način mišljenja in življenja. Pomembno je, da ne spremenimo samo način življenja, temveč tudi način mišljenja. Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad. To, po čem se razlikuje Jezus od Janeza Krstnika pa je stil in metoda. Jezus je izbral, da bo potujoči prerok. Ni čakal na ljudi, temveč jim je šel naproti. Jezus je vedno na poti. Njegovi prvi misijonarski izhodi so bili ob obali Galilejskega jezera, v stiku z ljudmi, še posebej z ribiči. Tam Jezus ne oznanja samo prihod Božjega kraljestva, temveč tudi išče tovariše, ki bi jih pridružil svojemu poslanstvu zveličanja. Na tem istem kraju je srečal dve dvojice bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Poklical jih je rekoč: »Hodíte za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi« (prim. v. 19). Klic jih doseže ravno na višku njihove vsakodnevne dejavnosti, saj se nam Gospod razodeva, ne na nenavaden in zgovoren način, temveč v vsakdanjosti življenja. Tam moremo najti Gospoda, saj se tam razodevala, daje nam čutiti v našem srcu svojo ljubezen. In tam v tem dialogu z Njim v vsakdanjosti našega življenja, se spreminja srce. Takojšen in neposreden je bil odgovor štirih ribičev: Takoj so pustili mreže in šli za njim (prim. v. 20). Vemo namreč, da so bili Krstnikovi učenci, in ki so zaradi njegovega pričevanja, že začeli verovati v Jezusa kot Mesija (prim. Jn 1,35-42)

Mi, današnji kristjani, smo srečni, ker lahko oznanjamo in pričujemo svojo vero, saj se je že zgodilo prvo oznanilo, ker so že bili tisti ponižni in pogumni ljudje, ki so velikodušno odgovorili na Jezusov klic. Ob obali jezera, na področju, na katerega nihče ni pomislil, se je rodila prva skupnost Kristusovih učencev. Naj zavest o teh začetkih prebudi v nas željo ponesti Jezusovo besedo, ljubezen in nežnost v vsak kontekst življenja, tudi v tistega težko dostopnega in trdovratnega.  Ponesti Besedo na vsa obrobja. Vsa področja človekovega življenja so zemlja, v katero posejati seme evangelija, da bi prinašala sadove zveličanja. Devica Marija naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga, da bomo z veseljem odgovorili na Jezusov klic in se ponudili v službo Božjega kraljestva.

Homilija, 1. nedelja Božje Besede, 26. januar 2020 
Evangelist Matej nas uvede v Jezusovo delovanje z naslednjo trditvijo: »Jezus je začel oznanjati« (Mt 4,17). Tako je. On, ki je Beseda Boga, je prišel, da bi nam govoril s svojimi besedami in s svojim življenjem. Na to prvo nedeljo Božje besede se podajmo k začetkom njegovega oznanjevanja, k izvirom Besede življenja« Pri tem nam pomaga današnji evangelij, ki nam govori »kako, kje in komu« je Jezus začel oznanjati.

Kako je Jezus začel oznanjati? Z zelo preprostim stavkom: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). To je osnova vseh njegovih govorov: reči nam, da je nebeško kraljestvo blizu. Kaj to pomeni? Z nebeškim kraljestvom se misli na kraljestvo Boga oziroma na njegov način kraljevanja, kako se pokaže v odnosu do nas. Jezus nam pravi, da je nebeško kraljestvo »blizu«, da je Bog blizu. To je novost, prvo sporočilo: Bog ni daleč, On, ki prebiva v nebesih, je sestopil na zemljo, postal je človek. Odstranil je pregrade, odstranil je razdalje. To ni naša zasluga. On je sestopil, prišel nam je naproti. Ta bližina Boga  njegovemu ljudstvu je njegova navada od vsega začetka, tudi v Stari zavezi. In ta bližina je postala meso v Jezusu.

To je sporočilo veselja: Bog nas je prišel obiskat osebno, s tem da je postal človek. Ni prevzel našega človeškega stanja zaradi čuta odgovornosti, ampak zaradi ljubezni. Iz ljubezni je vzel našo človeškost, kajti sprejme se to, kar se ljubi. In Bog je sprejel našo človeškost, ker nas ljubi in nam zastonj želi dati tisto zveličanje, ki si ga sami ne moremo dati. On želi biti z nami, dati nam lepoto življenja, mir srca, veselje ob odpuščanju in občutenje ljubezni.

Sedaj razumemo Jezusovo neposredno povabilo: »Spreobrnite se« oziroma »spremenite življenje«. Spremenite življenje, kajti začel se je nov način življenja: končal se je čas življenja za sebe, začel se je čas življenja z Bogom in za Boga, z drugimi in za druge, z ljubeznijo in za ljubezen. Jezus danes ponavlja tudi tebi: »Pogum, blizu sem ti, naredi mi prostor in tvoje življenje se bo spremenilo!« Jezus trka na vrata. Zato ti Gospod poklanja svojo Besedo, da bi jo ti sprejel kakor ljubezensko pismo, ki ga je napisal zate, da bi ti dal čutiti, kako ti je blizu. Njegova Beseda nas tolaži in opogumlja. Istočasno povzroča spreobrnjenje, pretresa nas, osvobaja nas od paralize egoizma. Kajti njegova Beseda ima to moč: da spremeni življenje, da povzroči prehod iz teme v svetlobo. To je moč njegove Besede.

Če pogledamo, kje je Jezus začel oznanjati, odkrijemo, da je začel ravno na območjih, ki so takrat veljala za »temna«. Prvo berilo in evangelij nam govorita ravno o tistih, ki so bili »v deželi smrtne sence«. To so prebivalci »dežele Zábulonova in dežele Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganske Galileje« (glej Mt 4,15-16; Is 8,23-9,1). Poganska Galileja: dežela, kjer je Jezus začel oznanjati se je imenovala tako, ker so tam prebivali različni pogani in je bila mešanica ljudstev, jezikov in kultur. Tam je bila pot k morju, ki je predstavljala križišče. Tam so živeli ribiči, trgovci in tujci: ni bilo jasno, kje se nahaja verska čistost izvoljenega ljudstva. Pa vendar je Jezus začel ravno tam: ne v atriju templja v Jeruzalemu, ampak na drugem koncu dežele, v poganski Galileji, v obmejnem kraju, začel je na periferiji.

V tem lahko vidimo sporočilo: Beseda, ki rešuje, ne gre iskat na zaščitene, sterilizirane in varne kraje. Prihaja v naše kompleksnosti, v naše temine. Kakor takrat tudi danes Bog želi obiskati te kraje, kamor mislimo, da ne prihaja. Kolikokrat smo mi tisti, ki zapremo vrata in raje skrijemo svoje zmešnjave, svoje senčnosti in dvojnosti. Zapečatimo jih vase, medtem ko gremo h Gospodu s kakšno formalno molitvijo, pri tem pa smo pazljivi, da nas njegova resnica ne bi pretresla v notranjosti, kar je skrita hinavščina. Jezus pa, pravi danes evangelij, »je hodil po vsej Galileji, oznanjal evangelij in ozdravljal vsakovrstne bolezni« (Mt 4,23): prehodil je vso tisto raznovrstno in kompleksno deželo. Na enak način se ne boji raziskati naša srca, naše najbolj trpke in težke kraje. On ve, da nas samo njegovo odpuščanje ozdravlja, samo njegova prisotnost nas spreminja, samo njegova Beseda nas prenavlja. Njemu, ki je prehodil pot k morju, odprimo svoje najbolj mučne poti, ki jih nosimo v sebi in jih nočemo videti ali pa jih skrivamo; pustimo, da v nas vstopi njegova Beseda, ki je »živa, učinkovita in razločuje čustva in misli srca« (glej Heb 4,12).

Komu je oznanjal Jezus? Evangelij pravi, da »ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata […], ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: 'Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.'« (Mt 4,18-19). Prva naslovnika klica sta bila ribiča: ne osebe, skrbno izbrane na podlagi sposobnosti, ali pobožni možje, ki so v templju molili, ampak navadni ljudje, ki so delali.

Opazimo, kaj jima Jezus pravi: »Narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Govori ribičema in uporablja jezik, ki jima je razumljiv. Pritegne ju tako, da izhaja iz njunega življenja: pokliče ju tam, kjer sta, in taka, kot sta, da bi ju vključil v svoje poslanstvo. »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,20). Zakaj takoj? Preprosto zato, ker sta začutila privlačnost. Nista bila hitra in takoj pripravljena, ker bi dobila nek ukaz, ampak ker ju je pritegnila ljubezen. Da bi sledili Jezusu, niso dovolj obveznosti, treba je vsak dan poslušati njegov klic. Samo On, ki nas pozna in nas ljubi do konca, nam bo pomagal odriniti na globoko morje življenja. Kot je to storil z učenci, ki so ga poslušali.

Zato potrebujemo njegovo Besedo, da jo poslušamo sredi tisočih besed vsakega dne, tisto eno Besedo, ki nam ne govori o stvareh, ampak nam govori o življenju.

Dragi bratje in sestre, v sebi naredimo prostor za Besedo Boga! Vsak dan preberimo kakšno vrstico iz Svetega pisma. Začnimo z evangelijem: doma ga imejmo odprtega na nočni omarici, nosimo ga s sabo v žepu ali v torbi, odprimo ga na telefonu, pustimo, da nas vsak dan navdihne. Odkrili bomo, da nam je Bog blizu, da razsvetljuje naše sence in da z ljubeznijo vodi v globine našega življenja.

Angel Gospodov, nedelja, 26. januar 2020 
Današnji evangelij nam govori o začetku Jezusovega javnega delovanja (glej Mt 4,12-23). Začne se v Galileji, ki je v primerjavi z Jeruzalemom na periferiji, nanjo pa se gleda s sumničavostjo zaradi navzočnosti poganov. Iz tiste dežele se ne pričakuje ničesar dobrega in novega; a ravno tam Jezus, ki je odraščal v galilejskem Nazaretu, začne svoje oznanjevanje.

Oznanja osrednje jedro svojega nauka, ki ga povzame s pozivom: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). To oznanilo je kakor silen snop svetlobe, ki gre skozi temo in reže meglo. Spominja na Izaijevo prerokbo, ki jo beremo v božični noči: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč« (Iz 9,1). S prihodom Jezusa, ki je luč sveta, je Bog Oče izkazal človeštvu svojo bližino in prijateljstvo. Dana sta nam zastonj brez naših zaslug. Božja bližina in Božje prijateljstvo nista naša zasluga: sta zastonjski dar, podarjen od Boga, mi moramo varovati ta dar.

Poziv k spreobrnjenju, ki ga Jezus nameni vsem ljudem dobre volje, v polnosti razumemo ravno v luči pojavljanja Božjega Sina, o čemer se je premišljevalo prejšnje nedelje. Velikokrat se pokaže nemogoče spremeniti življenje, zapustiti pot egoizma, zla in greha, ker trud za spreobrnjenje usmerimo samo nase in na lastne sile, ne pa na Kristusa in njegovega Duha. A naše sprejetje Gospoda, se ne more omejiti na oseben napor, ampak se mora izraziti v zaupni odprtosti srca in misli za sprejemanje Jezusove blagovesti. Ta je tista, ki spreminja svet in srca! Zato smo poklicani, da zaupamo Kristusovi besedi in se odpremi za Očetovo usmiljenje ter se pustimo preoblikovati milosti Svetega Duha.

In ravno tu se začne prava pot spreobrnjenja. Tako kot se je to zgodilo prvima učencema: srečanje z božjim Učiteljem, z njegovim pogledom, z njegovo besedo, ju je spodbudilo, da sta mu sledila, spremenila življenje in konkretno stopila v služenje Božjemu kraljestvu. Jezusova beseda je prišla vse do nas, kajti ta bila dva moža, preprosta ribiča, ki sta pustila svoje mreže in odgovorila »da«. Današnji evangelij nam ju predstavi ob Galilejskem morju, na mejnem območju. Kot Jezus se tudi onadva dobro počutita na obrobju, skoraj pomešana s pogani, da bi bila luč in bi oznanila vsem resnično osvoboditev, ki jo prinaša Kristus.

S presenetljivim in odločilnim srečanjem z Jezusom se je začela pot dveh učencev, ki ju je spremenila v oznanjevalca in pričevalca Božje ljubezni do njegovega ljudstva. V posnemanju teh prvih dveh glasnikov in sporočevalcev Božje besede, lahko vsak med nami dela korake po sledeh Odrešenika, da bi ponudil upanje vsem, ki ga nimajo.

Devica Marija, h kateri se obračamo s to molitvijo Angelovega češčenja, naj podpira te namene in jih okrepi s svojo materinsko priprošnjo.

Homilija, nedelja Božje Besede, 22. januar 2023 
Jezus je zapustil mirno in skrito življenje v Nazaretu ter se nastanil v Kafarnáumu, mestu, ki leži ob Galilejskem morju, kraju prehodov, križišču ljudstev in različnih kultur. Nujnost, ki ga k temu potiska, je oznanjevanje Božje Besede, ki jo je potrebno prinesti vsem. V evangeliju namreč vidimo, da Gospod vse vabi k spreobrnjenju in pokliče prve učence, da bi tudi ti posredovali drugim luč Besede (prim. Mt 4,12-23). Poskušajmo doumeti to dinamiko, ki nam bo pomagala živeti nedeljo Božje Besede, da je Beseda za vse, da Beseda kliče k spreobrnitvi, da nas Beseda napravlja oznanjevalce.

Božja Beseda je za vse. Evangelij nam predstavlja Jezusa v nenehnem gibanju, na poti proti drugim. Med nobenim dogodkom javnega življenja nam ne da idejo, da je statičen učitelj, doktor, ki sedi na katedri. Nasprotno, vidimo ga kot popotnika in romarja, ki obhodi mesta in vasi, da bi srečal obličja in zgodbe. Njegovi koraki so koraki glasnika, ki oznanja dobro novico Božje ljubezni (prim. Iz 52,7-8). V Galileji poganov, na poti k morju, onkraj Jordana, kjer je Jezus pridigal, je bilo, kakor pravi besedilo, ljudstvo pogreznjeno v temo, torej tujci, pogani, ženske in moški iz različnih dežel ter kultur (prim. Mt 4,15-16). Sedaj so tudi oni lahko videli luč. Tako je Jezus »razširil meje«. Božja Beseda, ki ozdravlja in dviguje, ni namenjena samo izraelskim pravičnikom, ampak vsem. Hoče doseči oddaljene, hoče ozdraviti bolnike, hoče rešiti grešnike, hoče zbrati izgubljene ovce in dvigniti tiste, ki imajo utrujeno in oteženo srce. Skratka Jezus »prekorači mejo«, da nam reče, da je Božje usmiljenje za vse. Ne pozabimo tega, da je Božje usmiljenje za vse, za vsakega, zame, Božje usmiljenje je zame. Vsakdo lahko to reče.

Ta vidik je temeljnega pomena tudi za nas. Spominja nas, da je Beseda dar, ki je namenjen vsakemu in da ne smemo nikoli omejiti področje delovanja, saj ona, onkraj naših preračunavanj, klije na spontan, nepričakovan in nepredvidljiv način (prim. Mr 4, 26-28), na načine in čase, ki jih pozna Sveti Duh.

Angel Gospodov, nedelja, 22. januar 2023 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Mt 4,12-23) pripoveduje o poklicu prvih apostolov, ki so ob Galilejskem jezeru pustili vse in šli za Jezusom. Nekateri izmed njih so ga že srečali po zaslugi Janeza Krstnika in Bog je položil vanje seme vere (prim. Jn 1,35-39). Sedaj pa se je vrnil, Jezus se je vrnil, da bi jih poiskal tam, kjer živijo in delajo. Gospod nas vedno išče, Gospod se nam vedno približa, vedno. Tokrat jim nameni neposreden klic: »Hodite za menoj!« (Mt 4,19). »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (v. 20). Zadržimo se pri tem prizoru. To je odločilni trenutek srečanja z Jezusom, trenutek, ki se ga bodo zapomnili za vse življenje in ki je vstopil v evangelij. Od tedaj so hodili za Jezusom, in da bi hodili za njim, zapustijo.

Zapustiti, da bi sledili. Z Jezusom je vedno tako. Na neki način lahko začnemo čutiti njegovo privlačnost, morda tudi po zaslugi drugih. Potem lahko spoznanje postane bolj osebno in prižge luč v srcu. Postane nekaj lepega, kar moramo deliti: »Veš, tisti evangeljski odlomek me je prevzel, ta izkušnja služenja se me je dotaknila.« Nekaj, kar se je dotaknilo srca. To bodo storili tudi prvi učenci (prim. Jn 1,40-42). Prej ali slej pa pride trenutek, v katerem je treba pustiti, da bi hodili za njim (prim. Lk 11,27-28). In tam se je treba odločiti: zapustim nekatere gotovosti in odidem naproti novi pustolovščini, ali pa bom ostal tam, kjer sem. To je odločilni trenutek vsakega kristjana, saj je tukaj v igri smisel vsega ostalega. Srečanje z Jezusom. Kaj storim? Zapustim na primer sebičnost, da bom hodil za njim ali pa ostanem pri sebi. Tukaj je v igri vse ostalo.  Če ne najdemo poguma, da bi se odpravili na pot, je nevarnost, da ostanemo gledalci lastnega bivanja in vero živimo na pol.

Biti z Jezusom torej zahteva pogum, da zapustimo in se podamo na pot. Kaj moramo zapustiti? Gotovo naše razvade in naše grehe, ki so kot sidra, ki nas držijo na obali in nam preprečujejo, da bi odpluli na odprto. Da začnemo zapuščati, je pomembno, da začnemo s prošnjo za odpuščanje za stvari, ki niso bile lepe. Toda pustim jih in grem naprej. Vendar moramo zapustiti tudi vse tisto, kar nas zadržuje, da bi živeli polno, kot so strahovi, sebična preračunavanja, zagotovila, da bomo ostali varni, če bomo živeli s popuščanjem. Treba se je odpovedati tudi času, ki ga zapravljamo za toliko nekoristnih reči. Kako lepo je zapustiti vse to, da bi živeli na primer naporno a zadovoljujoče tveganje služenja, ali da bi čas posvetili molitvi, da bi tako rasli v Gospodovem prijateljstvu. Mislim tudi na mlado družino, ki zapusti mirno življenje, da bi se odprla nepredvidljivi in čudoviti pustolovščini materinstva in očetovstva. Nekaj se zapusti, da se začne to lepo pustolovščino. Gre za žrtev, vendar je dovolj že en pogled na otroke, da bi razumeli, da je bilo prav, da smo zapustili določene ritme in udobnosti, da bi živeli to veselje. Mislim na določene poklice, na primer na zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki sta se odpovedala mnogemu prostemu času, da sta študirala in se pripravljala, sedaj pa delata dobro in posvečata številne ure dneva in noči, veliko telesnih in umskih energij bolnim. Mislim na delavce, ki so zapustili udobnost, ki zapustijo sladko nedelo, da bi prinašali domov kruh. Skratka, za izpolnitev življenja je treba sprejeti izziv zapuščanja. K temu Jezus vabi vsakega izmed nas.

Glede tega vam kot običajno puščam nekaj vprašanj. Najprej: se spominjam kakšnega »močnega trenutka«, v katerem sem že srečal Jezusa? Vsak naj pomisli na svojo preteklo zgodovino, če je v življenju bil kakšen močen trenutek, v katerem sem srečal Jezusa. In nekaj lepega in pomenljivega, kar se je zgodilo v mojem življenju, da sem zapustil druge, manj pomembne stvari? In danes, obstaja kaj, k čemur me Jezus vabi, naj se odpovem? Kaj so materialne stvari, načini mišljenja, navade, ki jih moram zapustiti, da bi mu v resnici rekel: »da« Jezus?

Naj nam Marija pomaga, da bomo kot Ona rekli poln da Bogu, da bomo znali nekaj zapustiti, da bi mu bolje sledili. Ne bojte se zapustiti nekaj, če gre za hojo za Jezusom. Vedno bomo naleteli na nekaj boljšega.